SVIZEC IN ČOKOLADA ...

SVIZEC IN ČOKOLADA

Kaj si nor, že skoraj ves teden je minil od zadnjega bloga, ki sem ga napisal. Kriza! Malo je krivo delo v službi, ki mi kar naprej kaplja na glavo in še kam; malo je kriv računalnik, ki kaže vse znake crkavanja; malo so krivi svizci, ki zavijajo čokolado; malo je kriv moj hrbet, ki je rahlo uščipljen; malo je kriv koncertni program v celjskih lokalih; pa seveda je sigurno malo krivo vreme, ki je čisto drugačno kot vse poletje; malo je kriv ... V glavnem, krivi so vsi, glavno, da jaz nisem.

No in zdaj sem spet tam kot na začetku, ko sem pisal o dilemi (ON - OFF SVET). Ali naj danes pišem o nadaljevanju poti ob Donavi, saj še nismo prišli do konca. Po irski dogodivščini, nas čaka še kar nekaj zanimivosti in zabave do Budimpešte, pa seveda v Budimpešti in po Budimpešti ... Ja, se je dogajalo še naprej.

Ali naj pišem o katerem izmed dogodkov preteklega tedna, saj so si le-ti kar podajali kljuko na vratih in vstopali v moje življenje. Morda bi vseeno raje kaj od tega. Pred odhodom na letošnjo kolesarsko turo ob Donavi, sem namreč prenehal s pisanjem dnevnika. Pet let, na začetku vsak dan kasneje pa skoraj vsak dan, se mi je zdelo dovolj. Polno spominov, dogodivščin, globokih misli … ja, bo kar dovolj. Sicer pa, koga bi to sploh zanimalo. Sploh pa, saj bom pisal dnevnik o potovanju s kolesom. Tako sem razmišljal, ko sem na svoj rojstni dan naredil zadnji dnevni zapis o doživetjih in občutkih, ki so me tisti trenutek srečali, o katerih sem tisti trenutek razmišljal. In zdaj po slabih dveh mesecih nepisanja dnevnika, se mi zdi, da bi bilo fino, če bi kakšno dogodivščino, norost ali prijetnost zabeležil. Na stara leta bi potem to prebiral in se skušal spomnit, kaj sem hotel s tem povedat, kaj se je pravzaprav zgodilo (imam namreč občutek, da je moje pisanje praviloma malo dvoumno), kaj sem občutil … Ja, malo mi je žal, da ni več dnevnika in prav zato danes nekaj o …
Svizcih.
Alpski svizec (znanstveno ime Marmota marmota) je glodavec, ki živi v Alpah in Karpatih ter Visokih Tatrah, kjer so dolge zime in kratka poletja. Živi v združbah v bližini ledenikov, kjer si svizci izkopljejo svoja domovanja. Vanje hodijo počivat in se skrivat. Za zimo si priredijo v nižjih legah večje in globlje bivališče, vanj si nanosijo suho travo, zadelajo vhode s kamenjem in vejicami, se zvijejo v klobčič in ob znižanju temperature zaspijo v zimsko spanje. Zimsko spanje traja od 8 do 10 mesecev. Ko se poleti staja sneg in se okolica ogreje na 25  C, se svizci zbudijo in prilezejo na dan za 2 do 4 mesece. (Wikipedia – enciklopedija, ki jo ustvarja kdorjohoče in je zato verjetno zelo verodostojna).

V živo sem te živalce do pretekle sobote videl le v živalskih vrtovih. Tam sigurno niso pravi, sploh če so bili že skoteni v ujetništvu. In v živalskem vrtu jih nikoli nisem videl zavijat čokolade. O tej živalci sem se do pretekle sobote intenzivno pogovarjal le pred leti z najboljšo prijateljico, ko je bila na vrsti lekcija z naslovom "Das Alpenmurmeltier" in komentar je bil: "Kako hecna beseda." Žvižganje te živalce sem do pretekle sobote slišal le na televiziji, takrat ko sem jo še imel in jo tudi gledal. Zdaj pa sem kar naenkrat, na enem mestu in hkrati doživel vse kar je s to malo živalco povezanega.
Ko sem se po sprehodu, ki se je sprevrgel v pravo plezanje, lovljenje redkih molekul kisika in hrepenenje po tekočini (naprimer pivu), vrnil od ledeniškega jezika nazaj na razgledno ploščad, sem se za dobro uro posvetil njim … svizcem.

Ob vznožju najvišje avstrijske gore Grossglockner (nekoč slovenski Veliki Klek), na pobočjih, ki se spuščajo k največjemu avstrijskemu ledeniku Pasterze (nekoč slovenski Pastirci), nad dolino rečice Möll (nekoč slovenski Beli) sem jih zagledal, kako previdno kukajo iz svojih podzemnih domovanj. Previdno, nezaupljivo, čeprav se z ljudmi srečujejo vsak dan (prav imajo, zaupati ali nezaupati ljudem je veliko, pomembno in za preživetje odločilno vprašanje). Potem počasi zlezejo iz votline, ki so jo skopali … ha, ha, ha, že sem hotel napisati v grušč, pa sem si premislil in bom napisal raje malo bolj učeno … v moreno, se usedejo na zadnje tačke in zvedavo razgledajo po okolici. Končno se ojunačijo, pomulijo malo trave tu, malo tam in se navidez brezskrbno posvetijo nabiranju tolšče za dolgo zimsko spanje. Pa ni čisto tako. Ves čas je nekdo med njimi na preži. Striže z ušesi, vohlja po okolici in če oceni, da se približuje nevarnost, zažvižga. Noro. Moč je v skupini. Vsak sam bi verjetno kaj hitro postal uplenjen plen kakšnega plenilca. Morda bi se lahko od njih tudi kaj naučili. Res, da ne zavijajo čokolade; res, da imajo v nemščini hecno ime; in res, da žvižgajo … morda pa vsaj to … mislim, o zavijanju čokolade ...

 

 

PA SE GA NAPIJMO …

PA SE GA NAPIJMO …

Donava … na eni strani Slovaška, na drugi Madžarska. Ali pa ravno obratno. Odvisno od kod gledaš, oziroma, kje se trenutno nahajaš.
V Bratislavi sem jo mahnil na desni breg in po čisto novi, gladko asfaltirani kolesarski stezi, ki ves čas vodi po nasipu te tukaj že prav mogočne reke (OK, tudi do sem je bila na trenutke še kako mogočna), drvel ob toku navzdol. Naši slovanski bratranci so se evropskega programa izgradnje Obdonavske kolesarske poti lotili zelo resno. V bližini prestolnice je bil tudi promet po črnem, kot steklo svetlečem traku nekoliko dvignjenim nad okolico, dokaj gost. V glavnem skoraj več mladine na rolerjih kot kolesarjev. In vsakih nekaj kilometrov, pa precej na gosto, policaji, ki so poskušali usmerjati promet. Kako in zakaj mi še danes ni jasno. Enkrat so me poslali na pot, ki je ob vznožju nasipa, potem spet na vrh nasipa, pa spet dol in dvakrat gor … Ne, ne vem, kje je tu logika in kakšna bi naj bila. Morda so samo vadili izražanje pomembnosti in uradniške drže. Aja, udeleženci v tem samo policajem razumljivem načinu premikanja prometa zdaj tu zdaj tam, jih nismo najbolj resno jemali. Ko sem videl, kako to delajo domorodci, sem tudi sam, ko je le bila prilika, smuknil nazaj na zgornji pas, tisti na nasipu s pogledom na Donavo. Bilo je malo divjaško, toda neslo je kot raketa in tega dne sem imel najvišjo dnevno povprečno hitrost na potovanju … vsaj do takrat, ko sem srečal obcestno tablo, na kateri je pisalo Magyarország … Madžarska.

Ja, odločil sem se, da prvi del poti prekolesarim po eni, drugi del pa po drugi strani tukaj mejne reke. Torej, malo Madžarske in malo Slovaške, da ne bo kdo slučajno užaljen. No in za prej omenjeno tablo se je začela pustolovščina. Pravzaprav je bilo to tisto, kar sem ves čas po malem pričakoval, se veselil in si želel. Po kilometrih in kilometrih silne urejenosti (pravzaprav v Nemčiji in Avstriji človek ne more pričakovati nič drugega), je končno prišlo do tistega na potovanju najlepšega … presenečenja, improvizacija, neurejenost. To sicer zahteva nekoliko več dela, predvsem miselnega, da pa potovanju poseben čar in povprečno število dogodivščin se poveča … Torej ob prehodu meje, ki je več ni, tudi kolesarske steze več ni bilo. Znašel sem se na precej prometni cesti po kateri so drveli tovornjakarji, da o kamikazah v osebnih avtomobilih raje ne govorim. Adrenalinsko in istočasno sproščujoče.
Mislim, da sem v prejšnjih blogih že pisal o tem, kako sem ves čas govoril samo nemško. V Nemčiji … nemško, v Avstriji … nemško, na Slovaškem … nemško, na Madžarskem … ja tudi tu se je nadaljevalo, po uvodnem kriljenju z rokami in nasmihanju ob nerazumljivem jeziku, z nemščino. Pa ne za dolgo. Pojavila se je priložnost za malo angleščine. Hm, OK, no ja, v redu …
Rahel dež me je prisilil, da sem prtljago pokril s šotorom. Ja tistim, ki spušča. Za zaščito popotnih torb pred škropljenjem z vodo izpod koles tovornjakov, pa se je še kar dobro obnesel.

