PA SE GA NAPIJMO …

PA SE GA NAPIJMO …

Donava … na eni strani Slovaška, na drugi Madžarska. Ali pa ravno obratno. Odvisno od kod gledaš, oziroma, kje se trenutno nahajaš.
V Bratislavi sem jo mahnil na desni breg in po čisto novi, gladko asfaltirani kolesarski stezi, ki ves čas vodi po nasipu te tukaj že prav mogočne reke (OK, tudi do sem je bila na trenutke še kako mogočna), drvel ob toku navzdol. Naši slovanski bratranci so se evropskega programa izgradnje Obdonavske kolesarske poti lotili zelo resno. V bližini prestolnice je bil tudi promet po črnem, kot steklo svetlečem traku nekoliko dvignjenim nad okolico, dokaj gost. V glavnem skoraj več mladine na rolerjih kot kolesarjev. In vsakih nekaj kilometrov, pa precej na gosto, policaji, ki so poskušali usmerjati promet. Kako in zakaj mi še danes ni jasno. Enkrat so me poslali na pot, ki je ob vznožju nasipa, potem spet na vrh nasipa, pa spet dol in dvakrat gor … Ne, ne vem, kje je tu logika in kakšna bi naj bila. Morda so samo vadili izražanje pomembnosti in uradniške drže. Aja, udeleženci v tem samo policajem razumljivem načinu premikanja prometa zdaj tu zdaj tam, jih nismo najbolj resno jemali. Ko sem videl, kako to delajo domorodci, sem tudi sam, ko je le bila prilika, smuknil nazaj na zgornji pas, tisti na nasipu s pogledom na Donavo. Bilo je malo divjaško, toda neslo je kot raketa in tega dne sem imel najvišjo dnevno povprečno hitrost na potovanju … vsaj do takrat, ko sem srečal obcestno tablo, na kateri je pisalo Magyarország … Madžarska.

Ja, odločil sem se, da prvi del poti prekolesarim po eni, drugi del pa po drugi strani tukaj mejne reke. Torej, malo Madžarske in malo Slovaške, da ne bo kdo slučajno užaljen. No in za prej omenjeno tablo se je začela pustolovščina. Pravzaprav je bilo to tisto, kar sem ves čas po malem pričakoval, se veselil in si želel. Po kilometrih in kilometrih silne urejenosti (pravzaprav v Nemčiji in Avstriji človek ne more pričakovati nič drugega), je končno prišlo do tistega na potovanju najlepšega … presenečenja, improvizacija, neurejenost. To sicer zahteva nekoliko več dela, predvsem miselnega, da pa potovanju poseben čar in povprečno število dogodivščin se poveča … Torej ob prehodu meje, ki je več ni, tudi kolesarske steze več ni bilo. Znašel sem se na precej prometni cesti po kateri so drveli tovornjakarji, da o kamikazah v osebnih avtomobilih raje ne govorim. Adrenalinsko in istočasno sproščujoče.
Mislim, da sem v prejšnjih blogih že pisal o tem, kako sem ves čas govoril samo nemško. V Nemčiji … nemško, v Avstriji … nemško, na Slovaškem … nemško, na Madžarskem … ja tudi tu se je nadaljevalo, po uvodnem kriljenju z rokami in nasmihanju ob nerazumljivem jeziku, z nemščino. Pa ne za dolgo. Pojavila se je priložnost za malo angleščine. Hm, OK, no ja, v redu …
Rahel dež me je prisilil, da sem prtljago pokril s šotorom. Ja tistim, ki spušča. Za zaščito popotnih torb pred škropljenjem z vodo izpod koles tovornjakov, pa se je še kar dobro obnesel.

