POT

Donauradweg … Obdonavska kolesarska pot se na začetku v Nemčiji vije ves čas ob reki. Zvesto jo spremlja na zavitih ovinkih, ki jih Donava riše tam kjer je svet nekoliko uravnan; se z njo spušča v ozke doline, kjer so ji hribi poskušali preprečiti pot; z njo se poda v mesta in mesteca, kjer so ljudje povezali oba bregova in se tam naselili. Včasih zavije med polja, se dotakne kakšne kmetije ali poda v manjši gozdiček. Ves čas pa je nekje blizu reke, ki jo prečka vsakič z drugačnim mostom ali mostičkom.

Ni cesta in ni kolovoz … ali pa je prav to. Nekje asfalt, drugod makadam. Povsod pa je trasa lepo vzdrževana in odlično ter predvsem razumljivo označena. To pa je za popotne kolesarje najpomembnejše.

Preden sem se odpravil na kolesarjenje sem naredil manjšo internetno raziskavo, kaj je o tem že napisanega. Odkril sem lične vodnike, ki opisujejo del Obdonavske kolesarske poti od Donaueschingna do Budimpešte. Tri knjižice z natančnimi zemljevidi, opisi vsakega ovinka posebej in seznamom gostiln ter prenočišč. Ja, zanimivo, morda za koga tudi uporabno (oziroma kar za večino, saj sem srečal veliko popotnikov s prav takšnimi vodniki), toda zame malo preveč. Manjkajo improvizacija, presenečenja in čar neznanega, ki potovanja naredijo pestra in zanimiva. Res ne rabim vedet, kaj me čaka za ovinkom, saj bom tja tako ali drugače prišel in bom to videl. Če ne, pa očitno zadeva name ni naredila takšnega vtisa, da bi jo moral opaziti ali morda celo občudovati. O tem se lahko odločim sam.
Ugotavljam, da Slovenci radi potujemo. Eni zato, da nekaj doživijo, drugi zato, da se lahko pohvalijo kje vse so bili. Večini najboljši način je, da se prepustijo turističnim agencijam, ki poskrbijo za vse. Kaj bodo videli, izvedeli, doživeli. Presenečenj pravzaprav ni. Na srečo obstajajo dobre agencije, ki znajo ponudit turistom točno tisto, kar si želijo … varnost, brezskrbnost, strokovnost in doživetost. Poznam dve, ki znata to najbolje.
Sam raje potujem sam. Ustavim se tam, kjer mi je všeč, kjer se dobro in prijetno počutim. Pogledam tisto, kar me privlači, večji del potovanja pa se prepuščam presenečenjem. In takšna so bila tudi vsa potovanja v mojem prejšnjem življenju, ko sem ta način odkrivanja sveta šele spoznaval. Hm, morda pa bi nekoč lahko napisal tudi kakšno dogodivščino od takrat …
OK, malo sem zdaj zabluzil, ampak všeč mi je tista od Nejca Zaplotnika: "Cilj je pot."
V končni fazi tistih treh knjižic z opisom poti, iz začetka današnjega bloga, nisem kupil. Zadovoljil sem se z enim precej približnim zemljevidom.

Majhni, lični in že od daleč vidni smerokazi so me usmerjali na letošnjem popotovanju ob Donavi. Všeč mi je njihova sporočilnost. Pot združuje reko, naravne in kulturne znamenitosti. Tri barve, trije simboli, vse zlito v en znak. Oblikovalec je to mojstrsko izpeljal. Elegantno, minimalistično, všečno in vsem razumljivo. V zadnjem času sem bil v stiku z nekaterimi oblikovalci, ki so svoj izdelek pojasnjevali na treh gosto natipkanih straneh, pa na koncu še vedno nihče, razen njih, ni doumel pomena.
Uf, že spet me je malo odneslo nekam vstran. Na Obdonavski kolesarski poti te nevarnosti ni. Vse je res lepo označeno. Če je kakšen del zaradi popravil ceste zaprt, so narejeni in prav tako označeni obvozi, po vrhu vsega pa so nekatere znamenitosti in posebnosti še posebej predstavljene. In ko se voziš po takšni poti s kolesom, ti ni potrebno preveč razmišljati. Možgane daš na pašo. Del pogleda počiva na cesti, drugi del pogleda (dobro, da smo ljudje stereo bitja), pa skače po okolici in zaznava spreminjajočo se pokrajino, beleži vtise, ki se vtiskajo v spomin, vzbuja čustva, ki se ob doživljanju pogledov sproščajo.
Po slabih sto kilometrih vrtenja pedal na mojem Scottu, sem pozno popoldne prispel v Sigmaringen. Že od daleč me je z grička nad mestom pozdravljal mogočen grad družine Hohenzollern …