Počasi, zadekan v anorak in šilt kapo potisnjeno preko očal sem prikolovratil do razpotegnjene vasice v madžarski ravnini. Gönyü – vasica, ki je ne bom nikoli pozabil. Cesta ki vodi čisto naravnost, levo in desno ob njej pa hiše. In med njimi, nekje na pol poti od ene table z imenom vasice do druge, stoji trgovina. Majhna, vaška, kjer dobiš vse. Tudi nove prijatelje. Na klopci pod streho, ki služi ne vem čemu, je sedela skupinica popotnikov, ki je zgledala precej kolesarsko. OK, predvsem zaradi koles, ki so bili parkirani tam zraven. Pomahali so mi, pomahal sem jim nazaj in ne vem zakaj, pač šesti čut, sem zavil preko ceste na njihovo stran, se ustavil in jih pozdravil:
"Jó napot kívánok… Dober dan želim;" sicer se je že od daleč videlo, da niso Madžari, ampak vseeno. Pozdrav v jeziku dežele kjer se trenutno nahajaš praviloma potegne za sabo zanimive zgodbe.
"Jó napot" so se mi zasmejali nazaj moji novi znanci in potem nadaljevali v angleščini. Že sem se hotel veseliti, da bom končno lahko odklopil nemščino, ko sem ugotovil, da te njihove angleščine ne razumem najbolje. Logično, kaj hitro sem izvedel, da so z Irske. No fajn, taka lepa prilika, da končno spregovorim še v kakšnem drugem jeziku kot nemškem, zdaj pa to. Pa saj je šlo, res pa je, da jih pol nisem razumel.
V glavnem, trije fantje in dekle. Za tistega najbolj zgovornega sem si zapomnil, da je Brian, dekle pa je Deborah. Za ostala dva, žal ne vem, kako jima je ime, ker v tistem naglasu s katerim sta govorila, nisem uspel razbrati v katerem delu njunega govorjenja je bilo predstavljeno ime. Potovanje so začeli pred skoraj mesecem dni, ko so poleteli v Zadar. Tam so se naložili na bicikle in jo mahnili proti Zagrebu. Bolj z vlakom kot kakorkoli drugače, saj jih je ves čas spremljal dež. Očitno ga je bilo še za na tako vreme navajene Irce preveč. Iz Zagreba so nadaljevali v Budimpešto, od tam pa proti Bratislavi. In tu vmes smo se srečali. V načrtu pa so imeli še Dunaj in Prago, potem pa z letalom nazaj domov. Imeli so manjšo popotniško nezgodo. Brianu se je zlomil prtljažnik na kolesu. In tu, v majhni vasi, sredi ničesar, kjer nikogar niso razumeli, so našli človeka, ki mu je zavaril in usposobil bicikl za nadaljevanje poti. Lajos je bil njihov rešitelj in povod za veliko irsko madžarsko prijateljstvo, ki se je raztegnilo še na Slovenijo. Tudi Lajos je bil namreč pred malo trgovinico skupaj z Irci in na mizi je bilo že nekaj piksen piva. Bolj praznih kot ne. Seveda sem takoj dal za rundo. Prodajalec s košatimi brki in velikim trebuhom si je mel roke. Po moje smo mu naredili prometa za cel teden …
OK, Lajos je res popravil prtljažnik, toda glavna zvezda dogodka je bil njegov osel Badny. Saj ne vem, če se to ime tako napiše, toda tako so ga klicali in Lajos je pripovedoval zgodbe o svojem oslu. Seveda v madžarščini, zraven pa tako nazorno kazal z rokami, nogami in glavo, da smo ga vse razumeli. Smehu ni bilo ne konca ne kraja. V glavnem, na kratko … Badny je nekoč, ko mu je Lajos poskusil očistiti kopita, svojega gospodarja pošteno brcnil. Od takrat Lajos najprej osla napije s pivom (za to je potrebnih pet pollitrskih pločevink), da je potem miren in mu lahko brezskrbno opravi kopitno toaleto. Irci so mi pokazali filmček, kako Badny pije pivo. Osel je res deloval navdušeno.

Potem so sledile zgodbice, kako so ju ustavili policaji. Mislim Lajosa in Badnya. Lajos je bil konkretno pijan (tudi on ima rad pivo), pa se je zgovarjal na osla, češ da je pijano prevozno sredstvo in ne šofer. Zgodbica je sledila zgodbici in trebuhi so nas že pošteno boleli od smeha. Pa nekaj piv je tudi steklo. Potem pa je Deborah zvila cigareto in mi jo ponudila.
"Hvala," sem rekel: "Kadim samo kadar sem fejst pijan."
"Ja, potem pa se ga napijmo …" je predlagala simpatična Irka …

1000

1000

Od Dunaja do Bratislave ni daleč Ne vem, zakaj so se mi včasih razdalje na potovanjih zdele tako gromozanske. Še vedno imam v spominu popotovanja (dobesedno) na morje. Vse in še malo več smo zložili v Fičkota, fotr je bil pravi mojster za iskanje lukenj za in pod sedeži, ki jih je zapolnil s prtljago, in odpeljali smo se proti Izoli, ali pa v Poreč. Ponavadi nas je bilo v avtu pet. Saj je z nami na Primorsko pogosto potovala tudi moja nona. Kraševka pač, po kateri sem morda celo podedoval ljubezen do kamnov, saj je vedno, ko smo prispeli na Vrhniko, kjer se začenja kraški svet, vsa vzhičena rekla:" Kamenje, moje kamenje." Pravzaprav je to njen vzdih bil čisto pričakovan. Večino svojega življenja je namreč preživela čisto na drugem koncu, v Prekmurju. Ampak do Vrhnike smo že dvakrat počivali, jedli pohane bedrce in kisle kumare, ki smo jih vozili s sabo, saj si je moral šofer malo odpočiti, pa tudi avto je potreboval malo oddiha, da ni zakuhal. Ja, včasih je bilo potovanje na morje prava mala ekspedicija, ki je ponavadi trajala ves dan. Če bi takrat pomislil na vožnjo iz Avstrijske prestolnice v Slovaško, bi verjetno obupal že pred začetkom.

Zdaj pa se mi je z Dunaja v Bratislavo zdelo vse skupaj kot majhen skokec. In to s kolesom. Na hribčku v daljavi se je kaj kmalu pokazal velik svetel grad. Hitro se je približeval. Prav tako pa se je približevala tudi okrogla številka na števcu kilometrov mojega bicikla. Tisočka. Previdno sem vrtel pedala in pogled je neprestano skakal na števec, da je slučajno ne bi zamudil. Kako simbolno, številke so se zavrtele natanko na mestu nekdanje meje med Avstrijo in Slovaško. Na meji med nekdanjim gnilim, pokvarjenim zahodom, v katerega so si vsi želeli in zanosnim, herojskim vzhodom, iz katerega so vsi hoteli pobegniti. Danes smo vsi v istem, ki je morda mešanica okrasnih pridevnikov v prejšnjem stavku. Ne, EU je že v redu stvar. V marsičem je postalo vse skupaj enostavneje. OK, kakšna stvar je tudi bolj komplicirana.

Šele takrat, ko sem v pesek na cesti kraspal številko, ki se bo morala videti na fotografiji, sem pomislil, da sem prevozil že krepko več kot tretjino poti od izvira do izliva Donave. Ni slabo. Pravzaprav mi je do zdaj šlo zelo dobro.
S prestopom iz germanskega v slovanski svet se pokrajina ni hudo dosti spremenila. Spremenili pa so se ljudje. Še vedno sem govoril samo nemško, saj naši bratranci, ki jih tako radi zamenjujejo z nami, zelo hitro zavohajo turista in imajo podobno taktiko kot mi. Morda pa je to vseeno slabost in znak pokorščine ter nekdanje odvisnosti od večjih narodov. Če nekdo ne govori njihovega jezika, avtomatično začnejo sami z nemščino. Ja, malo zanimivo, pričakoval sem namreč angleščino. Pa ni bilo nič iz tega. Očitno bom še nekaj časa moral ostati pri takšnem sporazumevanju. OK vsaj do Madžarske, od tam naprej bo pa čisto drugačna zgodba.