Počasi, zadekan v anorak in šilt kapo potisnjeno preko očal sem prikolovratil do razpotegnjene vasice v madžarski ravnini. Gönyü – vasica, ki je ne bom nikoli pozabil. Cesta ki vodi čisto naravnost, levo in desno ob njej pa hiše. In med njimi, nekje na pol poti od ene table z imenom vasice do druge, stoji trgovina. Majhna, vaška, kjer dobiš vse. Tudi nove prijatelje. Na klopci pod streho, ki služi ne vem čemu, je sedela skupinica popotnikov, ki je zgledala precej kolesarsko. OK, predvsem zaradi koles, ki so bili parkirani tam zraven. Pomahali so mi, pomahal sem jim nazaj in ne vem zakaj, pač šesti čut, sem zavil preko ceste na njihovo stran, se ustavil in jih pozdravil:
"Jó napot kívánok… Dober dan želim;" sicer se je že od daleč videlo, da niso Madžari, ampak vseeno. Pozdrav v jeziku dežele kjer se trenutno nahajaš praviloma potegne za sabo zanimive zgodbe.
"Jó napot" so se mi zasmejali nazaj moji novi znanci in potem nadaljevali v angleščini. Že sem se hotel veseliti, da bom končno lahko odklopil nemščino, ko sem ugotovil, da te njihove angleščine ne razumem najbolje. Logično, kaj hitro sem izvedel, da so z Irske. No fajn, taka lepa prilika, da končno spregovorim še v kakšnem drugem jeziku kot nemškem, zdaj pa to. Pa saj je šlo, res pa je, da jih pol nisem razumel.
V glavnem, trije fantje in dekle. Za tistega najbolj zgovornega sem si zapomnil, da je Brian, dekle pa je Deborah. Za ostala dva, žal ne vem, kako jima je ime, ker v tistem naglasu s katerim sta govorila, nisem uspel razbrati v katerem delu njunega govorjenja je bilo predstavljeno ime. Potovanje so začeli pred skoraj mesecem dni, ko so poleteli v Zadar. Tam so se naložili na bicikle in jo mahnili proti Zagrebu. Bolj z vlakom kot kakorkoli drugače, saj jih je ves čas spremljal dež. Očitno ga je bilo še za na tako vreme navajene Irce preveč. Iz Zagreba so nadaljevali v Budimpešto, od tam pa proti Bratislavi. In tu vmes smo se srečali. V načrtu pa so imeli še Dunaj in Prago, potem pa z letalom nazaj domov. Imeli so manjšo popotniško nezgodo. Brianu se je zlomil prtljažnik na kolesu. In tu, v majhni vasi, sredi ničesar, kjer nikogar niso razumeli, so našli človeka, ki mu je zavaril in usposobil bicikl za nadaljevanje poti. Lajos je bil njihov rešitelj in povod za veliko irsko madžarsko prijateljstvo, ki se je raztegnilo še na Slovenijo. Tudi Lajos je bil namreč pred malo trgovinico skupaj z Irci in na mizi je bilo že nekaj piksen piva. Bolj praznih kot ne. Seveda sem takoj dal za rundo. Prodajalec s košatimi brki in velikim trebuhom si je mel roke. Po moje smo mu naredili prometa za cel teden …
OK, Lajos je res popravil prtljažnik, toda glavna zvezda dogodka je bil njegov osel Badny. Saj ne vem, če se to ime tako napiše, toda tako so ga klicali in Lajos je pripovedoval zgodbe o svojem oslu. Seveda v madžarščini, zraven pa tako nazorno kazal z rokami, nogami in glavo, da smo ga vse razumeli. Smehu ni bilo ne konca ne kraja. V glavnem, na kratko … Badny je nekoč, ko mu je Lajos poskusil očistiti kopita, svojega gospodarja pošteno brcnil. Od takrat Lajos najprej osla napije s pivom (za to je potrebnih pet pollitrskih pločevink), da je potem miren in mu lahko brezskrbno opravi kopitno toaleto. Irci so mi pokazali filmček, kako Badny pije pivo. Osel je res deloval navdušeno.

Potem so sledile zgodbice, kako so ju ustavili policaji. Mislim Lajosa in Badnya. Lajos je bil konkretno pijan (tudi on ima rad pivo), pa se je zgovarjal na osla, češ da je pijano prevozno sredstvo in ne šofer. Zgodbica je sledila zgodbici in trebuhi so nas že pošteno boleli od smeha. Pa nekaj piv je tudi steklo. Potem pa je Deborah zvila cigareto in mi jo ponudila.
"Hvala," sem rekel: "Kadim samo kadar sem fejst pijan."
"Ja, potem pa se ga napijmo …" je predlagala simpatična Irka …