VREMENSKA NAPOVED

V Sigmaringen se je z mano pripeljalo grozljivo oblačno nebo, ki ga je spremljalo oddaljeno bobnenje. Res, da je bilo vreme ves dan rahlo oblačno, kar je za kolesarjenje prav prijetna stvar, toda to, tu, zdaj pa je bilo malo hudo preveč. Dobro, da sem na cilju današnje etape, sem si mislil pri sebi in istočasno razmišljal, kje si bom poiskal prenočišče. Varianta s šotorom je bila že kar na začetku potisnjena na stranski tir in prav hladnokrvno sem se peljal mimo majhnega, sicer simpatičnega kampa ob vstopu v mestni park. Zavil sem v stari del mesta, kjer sem pričakoval pomoč v obliki turističnih informacij. Pa iz tega ni bilo nič. Pisarna je bila že zaprta, v stojalu pred vhodom ni bilo niti načrta mesta. Krožil sem po mestu in iskal smerokaze rjave barve, na katerih sem pričakoval ime kakšnega hotela, hotelčka, oziroma še boljše kakšnega Gasthausa, kjer bi imeli tudi prenočišča. Pogled je pogledal v pravo smer in zagledal majhno tablico z napisom "Pension" in zraven narisani dve zvezdici. To se sliši zanimivo in obetavno. Dve zvezdici nakazujeta na sprejemljivo ceno.

V trenutku, ko so mi na glavo padle prve tri debele deževne kaplje prihajajoče nevihte, sem pozvonil na smešen okrogel zvonec stare podeželske hiše obdane in prekrite s cvetjem. Preko zastekljene verande je iz hiše, v velikih plišastih copatih, pridrsala starejša gospa.
"Guten Tag … Dober dan. Imate morda prosto še kakšno sobo?"
"Nur noch ein Einzelbettzimmer ist frei … Samo ena enoposteljna soba je še prosta." Mi je prijazno odgovorila gospa.
"Super, več ne potrebujem," sem se nasmehnil. Ko je gospa povedala še ceno in kaj vse bom za to dobil, je bil moj nasmeh še širši.
"Kolo lahko parkirate v garažo," je pojasnila gospa: "Pri meni se ustavlja veliko kolesarjev."
Soba je imela vse, kar popotnik potrebuje. Na prvem mestu tuš, potem svežo dišečo posteljo in je seveda predstavljala varno suho zavetje pred nevihto. OK, tega zadnjega nisem potreboval, saj se je po tistih prvih treh kapljah nebo razjasnilo, posijalo je večerno sonce in me zvabilo na odkrivanje mesta.
Sigmaringen je čudovit, vendar se nisem pustil pregovoriti ulicam in uličicam posejanim s trgovinicami in lokali, ampak sem jo mahnil naravnost proti gradu. Kaj je v gradu in zakaj, nisem imel pojma. Na to potovanje sem šel res slabo pripravljen. Sploh nisem preveril, kaj vse bi si na poti lahko ogledal. Prav zato so bila presenečenja res presenetljiva.

Mesto je zaznamovala družina Hohenzollern. Pa ne le mesto, temveč vso Evropo. Vpliv te družine je bil v preteklosti neverjeten. Od 11. stoletja, ko se prvič omenja družinsko ime grofov von Zollern, pa do konca druge svetovne vojne so člani različnih vej te družinske verige igrali pomembno politično vlogo od Francije in Španije na zahodu, preko Prusije, do Romunije na vzhodu. Veliko moč sta imela predvsem kneginja Amalie Zephyrine, katere zveze so segale vse do malega bojevnika Napoleona in kasneje knez Karl Anton, ki je postal romunski kralj. Skoraj prepričan sem, da imajo tudi dan danes Hohenzollerni še velik vpliv na dogajanja v Evropi. Glava družine, knez Karl Friedrich von Hohenzollern občasno še prihaja v svoj dvorec v Sigmaringnu. Kadar pa njega ali njegovih otrok ni tu, se v spremstvu vodičev, ki so polni zanimivih zgodbic o gradu in družini, da sprehodit po bleščečih sobanah. Članska izkaznica Slovenskega konservatorskega društva se je spet izkazala in uspelo se mi je izogniti kar zasoljeni vstopnini. Užival sem v s svetlikajočimi lestenci razsvetljeni plesni dvorani, kopalnici, ki je že v prvi polovici 19. stoletja imela tekočo vodo z banjo in tušem, "majhnih" sobah, ki so pravzaprav velikanske garderobne omare, jedilnici z raztegljivo mizo, bogati knežji knjižnici in arhivu, med meči, mušketami in oklepi največje privatne zbirke orožja v Evropi …

Sprehodil sem se še malo po mestu, spil eno temno pivo, ki seveda vsebuje ime najznamenitejše družine tega okoliša, potem pa sem jo mahnil nazaj proti svoji sobici. Nebo je bilo jasno, priplavala je luna in pokazale so se prve zvezde. O dežju ne duha, ne sluha. Hm, morda pa bi vseeno lahko "zakampiral", sem pomislil. In ni vrag, ko sem na terasi pred mojim prenočiščem pisal dnevnik, je zapihal vete in od nekod prinesel drobne kapljice, ki so me pregnale v sobo.
"Pa kaj je zdaj to, a ne smem niti pomislit več na lepo vreme …?"