V Bratislavi sem najprej potolažil del telesa, ki je zahteval hrano in pijačo. Tečka. Dobil je knedl z omako in krompir ter pivo (slovaško, čeprav so mi hoteli podtakniti češkega). Nato sem jo mahnil do turističnih informacij. Na sprehodu skozi mesto, ki ga človek pozna le z enega bežnega obiska pred mnogimi leti in za katerega v hipu ob prihodu spozna, da se je grozljivo spremenilo, je fino imeti kakšno majhno papirnato pomagalo. Na informacijah je gospa za pultom jedla sendvič, se pogovarjala s sodelavko in istočasno meni popolnoma nezainteresirano dala prospekt z načrtom mesta. Hm, od kod mi je ta način tako dobro poznan? Ker sem bil malo tečen in me je zanimalo, kje se nadaljuje Obdonavska kolesarska pot, mi je namenila zdolgočasen pogled iznad očal in odločno, da ne bi še kaj spraševal, pojasnila:
"Nach links … Na levo." Tako je to.

In sem šel najprej na desno, saj je izza vogala velike stavbe na trgu prihajala ušesabožajoča glasba. Kjerkoli sem bil, kjerkoli sem, je glasba vedno tista, ki me lahko ustavi. Scotta sem naslonil na zid hiše, usedel sem se na tla in doživel čudovit koncert. Gospa na turističnih informacijah je bila pozabljena. Mladenič z violino jo je popolnoma zasenčil. Kako enostavno, prijaznost vedno premaga aroganco. Ampak tega nekateri ne razumejo. Dobre pol ure sem sanjaril ob Vivaldiju, Straussu in nekaterih drugih skladateljih, ki jih sploh ne poznam, so pa note, ki so jih napisali in so prihajale iz nežnega glasbila pouličnega glasbenika, mehko božale malo natrgano dušo. Odličnemu mlademu glasbeniku sem na koncu v škatlo vrgel pet Eurov.
"Danke … ďakujem … Hvala", so se mu zasvetile oči.
"Hvala tebi, za čudovito glasbo." sem mu odgovoril. In fant me je še bolj začudeno pogledal.

 

 

GLASBA V MAJOLKI

GLASBA V MAJOLKI

Imel sem pripravljen malo drugačen tekst za današnji blog in malo je manjkalo, da bi ga objavil. Pa ga nisem. Slučajno, ali pa nek meni skriti namen, ki ga nisem, ali pa ga še vedno ne razumem. In ker so mi stvari, ki jih ne razumem včasih všeč, mi tudi ta trenutek zelo paše, da se je nekje na relaciji med mojim računalnikom in svetovnim spletom zataknilo in napisano ni prišlo dalje kot do osnutka, ki čaka na svojo priložnost. Ja, saj jo bo dobil, toda zdaj bom raje malo svojeglavo razmišljal o glasbi v majolki. Zaradi večjega učinka vzbujanja radovednosti je napisano tako kot je, čeprav bi moralo biti rahlo drugače.
Torej, v kraju, kjer živim je nekoč bil lokal, ki ga pravzaprav nisem nikoli obiskal. O njem pa se je veliko govorilo. V času, ko sem občasno zahajal k pouku na srednji šoli, ki bi jo naj bolj redno obiskoval, so me namreč privlačile druge reči. In ta lokal ni bil med njimi. Morda škoda, morda pa dobro, da sem njegov delček spoznal šele danes. Lokal je namreč imel atrij, ki je v času obratovanja povzročal nemalo težav bližnjim stanovalcem. Baje v glavnem neupravičeno. Ne vem, če so bili krivi ti protivniški sosedje, ampak lokal je že nekaj časa zaprt in atrij že dolgo sameva. Verjetno zgleda danes precej drugače, kot je pred mnogimi leti njegovega lokalskega življenja. Se je pa v njem razvil poseben biotop, kakor je bilo danes na prireditvi, ki se je v tem skrivnostnem a čudovitem okolju danes zgodila, simpatično rečeno.
Dež, ki je na rahlo začel padati natanko pol ure pred začetkom koncerta, da slučajno ne bi zamudil česa pomembnega (letos tako ali drugače ni manjkal na nobeni prireditvi), ni mogel ustaviti zagona in pogona glasbenih zanesenjakov, ki so se odločili, da priredijo enkratno poseben dogodek neglede na to, kaj se bo dogajalo v spodnjih plasteh atmosfere. OK, tolkalistična sekcija je bila očitno na balkonu, in lučkarji so svoje efekte sejali nekje izpod nizke oblačne strehe. Klopotanje vode po žlebovih in udarjanje kapljic in kapel po granodioritnih kockah obloženih z mahom (toča je malo zamujala, ker so velika zrna začela udrihati šele po končanem koncertu), sta bila samo še dodatna instrumenta. Bravo organizatorji, bravo glasbeniki. Večer je bil popoln.

 

Začelo se je s trobilnim kvintetom. Ti instrumenti v prostorih pod oboki zadonijo drugače, kot na prostem. Zvok zavibrira, se ujame med stebre, nizek strop in kamnita tla in pet glasbil se na trenutke sliši kot velik orkester. Majhna skupinica navdušenih poslušalcev in zvestih ljubiteljev prave glasbe, ki je dež, ki je tako ali drugače stalnica letošnjega poletja, ni premotil in je prišla na glasbeno poslastico, je uživala v delih klasičnih skladateljev, se pozibavala ob evergrinih in se smehljala ob zanimivih priredbah slovenskih popevk.

Končalo se je z duom harmonik. OK, spet sem bil deležen harmonike. Tisti, ki ste prebrali blog z naslovom Harmonika, veste, kaj to zame pomeni. Toda pazi, bilo je drugače in pravzaprav celo meni všečno. Če je skladatelj, ki je ta instrument morda celo rahlo sovražil in ni hotel napisati zanj nobene skladbe, na koncu le popustil in napisal delo, ki je postalo njegova zadnja kompozicija pred smrtjo, mora to biti že nekaj posebnega. In tudi je. Hm, zanimivo, da sem tudi sam tako dojemal. Potem pa še en tango … Ni kaj dodati.
Vmes med začetkom in koncem pa je nastopil godalni kvintet. Ne vem zakaj, toda godala so mi posebno pri srcu. Hm, ali pa vem zakaj … Skratka, violina, ki je lahko tako nežna in tako romantična, da sama po sebi včasih ne potrebuje nobenega instrumenta zraven. Balašević v eni od svojih balad pravi: "…Opezno s tom violinom … ko da heklaš paučinu vrhom gudala …" in morda to njeno nežno značilnost ta verz tudi najlepše opisuje. Kontrabas, ki mi je všeč zaradi nizkih tonov, ki zatresejo želodec in povzročijo, da telesne tekočine zavalovijo v drugačnem ritmu. Viola, ki verjetno ne sme manjkat, ker predstavlja neko povezavo med violino in violončelom mi je simpatična predvsem zaradi številnih vicev na račun tega instrumenta, ki krožijo med glasbeniki. In violončelo … ja violončelo, ki ima v mojem dojemanju glasbe čisto posebno mesto. Zvokovno najbližje od vseh instrumentov človeškemu glasu, tako žameten, čustven, prijeten za uho in dušo … Morda pa do tega glasbila posebna čustva gojim še iz kakšnih drugih vzrokov. Le kdo bi vedel … o, nekdo ve … In če se vsa ta godala zlijejo v skupno glasbo, je učinek neponovljivo fantastičen, sploh če iz njihovih resonančnih skrinj in skrinjic prihajajo zvoki nove, prvič zaigrane skladbe, mladega, modernega skladatelja. Vsaj zame, je ta del koncerta bil tisti, ob katerem sem se najbolje počutil. In zato hodim na glasbene dogodke. Da se imam fajn, da uživam, da se prestavim v drug čas, drugo dimenzijo. Nisem glasbeni kritik. To moje svojeglavo razmišljanje je le podajanje čustev, ki me zajamejo in oblijejo ob poslušanju glasbe. In če se sprašujete, zakaj v blogu manjka slika godalcev, če jih že tako opevam in hvalim … Odgovor je preprost. Pozabil sem narediti fotografijo, ker sem jih poslušal …

KAPITANKA

KAPITANKA

Po dolgem, peščenem in dobro utrjenem nasipu ob Donavi, ki se več kilometrov vleče v ravno ravni črti, ko lahko spoznavaš pravila projekcije (tisto, kako se cesta tam v daljavi navidezno zoži v točko), sem prispel do križišča z veliko tablo. Na njej pa zemljevid. Znašel sem se sredi narodnega parka Donau-Auen. Odlično, tako kot sem si zamislil. Sedaj pa nekako do kraja Orth an der Donau, kjer sem nameraval prenočiti. Kolesarska pot je bila označena sicer še naprej po nasipu, toda zemljevid je ponujal tudi drugo možnost. Če zavijem levo na ozko gozdno pot, in če se Pitagora pri svojih izračunih kotov, katet in hipotenuze pravokotnega trikotnika ni motil, si lahko "prišparam" par kilometrov vožnje. Ta dan sem jih v za kolesarjenje najobčutljivejšem delu telesa imel namreč že dobrih stodeset in počasi mi je bilo dovolj. Pa poskusimo …
V mestecu, kjer je ena od vstopnih točk v narodni park, sem najprej poiskal prenočišče. V drugem poskusu mi je uspelo dobiti veliko sobo z majhno kopalnico v preurejenem gospodarskem poslopju, ki je nekoč najverjetneje bil hlev. Lepo urejeno. Po spiranju znoja s plastmi soli s telesa in manjši žehti nogavic ter kolesarskih majic, sem jo mahnil na pivo. No ja, vsaj nameraval sem. V bližini moje štale me je prestregla slaščičarna. Uf, sladoled … to bi se zdaj prileglo. Velik kozarec najboljše kremaste hrane, posute z zmletimi lešniki in lističi mandeljnov ter prelite z bučnim oljem. Na to spiti pivo, bi bil greh. Raje sem se vrnil v sladke sanje.
Naslednje jutro sem se najprej intenzivno lotil zajtrka, potem pa sem gospodinjo vprašal, če se da kje v bližini preko reke s čolnom. Po včerajšnji natančni proučitvi nadaljevanja poti, sem se odločil, da bi bilo zanimivo obiskati starorimsko mesto Carnuntum, ki pa je na drugi strani Donave. Most seveda je, vendar bi se moral peljati malo okoli riti v žep. Dobro, da obstaja še kakšen drug. Žep mislim. Gospa je iz svojega žepa predpasnika potegnila mobilni telefon in poklicala čolnarja.
"Er ist noch nicht da … Ni še tam, ampak bo čez pol ure pri svojem čolnu", mi je prijazno razložila kje moram nadaljevati svojo pot. Zajezdil sem Scotta in spet sem bil v sedlu … Časa sem imel dovolj in počasi sem jo mahnil naprej.

Ob visoki, blatni, deroči reki je bil privezan plastičen, napihljiv, motorni čoln z dvema velikima Yamaha motorjema. Čolnarja ni bilo … je pa bil tam nekdo drug. Drobna deklica z rdečo šilt kapo je spretno skočila z rečnega plovila, mi pomagala naložit bicikel in že sva drvela na drugo stran. Zaradi močnega toka, naju je neslo malo postrani, toda punca obvlada svoj posel. Motorja sta brnela na polno in hitro sva bila na drugi strani podivjane Donave. Pristala sva kar tako nekje med visoko obrežno travo, ker je bil majhen pomolček poplavljen. Še nasmeh za fotografijo … Potem pa sem poiskal nadaljevanje ceste in jo preko globokih blatnih luž mahnil proti blišču nekdanjega mogočnega upravnega središča pomembne rimske pokrajine.

Tam pa wooowwww … Najprej presenečenje glede velikosti nekdanjega mesta. Zgodilo se mi je nekaj podobnega, kot pred leti v italijanskih Pompejih. Nikoli si nisem predstavljal, da je bilo mesto, ki ga je pod debelo plastjo vulkanskega pepela pokopal Vezuv, tako veliko. Palače, svetišča, ulice, kopališča … res fascinantno. Tukaj v Avstriji pa isto. Carnuntum je bil pravo malo velemesto … Gledališča, gladiatorska arena, delavnice obrtnikov, terme … navdušujoče. Trenutno so arheologi odkopali približno pol odstotka nekdanjega mesta.
Predstavitev na prostem je zasnovana tako, da obiskovalca prestavi v čas, ko so se po ulicah sprehajali v toge zaviti prebivalci, v kuhinjah so gospodinje pripravljale kosilo, v termalnem kopališču je na masaži uživala mestna elita, lončar je v peč zložil velike piskre, predilec je postavil svoje statve … Ponekod so predstavljeni le temelji hiš, kakor so jih arheologi izkopali, drugod so na starih temeljih zgrajene hiše tako, kot so stale nekoč. Z vsemi podrobnostmi. Občutek je neverjeten. Sprehajal sem se po tlakovani rimski cesti, zavil v hišo meščanske družine, kjer je v kuhinji dišalo po zelenjavi, ki je bila sveža naložena v posode in peharje, na mizi v jedilnici je na krožnikih ležalo sveže obrano grozdje in jabolka … Pravi šok pa sem doživel v termah.

Ob vstopu police s sandali, ki so jih Rimljani, ki so se prišli kopat, sezuli preden so se namočili v toplo zdravilno vodo, na masažnih posteljah sveže oprane brisače, na obešalnikih toge in v vsem prostoru je prijetno dišalo po dimu bukovih drv. Pa temperatura je bila čisto drugačna kot zunaj. Sklonil sem se in potipal umetelno tlakovana tla. Bila so topla. Tudi talno gretje je funkcioniralo. Resnično čudovit prikaz … kot da bi prebivalci Carnuntuma še en trenutek prej bili v mestu, naslednji hip pa bi ga vsi zapustili in pustili mesto prazno …
Poln vtisov sem se odpeljal naprej proti Bratislavi …

 

 

PREVELIK, PREVEČ

PREVELIK, PREVEČ

Hmmm, veseli me, da so se pojavile reakcije na moje pisanje bloga. Vse so zaželene in konstruktivne. Torej, povečujem črke in krajšam dolžino. Verjetno ste že opazili, da lahko berete blog brez povečevalnega stekla in na koncu (če boste zdržali do tam) boste morda ugotovili, da pravzaprav sploh ni bil predolg.
Nadaljeval bom s temo, ki sem jo načel včeraj. Še kar bom pisal o velikosti. Aha, sem opazil, da imajo zapisi z rahlo dvomljivim, provokativno namigujočim naslovom več bralcev kot tisti, kjer je v naslovu že skoraj vse povedano. OK, naj bo … Če sem včeraj pisal o premajhnem, bom pač danes o prevelikem.

Letošnje kolesarjenje ob Donavi, ki sem ga začel v Schwarzwaldu in za katerega nisem vedel, kje se bo končalo, me je po Avstriji vodilo tudi skozi številna majhna mesteca, obdana z visokim obzidjem. Pri prvem mi ni bilo čisto jasno, kaj to je in kaj pomeni. Pri drugem pa sem vklopil logiko, marsikdaj čisto odvečna in morda celo moteča lastnost, ter ugotovil, da so nasutja, ki obkrožajo mesta in velikanska hidravlična vrata ob cesti, pravzaprav obrambni sistem proti poplavam. Ob vratih je označeno, do kod je segala voda leta 2002. Ko sem v Labingu videl to oznako skoraj štiri metre nad cesto ter slabih trideset centimetrov pod robom nasipa in sem navidezno gladino v mislih preslikal na notranjo stran obzidja, kjer stoji mestece, me je zmrazilo. Kaj si nor, preden so zgradili nasip, so iznad gladine poplavljajoče Donave gledale le strehe hiš. Grozljivo. Kakor so mi na začetku delovali ti nasipi malo zelo pretirani, se mi tistega trenutka več niso zdeli preveliki.

Je pa definitivno za kolesarje prevelik Dunaj. Po stranski cesti sem pridrvel naravnost v prometno gnečo avstrijske prestolnice. Ker nisem imel zemljevida, sem enostavno sledil reki. Kolesarskih poti je nešteto, vse so vzorno označene, vendar z lokalnimi oznakami posameznih območij mesta, ki mi niso prav nič povedale. Pojma nisem imel, kje sem. Vedel sem le to, da je reka na moji levi, pa še to se je kasneje izkazalo, da voda ob kateri sem se peljal ni Donava, ampak en njen stranski rokav. In vedel sem, da moram nekje zaviti na desno ter se podati v prometni vrvež, če želim prikolesariti do Stefanove cerkve. Ja, odločil sem se, da bom tam naredil posnetek, kot dokaz, da sem bil tudi v mestu, kjer je potrebno trebuh pustiti zunaj. Čeprav je Wienerschnitzel mit Kartoffelsalat zelo dober in tudi, če ga ne ješ ravno na Kärtnerstrasse, čisto zmerno drag. Po občutku sem sledil enkrat eni in potem drugi, pa spet tretji kolesarski stezi in kar naenkrat, ne vem zakaj, pa se mi to pogosto dogaja, sem zavil na glavno cesto. Prej sem se ves čas vozil ob vodi, malo v senci dreves in veliko v senci cestnih nadvozov. Mislil sem, da bom potem, ko pridem na jasnino opazil kakšno znano točko, po kateri se bom lahko orientiral. Najboljše bi bilo, če bi zagledal zvonik znamenite katedrale. Pa ni bilo iz tega nič. Okoli mene same visoke stavbe, sicer lepe, a mi o moji lokaciji niso prav nič povedale. OK, predam se. Vzel sem telefon in vklopil GPS. Ni sicer v skladu z mojo potovalno filozofijo, toda včasih je potrebno tudi kakšno stvar malo spremeniti. In glej ga vraga. Nahajal sem se natanko slab kilometer od Stefanove cerkve.

