KEBAB

KEBAB

Včeraj me je ponovno premamila želja po smehu. Ker sem vedel za dobro rešitev, seveda nisem dvakrat razmišljal, ali jo izkoristiti ali ne. Pred lokalom, kjer se zbiramo "prjatli" že vse poletje stoji oder in na njem se neprestano nekaj dogaja. Poezija, proza, glasba, ples, gledališče ...
Dobil sem zvrhano mero tistega, po kar sem prišel. Commedia dell`arte je pač dobra izbira. In ker je pri njej vedno tudi kar nekaj improvizacije, je vsa zadeva včeraj zgledala malo drugače kotpretekli teden. Po predstavi še obvezen klepet in pivce. Skratka, bilo je čudovit in poln večer.
Potem mi je zakrulilo v želodcu. Ja, pivo pač ugodno vpliva na prebavo, neizogibna posledica tega pa je lakota. In kam drugam naj gre človek sredi noči, kot na kebab. In sem šel. In sem se spomnil na svojo kolesarsko kebabči dogodivščino.

Iz Sigmaringna sem jo mahnil naravnost, OK po ovinkih, tako kot se je vila Donava, proti Ulmu. Pokrajina se je glede na včerajšnji dan rahlo spremenila. Malo manj je impozantna. Toda kljub temu zanimiva. Na poti so se mi nastavljala mesteca, v katera je bilo obvezno potrebno zaviti in se v nekaterih tudi vsaj za kratek čas ustaviti. Tako je mirno potujoče minevalo dopoldne. Nobenega pretresa, nobenega posebnega napora. Toda zaloga energije, ki sem jo zjutraj ustvaril z obilnim zajtrkom je počasi plahnela in v Ehingen sem prišel ravno ob pravem času. Ali pa tudi ne ...
Pojavila se je lakota, ki sem jo nameraval zatreti v kakšnem Gasthausu s čemerkoli, le nemško mora biti. Načeloma vedno in povsod poskušam svojemu želodcu privoščit tisto, kar je značilno za kraj ali deželo v kateri se s tem mojim organom, ki ga imam zelo rad, saj mi povzroča silne užitke, tisti trenutek nahajava.

Zavil sem proti prvi gostilni v mestu, ki sem jo zagledal. Pogosto uporabim to taktiko. Menim, da je boljša, kot kroženje in izbiranje, kam bi šel jest. Ja, recimo, kaj narediti, če je na trgu deset, dobro, da ne pretiravam, recimo pet restavracij. Kako se odločit, v kateri bi jedel? Po ceni? Izgledu stavbe? Rožah na oknih? Barvi prtov? ... To je nekaj takega, kot takrat, ko se pripeljem na parkirni prostor, ki je prazen. Takrat imam neprimerno več težav, kje parkirat avto, kot takrat, ko je prosto le eno mesto.
Dobro, torej, zavil sem v prvo gostilno. Malo me je sicer zmotilo, ker v njej ni bilo gostov, preveč pa ne. Lakota je le huda stvar in le kdo bi se ukvarjal še s tem, zakaj sem v tistem določenem trenutku lačen le jaz. Skrivnost je bila hitro pojasnjena. Kuhinja je bila zaprta.

Dobro, gremo naprej. Druga gostilna ... podobna zgodba. Tudi tu, kljub temu, da je ob dolgi mizi sedela velika druščina, hrane ni bilo mogoče dobiti. Hm, kje je naslednja gostilna? Aha, tam za vogalom in natakarica na mize postavlja jedilni pribor. Tu zagotovo bo. Parkiral sem Scotta, se veselo usedel v senco in naročil pivo. To vedno naredim najprej, saj je telesu vendarle potrebno najprej povrniti vse tiste minerale, ki jih je zgubilo med kolesarjenjem. Torej eno veliko, po nemško. Mladenka v narodni noši mi je prinesla velik krigl rumene tekočine s prekrasnim belim kupčkom pene na vrhu.
"Nekaj bi pojedel, prosim," sem seznanil a gospodično s svojo namero.
"To pa ne bo šlo," mi je resno odgovorila.
Ker mojemu začudenju ni bilo konca in sem hotel izvrtati, kako to, da nikjer ne morem dobiti kosila, sem dobil kratko in povsem razumljivo pojasnilo: "Kuhar ima premor za kosilo."
Pa seveda, kako sem lahko tako neumen. Tudi kuharji morajo jest. Normalno. Rahlo nerodno je le to, če je to istočasno, kot bi jedel jaz.
Usedel sem se na kolo in odpeljal dve ulici nazaj, kjer sem že na začetku zagledal "kebabčičarnico". Ja, na Turke se človek lahko zanese. Sicer pa ... morda je tudi kebab že tipična nemška hrana?