ONE MOMENT IN TIME

ONE MOMENT IN TIME

 Zdaj bi verjetno moral na dolgo in široko razlagat, zakaj je redno pisanje bloga bilo kar naenkrat prekinjeno. Pa ne bom. Upam le, da sem obdržal redne bralce. Za vas, ki ste morda pogrešali moje nakladanje in opisovanje nekega malo utrgane dopusta, samo to pojasnilo ... vzel sem trenutek v času zase.

https://www.youtube.com/watch?v=Wx4v6cO1GMk

Lastnik hotela, ki mi je nudil prepovedano prijetno prenočišče za smešno nizko ceno (s savno in zajtrkom), me je prijazno poučil, da se mi ni potrebno zapeljati nazaj do reke, ampak lahko pot nadaljujem kar po glavni cesti, saj se ji čez slab kilometer priključi Obdonavska kolesarska pot iz doline. Prikrajšal me je za en nori spust in mi prihranil eno strmo vzpenjanje. Ena proti ena. Neodločeno. Sem se pa spustu rade volje odpovedal, saj sem glede na njegovo strmino, ki sem jo prevozil včeraj, slutil, kaj bi me čakalo na drugem koncu mesteca. Aha, mimogrede. Izkazalo se je, da je deklica azijskega porekla, ki me je včeraj prijazno sprejela v hotel, njegova žena. Nič posebnega, da Avstrijec vzame Korejko, bo kdo rekel. Res, le da jih ima gospod krepko preko sedemdeset let, gospa, za katero sem včeraj mislil, da je gospodična, pa … Hm, pri Azijcih je včasih težko ocenit starost, toda zagotovo je mlajša od petintrideset let. Kdo ve, kakšna zgodba se skriva za to zvezo. Je pa njuna in imata svoj trenutek času.
Izkazalo se je, da za spust nisem bil prikrajšan, saj se je po tistem, ko se je cesti priključila kolesarska steza, pot v dolgem klancu spustila nazaj proti Donavi, kjer me je pričakala še ena njena znamenitost, ki sem jo poznal s fotografij. Res pa je, da sem šele včeraj ugotovil: "Aha, to je tu …"
Schlögener Schlinge … Pentlja, ki jo Donava naredi pri vasici Schlögen je res čudovit prikaz ustvarjalnosti narave. Reka do tu svojo strugo vrezuje v različne apnence, ki jih s svojo močjo dokaj lahko melje in odnaša. V bližini majhne avstrijske vasice (OK vasica je nastala mnogo kasneje kot je Donava naredila svojo znamenito pentljo) pa je naletela na pregrado iz trdega granita. Tu pa ni šlo več tako preprosto. In ker pametnejši odneha, je pač okoli velike skalne gmote naredila ovinek. Verjetno si nikoli ni mislila, kako slavna in občudovana bo postala ta njena poteza.

Odločil sem se, da si igro narave pogledam od tam, kjer se najlepše vidi. Do razgledne točke je skozi gozd, občasno precej strmo, speljana potka. Na njenem izhodišču piše, da se pohodniki naj pripravijo na pol ure sopihanja v hrib. No ja, te oznake so prav tako kot pri nas pisane za nekoga drugega. Po dobrih dvajsetih minutah sem prispel do skale, ki nekoliko štrli iz pobočja. Med mogočnimi smrekami se je odprl čudovit pogled na Donavo, ki zavijugne, se obrne in teče kratek čas vzporedno s strugo, ki jo je privedla do sem, vendar v nasprotni smeri, potem pa se ponovno usmeri naprej po svoji ustaljeni poti, kot da se ni nič zgodilo. Veličasten pogled na veličastno naravo. Ja, še eden od njenih trenutkov času.
Od tu naprej sem nameraval del poti ponovno premagati z ladjico. A ni šlo. Prav tako, kot me je pred nekaj dnevi presenetilo, da je bil edini način za nadaljevanje potovanja poti Kelheimu skozi rečno ožino na krovu majhne turistične ladje, me je zdaj presenetilo, da tu te možnosti ni. Lahko bi se sicer s čolnom peljal na drugo stran, to pa je tudi vse. Potem bi se moral z istim čolnom peljati nazaj, saj na drugi strani ni kolesarske poti. Potrebno je bilo počakati na ugodnejšo ponudbo. Aja, saj je bila, z velikansko ladjo, ki vozi od Passaua do Dunaja. Toda tega res nisem mogel sprejeti, saj sem se odločil za drugačen način potovanja. To pa že ni bil tisti trenutek v času, ki sem si ga želel.
Priložnost za malo vožnje po reki se je pojavila v bližini Mauthausna. Tabla ob kolesarski stezi me je opozorila na možnost prehoda reke. Zavil sem do obale in zagledal majhen čolniček, ki se mi je približeval. Malo ga je sicer neslo postrani zaradi močnega toka, toda z vsakim valom mi je bil vse bližje. Na improvizirani pomol sta pridrvela dva majhna otroka. Punčka stara kakšnih sedem let in fantek morda slabi dve leti mlajši. Daleč za njima sem zagledal skupinico odraslih, ki jo je počasi in klepetavo mahala v isto smer.
"Hm, so pa res neodgovorni ti starši, kaj če tamaladva padeta v reko …" sem pomislil.

V tistem trenutku je čolniček pristal. Zapeljal sem Scotta na palubo, ga prislonil ob klopco, sam pa sem se usedel na nasprotno stran. Na čoln sta skočila tudi tista mala luštna sprehajalca, ki sta ves čas nekaj čebljala. Po nemško seveda. In smo se odpeljali …
"Hej," sem že hotel reči: "Kaj bosta ta dva šla kar sama? Kaj pa tisti odrasli za njima, ki še niso prišli do obale?" pa se je hitro izkazalo, da je šofer čolnička njun oče. Ponosno sta se skobacala v kapitanovo kabino in še naprej veselo nekaj razlagala.
Stavek, ki sem ga najprej zgroženo hotel izgovoriti, sem raje spremenil v izjavo:
"Sta pa res frajerja, ko se lahko takole vozita."
"Ja, Ich bin der beste Vatti … Ja, sem najboljši očka … na svetu, saj imam čoln," je s smehom na ustnicah povedal njun ata. Potem pa mi je razlagal, kako se cele dneve vozita z njim sem ter tja in včasih pripeljeta prijatelje, da se lahko ponosno pohvalita, da jih lahko peljeta na drugo stran Donave, če želijo. Ja, to so trenutki njunega časa.
Še en nepozabni trenutek v mojem času pa se je približeval z vsakim zasukom pedal na kolesu in vsakim kilometrom s katerim sem bil bližje in bližje kraju Au. Kaj si nor, kakšno ime. Še zdaj ne vem, ali pomeni zlato, ali bolečino …