Še imam občutek za prostor, če ga že za čas nimam. Veselo sem zavrtel pedala na Scottu proti jugozahodu in kaj kmalu sem se znašel v popolnem turističnem kaosu. Japončki, Korejci, Kitajci (saj jih ne ločim, ampak zagotovo vsi trije narodi pa še kakšen iz tistega konca sveta zraven), Američani (teh ne moreš zgrešit), Italijani (tudi te že od daleč slišiš), razni Slovani (skoraj razumem, razumem …), polno nemško govorečih (obujajočih spomine na nekdanje veliko cesarstvo) … Med vso to zmedo in popolno neurejenostjo premikanja raznobarvnih in raznogovorečih ljudskih množic pa so se elegantno in najbolj opazno postavljali in nastavljali Mozarti. Prav tako različnonarodnostni in raznobarvni. To je pa malo "zu fiel" … Na Dunaju sem bil že kar nekajkrat in sedaj nisem imel nobene posebne potrebe in želje, da se v tem, skoraj dvomilijonskem, mestu predolgo zadržujem in motovilim s kolesom. Prevelik je za kolesarje, preveč gneče je … So pa prijazne dunajske tete, ki se z velikimi vrečkami obešenimi na balanse svojih mestnih koles, vračajo z nakupov. Ena mi je pomagali privozit iz mesta, ko sem po prečkanju mostu v bližini velikega "Luna parka" pri Pratru mislil, da sem že na drugi strani Donave, pa sem bil šele na ozkem podolgovatem otoku sredi reke. Hvala. Komaj sem čakal, da pridem spet med majhne vasice avstrijskega podeželja. Približevala pa se je tudi nova država na moji poti. Toda prej je bilo potrebno doživeti še nekaj velikega …

 

PREMAJHEN IN PREDOLG

PREMAJHEN IN PREDOLG

Malo sem spet v dilemi … O tem sem pisal že v svojem prvem blogu  on-off svet. Imam občutek, da uporabljam premajhne črke, da bi moral povečat font. Ko pa to naredim, mi vse skupaj zgleda hudo pretirano in moram celo snet očala, da lahko normalno berem. Po vrhu vsega pa potem vse besedilo izpade dosti daljše, kot je v resnici. Čeprav, priznam, včerajšnji blog je bil presneto dolg, upam pa da ne dolgočasen. Dobil sem mali namig, da je bil eden boljših iz moje zbirke.
Torej kaj zdaj … povečati črke in zmanjšati dolžino sestavka? Pustiti enak font kot do sedaj, pa malo manj pisat? Povečati pisavo in ostati na enaki količini? Pustiti tako kot je?… Dilema … Tudi drugače, danes trenutno ne vem kaj sem in kje sem. Se zgodi. Upam, da čim prej ugotovim. Do takrat pa za pokušino en malo krajši blog.

 Ne bom se razpisal o čudovitem samostanu v Melku s petsto sobami in tisočtristopetinšestdesetimi okni, odprto knjižnico v kateri je samo dvajset tisoč knjig (ostalih okoli sto tisoč pa hranijo v drugih prostorih), bogato načičkano cerkvijo, čudovito zavitim stopniščem, pomenljivo razstavo, ki prikazuje filozofijo meniškega življenja, galerijo starih slik in kipov neprecenljive vrednosti, bogastvom, ki izžareva v vsakem kotičku mogočih stavb … Ne, ne bom o tem, ker bo potem vse skupaj spet predolgo.

Ne bom se razpisal o vasici Willendorf, kjer so pred dobrimi sto leti ob arheoloških izkopavanjih našli majhen, slabih enajst centimetrov, visok kipec, ki je s svojo lepoto, preprostostjo ter zgodovinskim sporočilom osvojil svet in še danes se tapravim arheologom naježijo vse kocine, če kdo omeni Willendorfsko venero. Lahko bi na dolgo opisoval zgodbico o izpraznjeni bateriji fotoaparata in preblisku, da lahko, za prvo silo, fotografiram tudi s telefonom (pametnim) in o tem, kako sem prav tam pri povečani repliki kamenodobne lepotice srečal tri avstrijske kolesarske popotnike … Ne, ne bom o tem, ker bo potem vse skupaj spet predolgo.
Tudi o opazno spremenjeni pokrajini, ki se je razprostirala okoli mene, ne bom pisal. Saj bi moral modrovati o neskončnih nasadih marelic in bi se potem spet spomnil mareličnih knedlov (jogurt, ovseni kosmiči in marelični knedli). Pisal bi o obsežnih vinogradih, ki so me prisilili, da sem se vozil gor in dol po rahlo valoviti deželi in se počasi prebijal skozi ozke ulice srednjeveških mestec posejanih z vinotoči, ki so kar vabili k degustaciji različnih sort vina … Ne, ne bom o tem, ker bo potem vse skupaj spet predolgo.
Čisto na kratko bom napisal le nekaj o srečanju v Kremsu, kamor sem prispel precej pozno popoldne. Da bi bila pisarna turističnih informacij odprta, nisem niti pomislil. Bila je pač nedelja in, tako kot pri nas, je bila zadevica, ki še kako prav včasih pride popotnikom, zaprta. Sem jo pa našel. Pred vrati je stal velik računalniški ekran z navodili, kako si poiščeš prenočišče. Zatopil sem se v odkrivanje zapletenega sistema delovanja preprostega programa. Že sem mislil, da razumem in sem hotel pritisniti na ekran, ko sta se ob meni ustavila dva kolesarja. Gospa in gospod, nekoliko starejša od mene, z naloženima bicikloma.
"Daj, poglej na GPS kje sva," je rekla gospa in gospod je iz torbice na balansi potegnil GPS aparaturo.
Hej, saj ta jezik pa razumem …
"Živjo Slovenci … Od kod pa vidva?" sem se nasmehnil.

Marta in Tadej sta kolesarila od Passaua proti Dunaju in tu v Kremsu, mestu, ki se razprostira na dvainpetdestih kvadratnih kilometrih in v katerem živi skoraj štiriindvajset tisoč prebivalcev, smo se srečali trije Slovenci na poti ob Donavi. Po prvem navdušenju, spoznavanju, izmenjavi izkušenj, pogovoru o prenočišču … smo skupaj dešifrirali kaj od nas pričakuje računalniški terminal, naredili kratek telefonski klic in jo mahnili proti "Stari pošti". Ogledali smo si ponujene sobe, se strinjali, da je sprejemljivo in se dogovorili, da se čet pol ure dobimo v restavraciji na pivu.
No, potem je steklo nekaj pivi in, brez posebnega naprezanja, smo ugotovili kako majhen je svet. Z Marto sva pred leti istočasno delala v največji slovenski knjižni založbi. Sicer vsak na svojem oddelku, toda vseeno. Imata sorodnike v kraju, kjer živim, in (hm, to zdaj ne vem, kako se točno reče) očeta od njunega zeta poznam. Spomladi sta bila na nekajdnevnem dopustu v mestu, kjer sem v službi. Kraj se jima zelo dopade. Ogledala sta si tudi muzej … Eh, ne bom več pisal naprej, ker bo potem vse skupaj spet predolgo. Skratka imeli smo prijetno srečanje in super klepet …
Hm, spet ... enake črke (premajhne) in enaka pisarija (predolga) ...

 

ČE NE REČEŠ ...

