KAKO TI JE IME?

KAKO TI JE IME?
 
Le redko kdo si izbere ime sam. Ponavadi nam ga določijo starši, morda babice in dedki ali pa kakšne tete in strici. Lahko je vezano na družinsko tradicijo (recimo Jožeti, Petri, Marije, ...), kakšen zgodovinski dogodek (v času ene od velikih vojn, se je rodilo precej Adolfov), modno muho (po različnih koncih Slovenije in verjetno tudi sveta hodi kar nekaj Sandokanov, Esmerald ...), ali pa kaj čisto četrtega. Redko, ampak poznam tudi takšen primer, so starši ob rojstvu otroka ugotovili:
"O, čisto tak špelasta je. Kaj če bi ji dali takšno ime."

In zdaj se mi postavlja vprašanje. Ali res ime določa naše obnašanje, doživljanje, čustvovanje, uspeh ..., ker pač živimo tako, kot je za določeno ime primerno in pričakovano? Ali pa mogoče vseeno mi sami določamo značilnosti imena, ko živimo po svoje. Bolj verjetno se mi zdi to drugo, saj bi drugače vsi Tomaži bili enaki, verjetno nejeverni ... pa na srečo nismo, ali pa vseeno smo?
Ime pa se da tudi spremeniti. Nekateri to počnejo, ko jih kakšna numerologija prepriča, da potrebujejo še eno črko, ali pa da je kakšna preveč. Morda pa je najbolje zamenjati kar celo ime in ga skovati po številkah, ki prinašajo eno in drugo srečo.
Z imeni mest je podobno. Nekatera so zavita v mitologijo. Ingolstadt, kamor sem se pripeljal preko gradbišča, saj sem totalno zgrešil smer in popolnoma zabluzil na poljih okoli tega polmilijonskega mesta, je dobil ime nekje v začetku 9. stoletja po glavnem božanstvu v verovanju severnonemškega ljudstva Ingwäonen.

Najprej se je imenoval Ingoldesstad, kasneje pa se je ime preoblikovalo v današnjo obliko. Po moje, bo ime kmalu spet spremenjeno. Gospa, ki me je rešila, ko sem se izgubljen motovilil po razritih in razkopanih poteh velikanskega gradbišča in me je prijazno pospremila nazaj v civilizacijo ter pokazala v katero smer moram odkolovratiti naprej, mi je povedala, da se mesto širi zaradi vedno novega priseljevanja delavcev, ki se zaposlujejo v tovarni Audi. Hm, in zdaj mi nekdo razlaga o gospodarski krizi. OK, po moje bo mesto kmalu Audistadt.
Včasih nam ime že na daleč ponuja in nosi določeno sporočilo. Na primer Regensburg. Le neumni ali pa nejeverni (Tomaži) lahko to spregledajo.
V mesto s tem imenom sem prikolesaril precej pozno. Turistične informacije so bile že zaprte, saj jih načeloma, poudarjam načeloma, zapirajo ob šestih popoldne. Malo sem zakrožil po mestu in iskal kašno primerno prenočišče. V centru so cene okoli 120 Euro na noč. Ja, na osebo. O, seveda je zajtrk zraven. "Aber, das ist zu viel". Ostala je seveda še ena rešitev. Pogledal sem šotor na prtljažniku kolesa in ga vprašal:
"Kaj je zdaj? Bova poskusila še enkrat."
Nisem čakal odgovora, ampak sem zavil v kamp v bližini parka.

Dobro, ne bom zdaj pisal tisto, kar se je dogajalo ponoči. Koga zanima, lahko prebere v blogu z naslovom Noč ima svojo moč. Bilo je skoraj točno tako kot v Ulmu. Zjutraj pa so se okoli mojega šotora pasli zajci.
Obstaja nekaj pregovorov na to temo.
Zgodovina se ponavlja.
Ponavljanje je mati znanja.
Kar je dobro in kratko je dvakrat dobro.
...
Osel gre samo enkrat na led ... nejeverni Tomaž pa dvakrat. Ampak to še ni vse ... prihaja še ena noč, ki pa zmaga ... Ampak o tej malo kasneje.