PREVELIK, PREVEČ

PREVELIK, PREVEČ

Hmmm, veseli me, da so se pojavile reakcije na moje pisanje bloga. Vse so zaželene in konstruktivne. Torej, povečujem črke in krajšam dolžino. Verjetno ste že opazili, da lahko berete blog brez povečevalnega stekla in na koncu (če boste zdržali do tam) boste morda ugotovili, da pravzaprav sploh ni bil predolg.
Nadaljeval bom s temo, ki sem jo načel včeraj. Še kar bom pisal o velikosti. Aha, sem opazil, da imajo zapisi z rahlo dvomljivim, provokativno namigujočim naslovom več bralcev kot tisti, kjer je v naslovu že skoraj vse povedano. OK, naj bo … Če sem včeraj pisal o premajhnem, bom pač danes o prevelikem.

Letošnje kolesarjenje ob Donavi, ki sem ga začel v Schwarzwaldu in za katerega nisem vedel, kje se bo končalo, me je po Avstriji vodilo tudi skozi številna majhna mesteca, obdana z visokim obzidjem. Pri prvem mi ni bilo čisto jasno, kaj to je in kaj pomeni. Pri drugem pa sem vklopil logiko, marsikdaj čisto odvečna in morda celo moteča lastnost, ter ugotovil, da so nasutja, ki obkrožajo mesta in velikanska hidravlična vrata ob cesti, pravzaprav obrambni sistem proti poplavam. Ob vratih je označeno, do kod je segala voda leta 2002. Ko sem v Labingu videl to oznako skoraj štiri metre nad cesto ter slabih trideset centimetrov pod robom nasipa in sem navidezno gladino v mislih preslikal na notranjo stran obzidja, kjer stoji mestece, me je zmrazilo. Kaj si nor, preden so zgradili nasip, so iznad gladine poplavljajoče Donave gledale le strehe hiš. Grozljivo. Kakor so mi na začetku delovali ti nasipi malo zelo pretirani, se mi tistega trenutka več niso zdeli preveliki.

Je pa definitivno za kolesarje prevelik Dunaj. Po stranski cesti sem pridrvel naravnost v prometno gnečo avstrijske prestolnice. Ker nisem imel zemljevida, sem enostavno sledil reki. Kolesarskih poti je nešteto, vse so vzorno označene, vendar z lokalnimi oznakami posameznih območij mesta, ki mi niso prav nič povedale. Pojma nisem imel, kje sem. Vedel sem le to, da je reka na moji levi, pa še to se je kasneje izkazalo, da voda ob kateri sem se peljal ni Donava, ampak en njen stranski rokav. In vedel sem, da moram nekje zaviti na desno ter se podati v prometni vrvež, če želim prikolesariti do Stefanove cerkve. Ja, odločil sem se, da bom tam naredil posnetek, kot dokaz, da sem bil tudi v mestu, kjer je potrebno trebuh pustiti zunaj. Čeprav je Wienerschnitzel mit Kartoffelsalat zelo dober in tudi, če ga ne ješ ravno na Kärtnerstrasse, čisto zmerno drag. Po občutku sem sledil enkrat eni in potem drugi, pa spet tretji kolesarski stezi in kar naenkrat, ne vem zakaj, pa se mi to pogosto dogaja, sem zavil na glavno cesto. Prej sem se ves čas vozil ob vodi, malo v senci dreves in veliko v senci cestnih nadvozov. Mislil sem, da bom potem, ko pridem na jasnino opazil kakšno znano točko, po kateri se bom lahko orientiral. Najboljše bi bilo, če bi zagledal zvonik znamenite katedrale. Pa ni bilo iz tega nič. Okoli mene same visoke stavbe, sicer lepe, a mi o moji lokaciji niso prav nič povedale. OK, predam se. Vzel sem telefon in vklopil GPS. Ni sicer v skladu z mojo potovalno filozofijo, toda včasih je potrebno tudi kakšno stvar malo spremeniti. In glej ga vraga. Nahajal sem se natanko slab kilometer od Stefanove cerkve.

Še imam občutek za prostor, če ga že za čas nimam. Veselo sem zavrtel pedala na Scottu proti jugozahodu in kaj kmalu sem se znašel v popolnem turističnem kaosu. Japončki, Korejci, Kitajci (saj jih ne ločim, ampak zagotovo vsi trije narodi pa še kakšen iz tistega konca sveta zraven), Američani (teh ne moreš zgrešit), Italijani (tudi te že od daleč slišiš), razni Slovani (skoraj razumem, razumem …), polno nemško govorečih (obujajočih spomine na nekdanje veliko cesarstvo) … Med vso to zmedo in popolno neurejenostjo premikanja raznobarvnih in raznogovorečih ljudskih množic pa so se elegantno in najbolj opazno postavljali in nastavljali Mozarti. Prav tako različnonarodnostni in raznobarvni. To je pa malo "zu fiel" … Na Dunaju sem bil že kar nekajkrat in sedaj nisem imel nobene posebne potrebe in želje, da se v tem, skoraj dvomilijonskem, mestu predolgo zadržujem in motovilim s kolesom. Prevelik je za kolesarje, preveč gneče je … So pa prijazne dunajske tete, ki se z velikimi vrečkami obešenimi na balanse svojih mestnih koles, vračajo z nakupov. Ena mi je pomagali privozit iz mesta, ko sem po prečkanju mostu v bližini velikega "Luna parka" pri Pratru mislil, da sem že na drugi strani Donave, pa sem bil šele na ozkem podolgovatem otoku sredi reke. Hvala. Komaj sem čakal, da pridem spet med majhne vasice avstrijskega podeželja. Približevala pa se je tudi nova država na moji poti. Toda prej je bilo potrebno doživeti še nekaj velikega …