ČE NE REČEŠ …

Pretekli teden se je v gozdu razvedelo, da ima medved seznam živali, ki jih bo požrl. Zavladala je panika. Nihče ni vedel, kdo je na tem seznamu in vse je skrbelo, da je zraven tudi njihovo ime.
Pa se je opogumil volk: "Šel bom k medvedu in ga vprašal, kako je s to stvarjo," se je odločil. In je šel. Potrkal na vrata medvedovega brloga in ponižno vprašal: "Medved, med živalmi v gozdu vlada prava panika. Govori se, da imaš seznam živali, ki jih nameravaš požreti. Je to res?"
"Res je," je zabrundal medved.
Volk je težko požrl slino in preplašeno, a upajoče vprašal: "A je moje ime tudi na seznamu?"
Medved se je zagledal v popisan list papirja, nekaj mrmral pri sebi in veselo izjavil: "Ja, volk, na seznamu si."
Od takrat je volk ves zmeden in zgubljen blodil po gozdu, začel je popivat in je bil nasploh čisto brez volje. Nekega dne so ga našli raztrganega na jasi sredi gozda.
Živali so se prestrašene skrile v svoja skrivališča. Pa se je ojunačila lisica in jo mahnila k medvedu ter ga vprašala, če je tudi ona na seznamu.
Medved se je zatopil v svoj popisan papir, si zraven brundal in rekel: "Ja, lisica, tudi ti si na seznamu."
Lisica je po tem kar begala, ni ji teknila hrana, močno je shujšala, razmišljala je celo o samomoru … Nekega jutra so jo gozdne živali našle raztrgano pod velikim hrastom. Življenje v gozdu je postalo grozljivo.

Pa se je odločil zajček, da se tudi on pri medvedu pozanima, če je njegovo ime na seznamu živali, ki jih bo ta pojedel. Odskakljal je do medvedovega domovanja in potrkal: "Medved, imaš ti mogoče tudi mene na spisku za požret?" ga je vprašal.
Medved je prelistal seznam, na katerem je bilo prečrtanih že kar nekaj imen, tudi volkovo in lisičino, si popravil naočnike in živahno zagodel: "Zajček, tudi tebe imam zapisanega."
"Medved," se je ojunačil in navihano rekel zajček: "A bi ti mene lahko zbrisal s tega seznama?"
"Seveda, ni problema," je zabrundal kosmatinec, vzel radirko in izbrisal zajčkovo ime. Ja, tako je, če ne rečeš …

Tale zgodbica, basen, vic .. ali karkoli že je, me spremlja od takrat, ko sem jo prvič slišal. Na njen račun sem se, pred šestimi leti, ko sem kolesaril okoli Jadrana in sem s predrto gumo zaman že več kot eno uro čakal, če mi bo kdo ustavil, peljal s "smetiščarji". Ko se je velik tovornjak ustavil v moji bližini in sta iz njegove kabine skočila dva v oranžne vetrovke oblečena fanta ter začela voziti smetiščne kontejnerje, iz katerih je v poletni vročini konkretno smrdelo, proti zadku vozila, ki je ropotaje požiral zdrizasto zmešano vsebino, sem se spomnil na zajčka in ju vprašal: "DalI idete prema Dubrovniku? … Greste proti Dubrovniku?" Ja in so šli. Vzeli so me s sabo. Vsakih nekaj sto metrov smo se ustavili in izpraznili smetiščne kante ter tako počasi prišli do kraja, kjer me je čakalo moje preluknjano kolo. Ja, tako je, če ne rečeš …

Zgodbica mi je prav prišla tudi letos. Prikolesaril sem v Au. Sonce mi je ves čas sijalo na glavo in niti nisem preveč razmišljal, da ne bi zavil v kamp. Sploh, ker je v knjižici, ki sem jo dobil v Passau pisalo, da imajo tukaj tudi majhne lesene bungalovčke. Seveda so bile te nastanitvene kapacitete velikega kampa čisto ob obali Donave, vse zasedene. Ni problem, bom pa postavil šotor. Nebo obeta mirno spanje. Vseeno sem receptorja vprašal, če se pričakuje kaj dežja v prihajajoči noči.
"Nein, es wird nicht regnen … Ne, ne bo deževalo," mi je zagotovil: "Možna je le kakšna nevihta."
OK, zame je to isto. Če pada kaj od zgoraj, ali pa teče od spodaj, vedno priteče k meni v šotor. Torej je potrebna previdnost.

Šotor sem postavil čisto blizu lesenega nadstreška. Za vsak slučaj. Mahnil sem jo v restavracijo, pisal dnevnik, jedel klobasico in srkal pivo. Pogled je počival na gladini mogočne reke, od zadaj me je rahlo hladil prijeten vetrc, počasi se je večerilo. Ko sem končal z večernim obredom, sem se ozrl proti kampu za mojim hrbtom. Približevali so se črni oblaki, ki jih pred tem sploh nisem opazil. Logično, saj nisem tuatara.
"No fajn." Prekletstvo šotora deluje. Imel sem dve možnosti. Ali kar takoj prestavim šotor pod streho, ali pa počakam, kaj se bo skuhalo. Hm, morda pa je še tretja možnost.
V bližini kampa je bil Gasthaus. Ob prihodu v Au sem zvedel, da so vse sobe zasedene, ker je naslednji dan v mestu velik koncert.
"A ima sploh smisel, da grem vprašat, če imajo prosto sobo?" "Nima!" "Čakaj, čakaj, kaj bi pa naredil zajček iz zgodbice?"
Odhitel sem do tipične nemške vaške gostilne. Gospo, ki se je med mizami vrtela s krigli piva, sem vprašal:
"Entschuldigen … Oprostite, imate mogoče prosto še kakšno sobo?"
"Leider nicht … Na žalost ne," mi je gospa povedala že v naprej pričakovan odgovor.
Potem pa sem uporabil spretnost pogajanj zajčka iz zgodbice na začetku današnjega bloga. Razlagal sem, kako se približuje nevihta, kako moj šotor spušča, koliko sem danes prekolesaril, jutri ne bi rad šel čisto moker naprej … in zraven ves čas nesrečno gledal. Gospa pa je pogledala svojega moža. In mož je prikimal:
"Nad skednjem imamo prostor, kjer je jogi. Včasih tam kdo prenoči. Toda to je vse, kar vam lahko ponudim. Brez kopalnice. Brez stranišča."
In sva šla pogledat. Noro! Potrebujem le varno streho nad glavo, ki me bo ščitila pred tistim, kar se je iz minute v minuto hitreje približevalo majhnemu Auu. To je to. Vzamem.
Na brzino sem razstavil šotor v kampu. S prtljago vred vse skupaj vrgel preko štange na biciklu in zašibal proti skednju. Verjetno mi ni potrebno razlagat, da se je po tistem, ko sem se udobno namestil pod velikansko streho, kjer domačini očitno prirejajo velike vaške veselice (v prostoru je bil šank, veliko miz in klopi, hladilniki, omare s kozarci … in jogi), nebo zjasnilo. Pokazale so se zvezde, o nevihti ni bilo ne duha ne sluha.
Odlično sem spal. Zjutraj sem prijaznima gostiteljema napisal kratko pisemce zahvale in ga zataknil za vrata takrat še zaprtega Gasthausa.
Ja, tako je, če ne rečeš …

 

ONE MOMENT IN TIME

ONE MOMENT IN TIME

 Zdaj bi verjetno moral na dolgo in široko razlagat, zakaj je redno pisanje bloga bilo kar naenkrat prekinjeno. Pa ne bom. Upam le, da sem obdržal redne bralce. Za vas, ki ste morda pogrešali moje nakladanje in opisovanje nekega malo utrgane dopusta, samo to pojasnilo ... vzel sem trenutek v času zase.

https://www.youtube.com/watch?v=Wx4v6cO1GMk

Lastnik hotela, ki mi je nudil prepovedano prijetno prenočišče za smešno nizko ceno (s savno in zajtrkom), me je prijazno poučil, da se mi ni potrebno zapeljati nazaj do reke, ampak lahko pot nadaljujem kar po glavni cesti, saj se ji čez slab kilometer priključi Obdonavska kolesarska pot iz doline. Prikrajšal me je za en nori spust in mi prihranil eno strmo vzpenjanje. Ena proti ena. Neodločeno. Sem se pa spustu rade volje odpovedal, saj sem glede na njegovo strmino, ki sem jo prevozil včeraj, slutil, kaj bi me čakalo na drugem koncu mesteca. Aha, mimogrede. Izkazalo se je, da je deklica azijskega porekla, ki me je včeraj prijazno sprejela v hotel, njegova žena. Nič posebnega, da Avstrijec vzame Korejko, bo kdo rekel. Res, le da jih ima gospod krepko preko sedemdeset let, gospa, za katero sem včeraj mislil, da je gospodična, pa … Hm, pri Azijcih je včasih težko ocenit starost, toda zagotovo je mlajša od petintrideset let. Kdo ve, kakšna zgodba se skriva za to zvezo. Je pa njuna in imata svoj trenutek času.
Izkazalo se je, da za spust nisem bil prikrajšan, saj se je po tistem, ko se je cesti priključila kolesarska steza, pot v dolgem klancu spustila nazaj proti Donavi, kjer me je pričakala še ena njena znamenitost, ki sem jo poznal s fotografij. Res pa je, da sem šele včeraj ugotovil: "Aha, to je tu …"
Schlögener Schlinge … Pentlja, ki jo Donava naredi pri vasici Schlögen je res čudovit prikaz ustvarjalnosti narave. Reka do tu svojo strugo vrezuje v različne apnence, ki jih s svojo močjo dokaj lahko melje in odnaša. V bližini majhne avstrijske vasice (OK vasica je nastala mnogo kasneje kot je Donava naredila svojo znamenito pentljo) pa je naletela na pregrado iz trdega granita. Tu pa ni šlo več tako preprosto. In ker pametnejši odneha, je pač okoli velike skalne gmote naredila ovinek. Verjetno si nikoli ni mislila, kako slavna in občudovana bo postala ta njena poteza.

