Imel sem pripravljen malo drugačen tekst za današnji blog in malo je manjkalo, da bi ga objavil. Pa ga nisem. Slučajno, ali pa nek meni skriti namen, ki ga nisem, ali pa ga še vedno ne razumem. In ker so mi stvari, ki jih ne razumem včasih všeč, mi tudi ta trenutek zelo paše, da se je nekje na relaciji med mojim računalnikom in svetovnim spletom zataknilo in napisano ni prišlo dalje kot do osnutka, ki čaka na svojo priložnost. Ja, saj jo bo dobil, toda zdaj bom raje malo svojeglavo razmišljal o glasbi v majolki. Zaradi večjega učinka vzbujanja radovednosti je napisano tako kot je, čeprav bi moralo biti rahlo drugače.
Torej, v kraju, kjer živim je nekoč bil lokal, ki ga pravzaprav nisem nikoli obiskal. O njem pa se je veliko govorilo. V času, ko sem občasno zahajal k pouku na srednji šoli, ki bi jo naj bolj redno obiskoval, so me namreč privlačile druge reči. In ta lokal ni bil med njimi. Morda škoda, morda pa dobro, da sem njegov delček spoznal šele danes. Lokal je namreč imel atrij, ki je v času obratovanja povzročal nemalo težav bližnjim stanovalcem. Baje v glavnem neupravičeno. Ne vem, če so bili krivi ti protivniški sosedje, ampak lokal je že nekaj časa zaprt in atrij že dolgo sameva. Verjetno zgleda danes precej drugače, kot je pred mnogimi leti njegovega lokalskega življenja. Se je pa v njem razvil poseben biotop, kakor je bilo danes na prireditvi, ki se je v tem skrivnostnem a čudovitem okolju danes zgodila, simpatično rečeno.
Dež, ki je na rahlo začel padati natanko pol ure pred začetkom koncerta, da slučajno ne bi zamudil česa pomembnega (letos tako ali drugače ni manjkal na nobeni prireditvi), ni mogel ustaviti zagona in pogona glasbenih zanesenjakov, ki so se odločili, da priredijo enkratno poseben dogodek neglede na to, kaj se bo dogajalo v spodnjih plasteh atmosfere. OK, tolkalistična sekcija je bila očitno na balkonu, in lučkarji so svoje efekte sejali nekje izpod nizke oblačne strehe. Klopotanje vode po žlebovih in udarjanje kapljic in kapel po granodioritnih kockah obloženih z mahom (toča je malo zamujala, ker so velika zrna začela udrihati šele po končanem koncertu), sta bila samo še dodatna instrumenta. Bravo organizatorji, bravo glasbeniki. Večer je bil popoln.
Vmes med začetkom in koncem pa je nastopil godalni kvintet. Ne vem zakaj, toda godala so mi posebno pri srcu. Hm, ali pa vem zakaj … Skratka, violina, ki je lahko tako nežna in tako romantična, da sama po sebi včasih ne potrebuje nobenega instrumenta zraven. Balašević v eni od svojih balad pravi: "…Opezno s tom violinom … ko da heklaš paučinu vrhom gudala …" in morda to njeno nežno značilnost ta verz tudi najlepše opisuje. Kontrabas, ki mi je všeč zaradi nizkih tonov, ki zatresejo želodec in povzročijo, da telesne tekočine zavalovijo v drugačnem ritmu. Viola, ki verjetno ne sme manjkat, ker predstavlja neko povezavo med violino in violončelom mi je simpatična predvsem zaradi številnih vicev na račun tega instrumenta, ki krožijo med glasbeniki. In violončelo … ja violončelo, ki ima v mojem dojemanju glasbe čisto posebno mesto. Zvokovno najbližje od vseh instrumentov človeškemu glasu, tako žameten, čustven, prijeten za uho in dušo … Morda pa do tega glasbila posebna čustva gojim še iz kakšnih drugih vzrokov. Le kdo bi vedel … o, nekdo ve … In če se vsa ta godala zlijejo v skupno glasbo, je učinek neponovljivo fantastičen, sploh če iz njihovih resonančnih skrinj in skrinjic prihajajo zvoki nove, prvič zaigrane skladbe, mladega, modernega skladatelja. Vsaj zame, je ta del koncerta bil tisti, ob katerem sem se najbolje počutil. In zato hodim na glasbene dogodke. Da se imam fajn, da uživam, da se prestavim v drug čas, drugo dimenzijo. Nisem glasbeni kritik. To moje svojeglavo razmišljanje je le podajanje čustev, ki me zajamejo in oblijejo ob poslušanju glasbe. In če se sprašujete, zakaj v blogu manjka slika godalcev, če jih že tako opevam in hvalim … Odgovor je preprost. Pozabil sem narediti fotografijo, ker sem jih poslušal …
Ni komentarjev:
Objavite komentar