WALHALLA

WALHALLA

 Če se pelješ po nemški avtocesti z oznako A3 iz Passaua proti Regensburgu, malo pred tem deževnim mestom, na desni strani v oddaljenosti, zagledaš mogočno stavbo, ki po svojem izgledu, arhitekturi in nasploh, nekako ne paše v ta prostor.

V belgijskem letu, to je bilo enkrat v mezozoiku, je A3 predstavljala povezavo med nekoč nekje in danes tu. Pogosto smo jo v tistem letu uporabljali. In vsakič, ko smo se peljali proti deželi, ki nam je spremenila življenje, sem visoko na hribu zagledal stavbo, ki zaradi nepričakovanosti pritegne pogled. Na smerokazu ob avtocesti pa je pisalo Walhalla. Vedno me je zasrbela radovednost, kaj za vraga je tista reč tam zgoraj. In vedno sem potem do naslednje poti pozabil pogledat v knjige, na internet, ali koga vprašati.
Nekaj let kasneje, ko je avto znova pridno goltal kilometre in milje na dokaj pogostih potovanjih v Bruselj in Cambridge, se je slika spet ponovila. In to na istem mestu. Malo pred Regensburgom. Ponovil pa se je tudi moj način razmišljanja in vneta nezagnanost, da bi skrivnost razkril. Pa pozabljivost je tudi odigrala pomembno vlogo.

Brez posebnih načrtov in pričakovanj sem iz Regensburga, ki me je gostoljubno poškropil s svojo značilnostjo, ki se skriva v imenu, zakolesaril naprej ob toku reke, ki tu naredi zavoj in se usmeri nekoliko bolj proti jugovzhodu. Edina misel je bila, kako zmanjšati vlago v popotnih torbah. Če bi posijalo sonce, bi lahko nekaj stvari obesil na prtljažnik in bi se tako počasi na rahlem vetriču posušile. Praksa, ki sem jo poznal in obvladal s popotovanja okoli Jadrana. Ja, ampak takrat je bilo vreme ves mesec izredno prijazno z menoj. OK, bilo je vroče, toda deževalo pa ni. Preden sem začel današnjo pot, ob zajtrku pod katedralo sv. Petra v Regensburgu, sem prav o tem razglabljal s starejšo gospo, ki je čakala na avtobus. Je rekla, da ima za letos že dovolj dežja in da bi bil čas, da malo posije tudi sonce. Ja, tudi meni bi prišlo prav.
Nenadoma je pogled visoko na levi strani opazil stavbo, ki jo je spomin takoj prepoznal. In potem je sledila seveda praznina. Kaj je že to Walhalla?
Nekaj trenutkov kasneje sem ponovno dohitel kolesarski par, s katerim smo tako na različnih razdaljah, enkrat spredaj eden, drugič drugi, vrteli pedala že od mesta, katerega ime sem danes že tolikokrat napisal, da ga zdaj več ne bom. Preveč me spominja na obliko atmosferskih padavin netipičnih za ta letni čas.

"Hallo, noch einmahl … Živijo, še enkrat", sem se nasmehnil gospodu, ki je ščitil hrbet svoji ženi. Hm, ali pa ji je pustil, da je ona rezala zrak. Ne, nisem ga to vprašal. Moja pozornost je bila namenjena stavbi ki se nam je počasi približevala.
"Kaj pa je tisto na hribu?"
"Walhalla;" mi je na kratko pojasnil možakar nekoliko starejši od mene z zelo natovorjenim biciklom. Ne vem, ali je moja nemščina tako prepričljiva, da je mož mislil, da kot pravi Nemec moram vedet, kaj pomeni to ime, saj mi ni bil pripravljen razlagati naprej.
"Kaj pa je to Walhalla?" sem vprašal po nekajminutnem tihem premoru in še vedno kolesaril vštric gospodu, ki sem si ga tisti trenutek izbral za lokalnega turističnega vodiča.
"Spomenik pomembnim iz preteklosti Nemčije," je sledilo pojasnilo: "pa ne kar vsakemu. Za to je bilo potrebno nekaj narediti. Nekaj zaslužnega, nekaj, kar je naredilo nemški narod velik."
V tistem trenutku smo prikolesarili do križišča, kjer ozka pot zavije pod cesto in se usmeri proti veličastni stavbi na hribu. Moja naključna kolesarska sopotnika sta odbrzela naprej, jaz pa sem v trenutku sprejel odločitev: "Grem pogledat."
Scotta sem priklenil ob klopco na vznožju travnatega hriba in se mimo koz, ki so se veselo pasle na strmem pobočju, po preko tristo stopnicah, podal odkrivat skrivnost, ki me je zažgečkala vsakič, ko sem se tam mimo slučajno peljal. Tudi zdaj je bilo slučajno, toda rahlo drugače kot vedno doslej. Zdaj sem se ustavil in bil sem trdno odločen, da ne le začutim, temveč tudi okusim njeno privlačno silo.

Ko sem presopihal vse tiste stopnice in si s člansko izkaznico Slovenskega konservatorskega društva utrl brezplačen vstop v mogočno zgradbo v slogu atenskega Parthenona, mi je najprej v oči padla in resnično presenetila svetlost prostora. Odkrito povedano, pričakoval sem nekaj bolj temačnega. Potem se je pogled pasel na čudovitem rdečem koralnem apnencu, s katerim je obložen osrednji prostor in nato sem poskusil zaobjeti vse doprsne kipe iz belega marmorja. Vsaka stvar posebej navduši. Kombinacija vseh treh pa preprosto očara. Zamisel Ludvika I. Bavarskega iz leta 1807 je uresničena. Petinšestdeset spominskih plošč in stotrideset doprsnih kipov na svojstven način piše zgodovino nemškega naroda. Filozofi, vojvode, kralji, matematiki, skladatelji, humanisti, kemiki, duhovniki, trgovci, pisatelji, fiziki, pesniki, kiparji, astronomi, admirali, slikarji … Ludvik I. v ponosni drži, Albert Einstein z navihanim nasmeškom, Otto von Bismarck s strogim pogledom, zasanjani Franz Schubert, pogumna Sophie Scholl …

Navdušen sem se dobro uro kasneje spustil do mojega bicikla. Noge so avtomatično, samodejno pričele vrteti pedala, misli pa so se zamislile … kaj mora človek narediti, da si ga ljudje zapomnijo. Da ostane zapisan v spominu. Tistem, ki ti zagotavlja večno življenje … Nekoč sem o tem razglabljal z mladim muslimanom na dvorišču mošeje Mehmeda Sokoloviča v Istanbulu. Strinjala sva se, da mora biti tisto, kar počneš za doseganje nesmrtnosti, v vsakem pogledu dobronamerno in predvsem prijazno ... Ja, ampak to je že zgodbica za kdaj drugič.