MATERNI IN OSTALI

MATERNI IN OSTALI

Že kar nekaj časa sem govoril le en jezik. Kamorkoli sem šel, kamorkoli sem prišel, povsod in samo po nemško. Dobro, saj se ne pritožujem, in tudi kakšnih večjih težav nisem imel, ampak vseeno, ves čas samo en jezik ... in to tisti z der, die, das, ki mi nikoli niso bili jasni in sem jih vedno vstavljal bolj po občutku ...
Nemščine sem se učil najprej privat pri zanimivi starejši gospe. Priznam, vsa zadeva me ni ravno zelo privlačila, toda na dvorišču stare hiše, kjer je gospa poučevala otroke, katerih starši so bili mnenja, da je koristno, če otrok zna še kakšen jazik, je raslo čudovito češnjevo drevo. In sadeži so bili neverjetno sladki, slastni in sočni. Vso jesen in zimo sem čakal, kdaj se bodo začeli barvati in bo gospa na koncu ure vprašala, če imam še malo časa. Je pa bilo vprašanje zvito. Lahko se je zgodilo, da je na moj pritrdilni odgovor dejala:
"No, potem bi pa imela še nekaj minut pouka, da zaključiva z lekcijo."
Če pa sem rekel, da časa nimam, se mi je lahko zgodilo ravno obratno:
"Ja, sem mislila, da bi šel malo na češnjo ..."
OK, večkrat mi je uspelo zadeti pravi odgovor, pa tudi drugače se je dalo včasih malo izmakniti ali pa primakniti njenemu namenu. Le koščice je bilo prepovedano metati na travnik.
V srednji šoli sem na račun gospe, ki me je uvedla v der, die, das skrivnosti, na za začetku malo zabušaval. Hm, morda celo malo predolgo. Potem pa trening jezika na družinskih nakupovanjih v Lipnici in Gradcu, pa na potovanjih. In slejkoprej pride človek v situacijo, ko ugotovi, da že nekaj dni ne govori drugače, kot nemško. In to mu zleze pod kožo.

 Čudovito urejena kolesarska pot me je ves čas ob reki pripeljala do samostana Wetenburg. Ustavil sem se. Seveda. Tu se Donava prebija skozi ozko sotesko in že sam pogled na pokrajino je navdušujoč, če pa dodam še veličastno zgradbo na ostrem rečnem zavoju, je vse skupaj skoraj neopisljivo. Scotta sem parkiral pod vogal samostanske stavbe, kjer so zarisani nivoji reke v obdobjih velikih poplav. Uf, nekaj let je bilo res uspešnih in benediktinci v pritličju najstarejšega bavarskega samostana so se morali naučit plavat, če že kaj drugega ne. Po ogledu "štirih zadnjih stvari" sem se nameraval odpeljati naprej proti Kelheimu ... pa ni šlo. Kolesarska pot se tu konča in edini način nadaljevanja potovanja je z ladjo. Hej, sploh ni slabo. Novo presenečenje in obetalo se je novo doživetje.
Kupil sem vozovnico. Tudi za kolo in v lepo urejeni vrsti (po nemško) smo se počasi pomikali proti ladji, ki je že čakala zasidrana na obrežju.

Že sem jo mahal po mostičku, ki je povezoval breg reke s palubo ladje, ko sem, ne vem zakaj, pomislil, da bi snel trak, ki ga imam pri kolesarjenju ponavadi zavezanega okoli glave. Ta ima večnamensko funkcijo. Da mi ne teče švic po obrazu, da mi ne silijo lasje v oči in da zanj lahko zataknem sončna očala, ko jih ne potrebujem. In na to zadnje sem tisti trenutek pozabil. Potegnil sem za rutico zvito v trak in očala so v velikem loku poletela na tla, parkrat odskočila na mostičku in počasi zdrsnila preko roba proti reki. Na travnatem obrežju so se dvakrat zakotalila in obtičala nekaj centimetrov pred deročo Donavo.
"Scheisse!" je bila edina beseda, ki mi je takrat padla na pamet in tudi edina, ki je pasala v kontekst dogodkov. Pa še vsi so jo razumeli. Pa vsi so vedeli, kaj sem hotel z njo povedati in so lahko sočustvovali z mano. Res je dobro znati kakšen tuj jezik.