1000

1000

Od Dunaja do Bratislave ni daleč Ne vem, zakaj so se mi včasih razdalje na potovanjih zdele tako gromozanske. Še vedno imam v spominu popotovanja (dobesedno) na morje. Vse in še malo več smo zložili v Fičkota, fotr je bil pravi mojster za iskanje lukenj za in pod sedeži, ki jih je zapolnil s prtljago, in odpeljali smo se proti Izoli, ali pa v Poreč. Ponavadi nas je bilo v avtu pet. Saj je z nami na Primorsko pogosto potovala tudi moja nona. Kraševka pač, po kateri sem morda celo podedoval ljubezen do kamnov, saj je vedno, ko smo prispeli na Vrhniko, kjer se začenja kraški svet, vsa vzhičena rekla:" Kamenje, moje kamenje." Pravzaprav je to njen vzdih bil čisto pričakovan. Večino svojega življenja je namreč preživela čisto na drugem koncu, v Prekmurju. Ampak do Vrhnike smo že dvakrat počivali, jedli pohane bedrce in kisle kumare, ki smo jih vozili s sabo, saj si je moral šofer malo odpočiti, pa tudi avto je potreboval malo oddiha, da ni zakuhal. Ja, včasih je bilo potovanje na morje prava mala ekspedicija, ki je ponavadi trajala ves dan. Če bi takrat pomislil na vožnjo iz Avstrijske prestolnice v Slovaško, bi verjetno obupal že pred začetkom.

Zdaj pa se mi je z Dunaja v Bratislavo zdelo vse skupaj kot majhen skokec. In to s kolesom. Na hribčku v daljavi se je kaj kmalu pokazal velik svetel grad. Hitro se je približeval. Prav tako pa se je približevala tudi okrogla številka na števcu kilometrov mojega bicikla. Tisočka. Previdno sem vrtel pedala in pogled je neprestano skakal na števec, da je slučajno ne bi zamudil. Kako simbolno, številke so se zavrtele natanko na mestu nekdanje meje med Avstrijo in Slovaško. Na meji med nekdanjim gnilim, pokvarjenim zahodom, v katerega so si vsi želeli in zanosnim, herojskim vzhodom, iz katerega so vsi hoteli pobegniti. Danes smo vsi v istem, ki je morda mešanica okrasnih pridevnikov v prejšnjem stavku. Ne, EU je že v redu stvar. V marsičem je postalo vse skupaj enostavneje. OK, kakšna stvar je tudi bolj komplicirana.

Šele takrat, ko sem v pesek na cesti kraspal številko, ki se bo morala videti na fotografiji, sem pomislil, da sem prevozil že krepko več kot tretjino poti od izvira do izliva Donave. Ni slabo. Pravzaprav mi je do zdaj šlo zelo dobro.
S prestopom iz germanskega v slovanski svet se pokrajina ni hudo dosti spremenila. Spremenili pa so se ljudje. Še vedno sem govoril samo nemško, saj naši bratranci, ki jih tako radi zamenjujejo z nami, zelo hitro zavohajo turista in imajo podobno taktiko kot mi. Morda pa je to vseeno slabost in znak pokorščine ter nekdanje odvisnosti od večjih narodov. Če nekdo ne govori njihovega jezika, avtomatično začnejo sami z nemščino. Ja, malo zanimivo, pričakoval sem namreč angleščino. Pa ni bilo nič iz tega. Očitno bom še nekaj časa moral ostati pri takšnem sporazumevanju. OK vsaj do Madžarske, od tam naprej bo pa čisto drugačna zgodba.

V Bratislavi sem najprej potolažil del telesa, ki je zahteval hrano in pijačo. Tečka. Dobil je knedl z omako in krompir ter pivo (slovaško, čeprav so mi hoteli podtakniti češkega). Nato sem jo mahnil do turističnih informacij. Na sprehodu skozi mesto, ki ga človek pozna le z enega bežnega obiska pred mnogimi leti in za katerega v hipu ob prihodu spozna, da se je grozljivo spremenilo, je fino imeti kakšno majhno papirnato pomagalo. Na informacijah je gospa za pultom jedla sendvič, se pogovarjala s sodelavko in istočasno meni popolnoma nezainteresirano dala prospekt z načrtom mesta. Hm, od kod mi je ta način tako dobro poznan? Ker sem bil malo tečen in me je zanimalo, kje se nadaljuje Obdonavska kolesarska pot, mi je namenila zdolgočasen pogled iznad očal in odločno, da ne bi še kaj spraševal, pojasnila:
"Nach links … Na levo." Tako je to.

In sem šel najprej na desno, saj je izza vogala velike stavbe na trgu prihajala ušesabožajoča glasba. Kjerkoli sem bil, kjerkoli sem, je glasba vedno tista, ki me lahko ustavi. Scotta sem naslonil na zid hiše, usedel sem se na tla in doživel čudovit koncert. Gospa na turističnih informacijah je bila pozabljena. Mladenič z violino jo je popolnoma zasenčil. Kako enostavno, prijaznost vedno premaga aroganco. Ampak tega nekateri ne razumejo. Dobre pol ure sem sanjaril ob Vivaldiju, Straussu in nekaterih drugih skladateljih, ki jih sploh ne poznam, so pa note, ki so jih napisali in so prihajale iz nežnega glasbila pouličnega glasbenika, mehko božale malo natrgano dušo. Odličnemu mlademu glasbeniku sem na koncu v škatlo vrgel pet Eurov.
"Danke … ďakujem … Hvala", so se mu zasvetile oči.
"Hvala tebi, za čudovito glasbo." sem mu odgovoril. In fant me je še bolj začudeno pogledal.