Odločil sem se, da si igro narave pogledam od tam, kjer se najlepše vidi. Do razgledne točke je skozi gozd, občasno precej strmo, speljana potka. Na njenem izhodišču piše, da se pohodniki naj pripravijo na pol ure sopihanja v hrib. No ja, te oznake so prav tako kot pri nas pisane za nekoga drugega. Po dobrih dvajsetih minutah sem prispel do skale, ki nekoliko štrli iz pobočja. Med mogočnimi smrekami se je odprl čudovit pogled na Donavo, ki zavijugne, se obrne in teče kratek čas vzporedno s strugo, ki jo je privedla do sem, vendar v nasprotni smeri, potem pa se ponovno usmeri naprej po svoji ustaljeni poti, kot da se ni nič zgodilo. Veličasten pogled na veličastno naravo. Ja, še eden od njenih trenutkov času.
Od tu naprej sem nameraval del poti ponovno premagati z ladjico. A ni šlo. Prav tako, kot me je pred nekaj dnevi presenetilo, da je bil edini način za nadaljevanje potovanja poti Kelheimu skozi rečno ožino na krovu majhne turistične ladje, me je zdaj presenetilo, da tu te možnosti ni. Lahko bi se sicer s čolnom peljal na drugo stran, to pa je tudi vse. Potem bi se moral z istim čolnom peljati nazaj, saj na drugi strani ni kolesarske poti. Potrebno je bilo počakati na ugodnejšo ponudbo. Aja, saj je bila, z velikansko ladjo, ki vozi od Passaua do Dunaja. Toda tega res nisem mogel sprejeti, saj sem se odločil za drugačen način potovanja. To pa že ni bil tisti trenutek v času, ki sem si ga želel.
Priložnost za malo vožnje po reki se je pojavila v bližini Mauthausna. Tabla ob kolesarski stezi me je opozorila na možnost prehoda reke. Zavil sem do obale in zagledal majhen čolniček, ki se mi je približeval. Malo ga je sicer neslo postrani zaradi močnega toka, toda z vsakim valom mi je bil vse bližje. Na improvizirani pomol sta pridrvela dva majhna otroka. Punčka stara kakšnih sedem let in fantek morda slabi dve leti mlajši. Daleč za njima sem zagledal skupinico odraslih, ki jo je počasi in klepetavo mahala v isto smer.
"Hm, so pa res neodgovorni ti starši, kaj če tamaladva padeta v reko …" sem pomislil.

V tistem trenutku je čolniček pristal. Zapeljal sem Scotta na palubo, ga prislonil ob klopco, sam pa sem se usedel na nasprotno stran. Na čoln sta skočila tudi tista mala luštna sprehajalca, ki sta ves čas nekaj čebljala. Po nemško seveda. In smo se odpeljali …
"Hej," sem že hotel reči: "Kaj bosta ta dva šla kar sama? Kaj pa tisti odrasli za njima, ki še niso prišli do obale?" pa se je hitro izkazalo, da je šofer čolnička njun oče. Ponosno sta se skobacala v kapitanovo kabino in še naprej veselo nekaj razlagala.
Stavek, ki sem ga najprej zgroženo hotel izgovoriti, sem raje spremenil v izjavo:
"Sta pa res frajerja, ko se lahko takole vozita."
"Ja, Ich bin der beste Vatti … Ja, sem najboljši očka … na svetu, saj imam čoln," je s smehom na ustnicah povedal njun ata. Potem pa mi je razlagal, kako se cele dneve vozita z njim sem ter tja in včasih pripeljeta prijatelje, da se lahko ponosno pohvalita, da jih lahko peljeta na drugo stran Donave, če želijo. Ja, to so trenutki njunega časa.
Še en nepozabni trenutek v mojem času pa se je približeval z vsakim zasukom pedal na kolesu in vsakim kilometrom s katerim sem bil bližje in bližje kraju Au. Kaj si nor, kakšno ime. Še zdaj ne vem, ali pomeni zlato, ali bolečino …

JUGURT, OVSENI KOSMIČI IN MARELIČNI KNEDLI

JUGURT, OVSENI KOSMIČI IN MARELIČNI KNEDLI

Zdaj bi verjetno moral napisati nekaj o včerajšnji košarkarski tekmi med Slovenijo in ZDA na svetovnem prvenstvu v Španiji … Pa ne bom, ker so se o tem razpisali številni strokovnjaki in psevdostrokovnjaki. Ti zadnji najbolj goreče. Imam sicer svoje mnenje o tem športu, ki temelji na primerjavi med časi reprezentance neke države, ki je ne le parirarala svetovnim košarkaškim velesilam, ampak je pisala košarkaško zgodovino (gledal sem Daneua, Žorgo, Bassina …; pa malo pozneje Slavnića, Kičanovića, Čosića …) in današnjim časom. Ja, rad pogledam kakšno tekmo. Je pa velika razlika med nekdanjo košarko, ki je temeljila na inspiraciji in improvizaciji in današnjo košarko, ki teh prvin ne pozna. Igralci odigrajo tisto kombinacijo, ki jim jo s klopi pokaže trener in nasprotno moštvo točno ve, kaj se bo zgodilo. Ja, pa smo spet pri ukalupljenosti, uniformiranosti in ujetosti v način razmišljanja, o čemur sem želel že enkrat nekaj napisat sicer v drugem kontekstu, pa tudi takrat raje nisem. Torej, ne bom o košarki.
Dobro, samo še en stavek. Ko so prišli košarkarji ob začetku tekme na igrišče, sem glede na njihovo konstitucijo, mislim slovensko proti ameriški, pomislil: "Kaj za vraga ti fantje jejo?"
Na kolesarjenju ob Donavi sem srečeval veliko popotnikov, ki so prav tako kot jaz, z obloženimi bicikli, eni bolj, drugi manj, drveli proti svojemu cilju. V Gasthausih smo bili pogosto ob istem času na zajtrku. Mnogi že na vse zgodaj v popolni kolesarski opremi, glasni kot znajo biti le Nemci (teh je bilo največ) ali Avstrijci, jaz pa še čisto zmečkan od noči. Bilo jih je zanimivo opazovat. V glavnem in praviloma so izbirali zelo izbrano hrano. In tam, kjer je bilo veliko kolesarjev, je najprej zmanjkalo ovsenih kosmičev in jogurta. Zaradi česa pa se nisem prav nič sekiral. Pri zajtrku sem imel svoj ritem, ki je temeljil na trenutnem navdihu.

Kdaj sem prikolesaril iz Nemčije v Avstrijo ne vem. Bil sem sicer ves čas v napeti pripravljenosti kdaj bom ob cesti zagledal tako dobro znano modro tablo z zvezdicami, pod katero bo napis Österreich. A je nisem našel. Evropa očitno postaja tisto in tako, kot je bilo zamišljeno. Brez geografskih mej. To mi je zelo OK. Me pa moti, da poskuša izbrisat tudi narodnostne, ne meje, ampak razlike. Zadnjič sem bil na prireditvi v mestu, kjer sem nekoč preživel dobro leto in pol. Odpirali so prenovljeno glavno mestno ulico. Pa me ni privabil ta dogodek, za katerega sem na licu mesta, ali mestu lica (nikoli ne vem, kakšen je pravi besedni vrstni red tega reka) ugotovil, da je bil kar lepo politično naravnan, ampak me je pritegnil nastop ene naših najboljših tolkalističnih skupin. Tu bi zdaj lahko tej pisariji naredil STOP, pa ne bom. Srečal sem namreč svojo bivšo učenko, ki jo zaradi njenih svetovnih športnih uspehov in v tistem času odnosa do šole, izredno cenim. Pa sva malo kramljala. Luštno je bilo. In punca, ki je prepotovala ves svet, se je strinjala, da evropska mesta res postajajo eno drugemu enaka. Povsod tlakovano z granodioritnimi kockami zalitimi z betonom, v kombinaciji z granodioritnimi ploščami in vmes kovinske dilatacije … Skratka uniformiranost. Nobene nacionalne identitete, da o lokalnih materialih sploh ne govorim … Aja, o čem se že hotel danes govoriti (pisati) …

