Na Scotta sem pred odhodom na potovanje zmontiral dva nosilca za steklenice. Še vedno sem imel pred očmi sliko in v grlu tisti suh občutek, ko sem pomislil na kolesarjenje okoli Jadrana pred šestimi leti. Takrat se mi je trikrat zgodilo, da sem ostal brez vode.
Prvič že kar kmalu na začetku, nekje med Senjem in Karlobagom. Jadranska magistrala se tam nekoliko dvigne pod, od vetrov izsušeni Velebit in odmakne od morja. Saj ni problem, le da so vsa mesta in mesteca ob obali, tu nekoliko višje pa je samo vroč asfaltni trak in razgreto kamenje. In v tej ponvi za palačinke sem se znašel brez kapljice vode. Takrat me je rešil mlad albanski trgovec, ki je, kdo ve zakaj, sredi tistega ničesar postavil majhen kiosk, kjer prodaja sadje in pijačo. Fant se ni mogel načudit, kar je tudi na glas povedal, da lahko nekdo v tako kratkem času popije takšne količine tekočine.
Drugič sem ostal brez vode v Trstenem pred Dubrovnikom. Takrat je bila moja dobrotnica gospa, ki je pred svojo hišo prodajala rakiju. Ja, imela pa je tudi vodo. In, kakor mi je odkrito rekla, ji njena krščanska duša ni dovolila, da mi me pustila dehidrirati.
Tretjič je bilo pod San Marinom. Sredi dneva, ko so v Italiji vse trgovine in restavracije zaprte. Ni mi ostalo drugega, kot da sem stisnil nevemkaj in vzdržal do mestnih vrat ter si privoščil pregrešno drago pijačo.
Ne, zdaj se mi takšne stvari ne smejo dogajat sem si rekel in se oskrbel z dvema kolesarskima steklenicama, kar je pomenilo, da bom imel na razpolago dober liter in pol tekočine. Pa sem se malo zmotil. V nasprotno smer, kot sem pričakoval. Krivo pa je vreme, ki je enkrat bolj, drugič manj enakomerno vlažilo zrak. V zraku je bilo toliko vlage, da potrebe po tekočini med vrtenjem pedal sploh niso bile velike. Potem pa še vmes kakšno pivo. OK, OK, ostanimo raje pri vodi.
Voda v zraku je res prijetno vplivala na kolesarjenje. Je pa te vode bilo veliko tudi na tleh. Luže niso nič v primerjavi s poplavo. Ja, vode je enkrat premalo, drugič pa preveč ...
Že pri samostanu Wetenburg sem se prepustil domišljiji in si poskušal predstavljati, kako je moralo zgledati takrat, ko je Donava leta 1845 dosegla višino dobrih pet metrov nad cesto, ki obkroža samostansko poslopje. Pa tudi leta 1999, ni moglo biti slabo, saj je reka segala le slab meter nižje kot pred dobrimi stopetdesetimi leti. In utrnila se mi je misel, da izraz poplava morda izhaja iz skovanke "pop plava", pri kateri se, zaradi lažje izgovorjave, en p spusti. To poimenovanje naravnega pojava, ki se v življenju našega planeta normalno pojavlja takrat, kadar so za to dane ugodne razmere, ljudje pa smo označili za katastrofo, se mi zdi veliko bolj primerno in razumljivo, kot izrazi v drugih jezikih."Das Hochwasser" v nemščini, naprimer. Pri nas, imamo velikokrat visoko vodo, toda to ni še nič v primerjavi s tistim, kar se nam od časa do časa tudi zgodi z našo Savinjo.
"Flood" po angleško, ki verjetno prihaja od "float", plavati s tokom. Ja, noben problem. To znamo tudi pri nas. Nek Slovenec je reko, ob kateri se zdaj vozim, celo "floatal" od izvira do izliva. V italijanščino, španščini in francoščini je podobno. "Pop plava", ja, sigurno bo tako.
Že od Ulma naprej sem opažal, da je gladina reke zelo blizu nivoja ceste. V Passau pa je bila gladina ceste pod nivojem reke. Passau je podobna zgodba kot Walhalla. Neštetokrat sem se peljal mimo, pa nikoli ustavil. Potem pa sem bil pred par leti na strokovni ekskurziji, ki je vključevala tudi določene ogledne točke v mestu na meji med Nemčijo in Avstrijo. Podrobnosti tega strokovnega izleta ne bi razlagala, je pa bil uspešen, raznolik in moker. To je bil čas, ko je bilo izjavljeno: "Zeit spielt keine Rolle ... Čas ne igra nobene vloge" in čas, ko se mi je Passau priljubil. Res luštkano mesto, kjer se velja ustavit in si vzeti čas le zanj.
Obdonavska kolesarska pot se v predmestju Passaua spremeni v kolesarsko stezo, ki se je tistega julijskega dne, ko sem jo uporabljal za svoje potovanje, v samem mestu potopila pod Donavo. In sploh je voda zalila kleti in pritličja hiš na obrežju. Za Passau to ni pravzaprav nič posebnega. tu je sotočje Donave, Inna in Ilza. In ko imajo reke veliko vode, letošnje poletje je bilo zelo prikladno za to, pač prestopijo bregove in mesto se znajde pod vodo. Imam občutek, da so prebivalci na to navajeni, prav tako kot tudi pri nas v mestih, kjer se občasno dogajajo podobne stvari. Vrata stavb so bila obložena z vrečami peska, iz hiš so skozi okna bile napelje gasilske cevi in slišalo se je brnenje črpalk, ljudje pa so se v gumijastih škornjih sprehajali, kot da ni nič.
S Scotom sva se v mesto pripeljala po poplavljeni kolesarski stezi. Bilo je sicer prepovedano, toda malo tudi take razburljivosti na poti ne škodi. Ko sva nadaljevala pot, pa sem opazil, da je ob poplavi na obalo naplavilo kar nekaj morskih deklic ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar