HARMONIKA

HARMONIKA

Statistika kaže, da vsak moj blog prebere manj ljudi. Začelo se je s 154, ko sem se prvič pojavil na tej strani s svojim svojeglavim razmišljanjem, zadnjega s kolesarjenja ob Donavi, tistega, ki govori o vremenu pa je prebralo le 15 ljudi. Hm, morda je vreme letos vseeno malo preveč delikatna zadeva. Poletje, kot ga še ni bilo, sem slišal zadnjič na radiu. In takoj v naslednjem stavku, da je bilo toliko padavin nazadnje v poletju leta 1974. Torej, tisti, ki ste se rodili po tem letu, še res niste nikoli imeli tako "groznega" poletja. Vse je enkrat prvič.
Mi malo starejši pa moramo iskati kaj novega kje drugje. Naprimer v ... hm, ne vem, kako naj povem ...
Torej, da malo razbijem monotonost, ki se je zgleda pojavila z vsakodnevnim štetjem kilometrov in objavljanjem zgod in nezgod na mojem delčku dopusta, bom čisto na kratko napisal nekaj drugega. Nekaj kar me zdaj že dolgo muči in imam veliko dela, da spet vzpostavim harmonijo v lastnem telesu.

Zadnji vikend sem bil na majhnem izletku. Gorenjska, pa to ... Druščina zanimiva, zabavna in predvsem vesela. Sicer še vedno ne vem, ali sem bil jaz z njimi, ali vseeno oni malo z mano. Kakorkoli, dogajalo se je. Program klasičen, s tem, da je Prešeren bil preskočen. Že pred odhodom sem bil opozorjen o obstoju velike verjetnosti, da bo zraven potovala tudi kakšna harmonika. Ni se uresničilo. Zraven sta potovali dve (2) harmoniki.
Harmoniko poznam iz različnih glasbenih scen. Sigurno ne vseh, toda  zdi se mi, da paše h tangu (z vrtnico med zobmi), pa kakšni francoski popevčici (z izrazitim rrrrr), da o irskih ne govorim (super so, sploh če je zraven Guinness), če zamižim, se mi prikaže prizor z začetka in konca (pa nekajkrat vmes) filma Ko to tamo peva ... In seveda, ja tudi to, je prisotna skoraj vedno in povsod v slovenski glasbi. Tu pa nekak, no ja, vsaj zame je je malo preveč.

No, pa smo pogledali film o Slavku in Vilku. Njun izum glasbe, ki je zazvenela drugače prav zaradi nenavadne kombinacije inštrumentov, ki jim je glasbeni utrip dajala harmonika, je bil zadetek v polno. Množice po svetu so ponorele. Naši sosedje z alpskih dežel so preprosto obsedeni s to zvrstjo glasbe, pri nas pa tako nima smisla karkoli in kakorkoli razglabljat. Meni pa ne sede ravno preveč. Vendar priznam, ob gledanju filmčka, so mi šle pokonci kocine. Na prste ene roke bi verjetno lahko prešteli ljudi ali pa stvari, ki so naredili tako veliko promocijo naše male dežele, kot prav ta glasba. In če je to res edino, po čemer smo slavni, je prav, da na to gledam pozitivno. Draga narodnozabavna glasba in harmonika v tej kombinaciji zraven, malo sem spremenil svoje mnenje. Še vedno mi ne sedeš, toda priznam ti vso moč in premoč za razveseljevanje ljudskih množic. Naj bo tako ...

Ko smo se vračali z izletka so fantje na zadnjih sedežih in druščina zbrana okoli njih veselo in zanosno prepevali. Tiste o rožicah, čebelicah, murkah (ker gravitiram bolj na severovzhodno Slovenijo, sem dolgo mislil, da ta pesem poje o kumarah), hribih (Golica, Gorjanci, pa to ...), ljubezni, nagajivosti ... In iz skladbe v skladno je bilo še bolj živo, še bolj noro, še bolj na poskok ...
Skratka preživel sem en zelo harmoničen vikend. Pa mi ni žal. Spet nekaj novega.
Jutri pa nadaljujem s pisanjem o kolesarjenju. Približuje se noč v Ulmu ...