JUGURT, OVSENI KOSMIČI IN MARELIČNI KNEDLI

JUGURT, OVSENI KOSMIČI IN MARELIČNI KNEDLI

Zdaj bi verjetno moral napisati nekaj o včerajšnji košarkarski tekmi med Slovenijo in ZDA na svetovnem prvenstvu v Španiji … Pa ne bom, ker so se o tem razpisali številni strokovnjaki in psevdostrokovnjaki. Ti zadnji najbolj goreče. Imam sicer svoje mnenje o tem športu, ki temelji na primerjavi med časi reprezentance neke države, ki je ne le parirarala svetovnim košarkaškim velesilam, ampak je pisala košarkaško zgodovino (gledal sem Daneua, Žorgo, Bassina …; pa malo pozneje Slavnića, Kičanovića, Čosića …) in današnjim časom. Ja, rad pogledam kakšno tekmo. Je pa velika razlika med nekdanjo košarko, ki je temeljila na inspiraciji in improvizaciji in današnjo košarko, ki teh prvin ne pozna. Igralci odigrajo tisto kombinacijo, ki jim jo s klopi pokaže trener in nasprotno moštvo točno ve, kaj se bo zgodilo. Ja, pa smo spet pri ukalupljenosti, uniformiranosti in ujetosti v način razmišljanja, o čemur sem želel že enkrat nekaj napisat sicer v drugem kontekstu, pa tudi takrat raje nisem. Torej, ne bom o košarki.
Dobro, samo še en stavek. Ko so prišli košarkarji ob začetku tekme na igrišče, sem glede na njihovo konstitucijo, mislim slovensko proti ameriški, pomislil: "Kaj za vraga ti fantje jejo?"
Na kolesarjenju ob Donavi sem srečeval veliko popotnikov, ki so prav tako kot jaz, z obloženimi bicikli, eni bolj, drugi manj, drveli proti svojemu cilju. V Gasthausih smo bili pogosto ob istem času na zajtrku. Mnogi že na vse zgodaj v popolni kolesarski opremi, glasni kot znajo biti le Nemci (teh je bilo največ) ali Avstrijci, jaz pa še čisto zmečkan od noči. Bilo jih je zanimivo opazovat. V glavnem in praviloma so izbirali zelo izbrano hrano. In tam, kjer je bilo veliko kolesarjev, je najprej zmanjkalo ovsenih kosmičev in jogurta. Zaradi česa pa se nisem prav nič sekiral. Pri zajtrku sem imel svoj ritem, ki je temeljil na trenutnem navdihu.

Kdaj sem prikolesaril iz Nemčije v Avstrijo ne vem. Bil sem sicer ves čas v napeti pripravljenosti kdaj bom ob cesti zagledal tako dobro znano modro tablo z zvezdicami, pod katero bo napis Österreich. A je nisem našel. Evropa očitno postaja tisto in tako, kot je bilo zamišljeno. Brez geografskih mej. To mi je zelo OK. Me pa moti, da poskuša izbrisat tudi narodnostne, ne meje, ampak razlike. Zadnjič sem bil na prireditvi v mestu, kjer sem nekoč preživel dobro leto in pol. Odpirali so prenovljeno glavno mestno ulico. Pa me ni privabil ta dogodek, za katerega sem na licu mesta, ali mestu lica (nikoli ne vem, kakšen je pravi besedni vrstni red tega reka) ugotovil, da je bil kar lepo politično naravnan, ampak me je pritegnil nastop ene naših najboljših tolkalističnih skupin. Tu bi zdaj lahko tej pisariji naredil STOP, pa ne bom. Srečal sem namreč svojo bivšo učenko, ki jo zaradi njenih svetovnih športnih uspehov in v tistem času odnosa do šole, izredno cenim. Pa sva malo kramljala. Luštno je bilo. In punca, ki je prepotovala ves svet, se je strinjala, da evropska mesta res postajajo eno drugemu enaka. Povsod tlakovano z granodioritnimi kockami zalitimi z betonom, v kombinaciji z granodioritnimi ploščami in vmes kovinske dilatacije … Skratka uniformiranost. Nobene nacionalne identitete, da o lokalnih materialih sploh ne govorim … Aja, o čem se že hotel danes govoriti (pisati) …

Mhm, sem moral pogledat v naslov bloga. Torej … Prehod iz Nemčije v Avstrijo je pomenil tudi zamenjavo hrane. Prispel sem namreč v deželo "Wienerschnitzla mit Kartoffelsalat". Še prej pa …

Prvo mesto v novi državi, ki se je pojavila na moji poti, je bilo Wesenufer. Mestece prej kot mesto. V četrtem poskusu mi je uspelo dobiti prenočišče v majhni kletni sobi hotelčka. Prijazna gospodična, naslednji dan se je izkazalo, da je gospa, mi je razložila, da te sobe ne smejo oddajati, ker ne izpolnjuje vseh zahtev za kategorizacijo. Me ni motilo, saj sem zraven dobil še savno in zajtrk, vse skupaj za štirinajst, ja štirinajst (14) Euro. Stuširal sem se in se potem podal v dolino ob reko na tisti drugi del večernega rituala … pivo. Čisto ob Donavi, kjer pristajajo ladje na poti iz Passaua v Dunaj je majhna gostilna. Lep pogled na reko in okoliške hribe in dobro avstrijsko pivo. Z lastnikom sva malo predebatirala vreme, top temo letošnjega poletja, modrovala o poplavah, ja lani ga je konkretno zalilo in skupaj srkala hmeljni napitek. Ko je pogovor malo zamrl, sem tako iz ljubega, kako se reče, ko ne veš kaj bi počel, začel listat jedilnik, ki je ležal na mizi. Nisem sicer imel namena nič naročiti, toda … na prvi strani sem zagledal napis "Marillenknödeln … Marelični knedli". Poleg palačink moja šibka točka. Odločitev v trenutku, spontana, improvizirana, je ponavadi najboljša. Lastniku vaškega Gasthausa so se prav tako kot meni zasvetile oči in povedal mi je, da je to njihova hišna specialiteta. Pripravlja jih njegova žena po posebnem receptu. Ni mi bilo potrebno dolgo čakati, ko sta se na krožniku pred mano pojavila dva velikanska, s pravimi marelicami polnjena, z mareličnim prelivom prelita in s sladkorjem posuta knedla. Že izgled je bil čudovit, okus pa božanski. In zdaj je verjetno popolnoma jasno, zakaj so ovseni kosmiči in jogurt napisani tako daleč vstran od moje večerje in je vmes naloženega toliko nakladanja o granodioritnih kockah.

Hišnemu mačkonu, ki je sedel nasproti mene, so se cedile sline. Naj se malo tudi vam …