Mhm, sem moral pogledat v naslov bloga. Torej … Prehod iz Nemčije v Avstrijo je pomenil tudi zamenjavo hrane. Prispel sem namreč v deželo "Wienerschnitzla mit Kartoffelsalat". Še prej pa …

Prvo mesto v novi državi, ki se je pojavila na moji poti, je bilo Wesenufer. Mestece prej kot mesto. V četrtem poskusu mi je uspelo dobiti prenočišče v majhni kletni sobi hotelčka. Prijazna gospodična, naslednji dan se je izkazalo, da je gospa, mi je razložila, da te sobe ne smejo oddajati, ker ne izpolnjuje vseh zahtev za kategorizacijo. Me ni motilo, saj sem zraven dobil še savno in zajtrk, vse skupaj za štirinajst, ja štirinajst (14) Euro. Stuširal sem se in se potem podal v dolino ob reko na tisti drugi del večernega rituala … pivo. Čisto ob Donavi, kjer pristajajo ladje na poti iz Passaua v Dunaj je majhna gostilna. Lep pogled na reko in okoliške hribe in dobro avstrijsko pivo. Z lastnikom sva malo predebatirala vreme, top temo letošnjega poletja, modrovala o poplavah, ja lani ga je konkretno zalilo in skupaj srkala hmeljni napitek. Ko je pogovor malo zamrl, sem tako iz ljubega, kako se reče, ko ne veš kaj bi počel, začel listat jedilnik, ki je ležal na mizi. Nisem sicer imel namena nič naročiti, toda … na prvi strani sem zagledal napis "Marillenknödeln … Marelični knedli". Poleg palačink moja šibka točka. Odločitev v trenutku, spontana, improvizirana, je ponavadi najboljša. Lastniku vaškega Gasthausa so se prav tako kot meni zasvetile oči in povedal mi je, da je to njihova hišna specialiteta. Pripravlja jih njegova žena po posebnem receptu. Ni mi bilo potrebno dolgo čakati, ko sta se na krožniku pred mano pojavila dva velikanska, s pravimi marelicami polnjena, z mareličnim prelivom prelita in s sladkorjem posuta knedla. Že izgled je bil čudovit, okus pa božanski. In zdaj je verjetno popolnoma jasno, zakaj so ovseni kosmiči in jogurt napisani tako daleč vstran od moje večerje in je vmes naloženega toliko nakladanja o granodioritnih kockah.

Hišnemu mačkonu, ki je sedel nasproti mene, so se cedile sline. Naj se malo tudi vam …

VODNA SIMFONIJA

VODNA SIMFONIJA

Na Scotta sem pred odhodom na potovanje zmontiral dva nosilca za steklenice. Še vedno sem imel pred očmi sliko in v grlu tisti suh občutek, ko sem pomislil na kolesarjenje okoli Jadrana pred šestimi leti. Takrat se mi je trikrat zgodilo, da sem ostal brez vode.
Prvič že kar kmalu na začetku, nekje med Senjem in Karlobagom. Jadranska magistrala se tam nekoliko dvigne pod, od vetrov izsušeni Velebit in odmakne od morja. Saj ni problem, le da so vsa mesta in mesteca ob obali, tu nekoliko višje pa je samo vroč asfaltni trak in razgreto kamenje. In v tej ponvi za palačinke sem se znašel brez kapljice vode. Takrat me je rešil mlad albanski trgovec, ki je, kdo ve zakaj, sredi tistega ničesar postavil majhen kiosk, kjer prodaja sadje in pijačo. Fant se ni mogel načudit, kar je tudi na glas povedal, da lahko nekdo v tako kratkem času popije takšne količine tekočine.
Drugič sem ostal brez vode v Trstenem pred Dubrovnikom. Takrat je bila moja dobrotnica gospa, ki je pred svojo hišo prodajala rakiju. Ja, imela pa je tudi vodo. In, kakor mi je odkrito rekla, ji njena krščanska duša ni dovolila, da mi me pustila dehidrirati.
Tretjič je bilo pod San Marinom. Sredi dneva, ko so v Italiji vse trgovine in restavracije zaprte. Ni mi ostalo drugega, kot da sem stisnil nevemkaj in vzdržal do mestnih vrat ter si privoščil pregrešno drago pijačo.
Ne, zdaj se mi takšne stvari ne smejo dogajat sem si rekel in se oskrbel z dvema kolesarskima steklenicama, kar je pomenilo, da bom imel na razpolago dober liter in pol tekočine. Pa sem se malo zmotil. V nasprotno smer, kot sem pričakoval. Krivo pa je vreme, ki je enkrat bolj, drugič manj enakomerno vlažilo zrak. V zraku je bilo toliko vlage, da potrebe po tekočini med vrtenjem pedal sploh niso bile velike. Potem pa še vmes kakšno pivo. OK, OK, ostanimo raje pri vodi.
Voda v zraku je res prijetno vplivala na kolesarjenje. Je pa te vode bilo veliko tudi na tleh. Luže niso nič v primerjavi s poplavo. Ja, vode je enkrat premalo, drugič pa preveč ...
Že pri samostanu Wetenburg sem se prepustil domišljiji in si poskušal predstavljati, kako je moralo zgledati takrat, ko je Donava leta 1845 dosegla višino dobrih pet metrov nad cesto, ki obkroža samostansko poslopje. Pa tudi leta 1999, ni moglo biti slabo, saj je reka segala le slab meter nižje kot pred dobrimi stopetdesetimi leti. In utrnila se mi je misel, da izraz poplava morda izhaja iz skovanke "pop plava", pri kateri se, zaradi lažje izgovorjave, en p spusti. To poimenovanje naravnega pojava, ki se v življenju našega planeta normalno pojavlja takrat, kadar so za to dane ugodne razmere, ljudje pa smo označili za katastrofo, se mi zdi veliko bolj primerno in razumljivo, kot izrazi v drugih jezikih.
"Das Hochwasser" v nemščini, naprimer. Pri nas, imamo velikokrat visoko vodo, toda to ni še nič v primerjavi s tistim, kar se nam od časa do časa tudi zgodi z našo Savinjo.
"Flood" po angleško, ki verjetno prihaja od "float", plavati s tokom. Ja, noben problem. To znamo tudi pri nas. Nek Slovenec je reko, ob kateri se zdaj vozim, celo "floatal" od izvira do izliva. V italijanščino, španščini in francoščini je podobno. "Pop plava", ja, sigurno bo tako.
Že od Ulma naprej sem opažal, da je gladina reke zelo blizu nivoja ceste. V Passau pa je bila gladina ceste pod nivojem reke. Passau je podobna zgodba kot Walhalla. Neštetokrat sem se peljal mimo, pa nikoli ustavil. Potem pa sem bil pred par leti na strokovni ekskurziji, ki je vključevala tudi določene ogledne točke v mestu na meji med Nemčijo in Avstrijo. Podrobnosti tega strokovnega izleta ne bi razlagala, je pa bil uspešen, raznolik in moker. To je bil čas, ko je bilo izjavljeno: "Zeit spielt keine Rolle ... Čas ne igra nobene vloge" in čas, ko se mi je Passau priljubil. Res luštkano mesto, kjer se velja ustavit in si vzeti čas le zanj.
Obdonavska kolesarska pot se v predmestju Passaua spremeni v kolesarsko stezo, ki se je tistega julijskega dne, ko sem jo uporabljal za svoje potovanje, v samem mestu potopila pod Donavo. In sploh je voda zalila kleti in pritličja hiš na obrežju. Za Passau to ni pravzaprav nič posebnega. tu je sotočje Donave, Inna in Ilza. In ko imajo reke veliko vode, letošnje poletje je bilo zelo prikladno za to, pač prestopijo bregove in mesto se znajde pod vodo. Imam občutek, da so prebivalci na to navajeni, prav tako kot tudi pri nas v mestih, kjer se občasno dogajajo podobne stvari. Vrata stavb so bila obložena z vrečami peska, iz hiš so skozi okna bile napelje gasilske cevi in slišalo se je brnenje črpalk, ljudje pa so se v gumijastih škornjih sprehajali, kot da ni nič.
S Scotom sva se v mesto pripeljala po poplavljeni kolesarski stezi. Bilo je sicer prepovedano, toda malo tudi take razburljivosti na poti ne škodi. Ko sva nadaljevala pot, pa sem opazil, da je ob poplavi na obalo naplavilo kar nekaj morskih deklic ...