PREMAJHEN IN PREDOLG

PREMAJHEN IN PREDOLG

Malo sem spet v dilemi … O tem sem pisal že v svojem prvem blogu  on-off svet. Imam občutek, da uporabljam premajhne črke, da bi moral povečat font. Ko pa to naredim, mi vse skupaj zgleda hudo pretirano in moram celo snet očala, da lahko normalno berem. Po vrhu vsega pa potem vse besedilo izpade dosti daljše, kot je v resnici. Čeprav, priznam, včerajšnji blog je bil presneto dolg, upam pa da ne dolgočasen. Dobil sem mali namig, da je bil eden boljših iz moje zbirke.
Torej kaj zdaj … povečati črke in zmanjšati dolžino sestavka? Pustiti enak font kot do sedaj, pa malo manj pisat? Povečati pisavo in ostati na enaki količini? Pustiti tako kot je?… Dilema … Tudi drugače, danes trenutno ne vem kaj sem in kje sem. Se zgodi. Upam, da čim prej ugotovim. Do takrat pa za pokušino en malo krajši blog.

 Ne bom se razpisal o čudovitem samostanu v Melku s petsto sobami in tisočtristopetinšestdesetimi okni, odprto knjižnico v kateri je samo dvajset tisoč knjig (ostalih okoli sto tisoč pa hranijo v drugih prostorih), bogato načičkano cerkvijo, čudovito zavitim stopniščem, pomenljivo razstavo, ki prikazuje filozofijo meniškega življenja, galerijo starih slik in kipov neprecenljive vrednosti, bogastvom, ki izžareva v vsakem kotičku mogočih stavb … Ne, ne bom o tem, ker bo potem vse skupaj spet predolgo.

Ne bom se razpisal o vasici Willendorf, kjer so pred dobrimi sto leti ob arheoloških izkopavanjih našli majhen, slabih enajst centimetrov, visok kipec, ki je s svojo lepoto, preprostostjo ter zgodovinskim sporočilom osvojil svet in še danes se tapravim arheologom naježijo vse kocine, če kdo omeni Willendorfsko venero. Lahko bi na dolgo opisoval zgodbico o izpraznjeni bateriji fotoaparata in preblisku, da lahko, za prvo silo, fotografiram tudi s telefonom (pametnim) in o tem, kako sem prav tam pri povečani repliki kamenodobne lepotice srečal tri avstrijske kolesarske popotnike … Ne, ne bom o tem, ker bo potem vse skupaj spet predolgo.
Tudi o opazno spremenjeni pokrajini, ki se je razprostirala okoli mene, ne bom pisal. Saj bi moral modrovati o neskončnih nasadih marelic in bi se potem spet spomnil mareličnih knedlov (jogurt, ovseni kosmiči in marelični knedli). Pisal bi o obsežnih vinogradih, ki so me prisilili, da sem se vozil gor in dol po rahlo valoviti deželi in se počasi prebijal skozi ozke ulice srednjeveških mestec posejanih z vinotoči, ki so kar vabili k degustaciji različnih sort vina … Ne, ne bom o tem, ker bo potem vse skupaj spet predolgo.
Čisto na kratko bom napisal le nekaj o srečanju v Kremsu, kamor sem prispel precej pozno popoldne. Da bi bila pisarna turističnih informacij odprta, nisem niti pomislil. Bila je pač nedelja in, tako kot pri nas, je bila zadevica, ki še kako prav včasih pride popotnikom, zaprta. Sem jo pa našel. Pred vrati je stal velik računalniški ekran z navodili, kako si poiščeš prenočišče. Zatopil sem se v odkrivanje zapletenega sistema delovanja preprostega programa. Že sem mislil, da razumem in sem hotel pritisniti na ekran, ko sta se ob meni ustavila dva kolesarja. Gospa in gospod, nekoliko starejša od mene, z naloženima bicikloma.
"Daj, poglej na GPS kje sva," je rekla gospa in gospod je iz torbice na balansi potegnil GPS aparaturo.
Hej, saj ta jezik pa razumem …
"Živjo Slovenci … Od kod pa vidva?" sem se nasmehnil.

Marta in Tadej sta kolesarila od Passaua proti Dunaju in tu v Kremsu, mestu, ki se razprostira na dvainpetdestih kvadratnih kilometrih in v katerem živi skoraj štiriindvajset tisoč prebivalcev, smo se srečali trije Slovenci na poti ob Donavi. Po prvem navdušenju, spoznavanju, izmenjavi izkušenj, pogovoru o prenočišču … smo skupaj dešifrirali kaj od nas pričakuje računalniški terminal, naredili kratek telefonski klic in jo mahnili proti "Stari pošti". Ogledali smo si ponujene sobe, se strinjali, da je sprejemljivo in se dogovorili, da se čet pol ure dobimo v restavraciji na pivu.
No, potem je steklo nekaj pivi in, brez posebnega naprezanja, smo ugotovili kako majhen je svet. Z Marto sva pred leti istočasno delala v največji slovenski knjižni založbi. Sicer vsak na svojem oddelku, toda vseeno. Imata sorodnike v kraju, kjer živim, in (hm, to zdaj ne vem, kako se točno reče) očeta od njunega zeta poznam. Spomladi sta bila na nekajdnevnem dopustu v mestu, kjer sem v službi. Kraj se jima zelo dopade. Ogledala sta si tudi muzej … Eh, ne bom več pisal naprej, ker bo potem vse skupaj spet predolgo. Skratka imeli smo prijetno srečanje in super klepet …
Hm, spet ... enake črke (premajhne) in enaka pisarija (predolga) ...