MARIBOR

Dragi stezosledci mojega bloga in FB prijatelji, danes vas moram razočarat, če ste pričakovali nadaljevanje opisa kolesarjenja ob Donavi. Včeraj smo obtičali nekje malo pred Ulmom, toda danes gremo v Maribor. Zaigrali so mi namreč spomini na mojo mladost v rodnem mestu. Pa saj ni čudno.

Po čudovitem večeru sem poletel naprej v torkovo noč. V majhnem, meni najbolj simpatičnem, celjskem lokalu, kjer se zbiramo "prjatli", ob vrčku in pol piva, so se iz škatel na podstrešju mojega spomina vsuli prizori, besede, čustva in občutki, ki so čakali na svojo priložnost. In včeraj malo pred enajsto uro zvečer, so jo dočakali in s pridom ter intenzivno izkoristili.
To, da sem se rodil v mestu za katerega Zoran Predin pravi da "bo vedno živelo, ker z njim se dan začne", so mi povedali. Sam se ne spomnim. Morda tudi zato ne, ker se tehnično gledano pravzaprav nisem rodil, ampak so me enostavno "vzeli ven". Toda to, da sem velik del svojega otroštva in mladosti preživel v mestu, ki je "tak fejst noro, da srcu vse verjame", se dobro spomnim. Praktično vse vikende in velik del počitnic sem lazil po pobočjih Piramide in Kalvarije, v sadovnjaku Vrtnarske šole pozno spomladi rabutal češnje, zgodaj jeseni pa hruške in na ulici igral nogomet ter nabijal žogo v garažna vrata. (Če smo jo po nerodi spravili preko garaže na sosednji vrt, smo ponavadi nazaj dobili dve usnjeni kapi.) Ja, Maribor je bil vedno nogometno mesto. In takšno je tudi ostalo v mojem spominu. Morda imajo Mi2 kar prav v svoji pesmi, kjer pravijo "zdravili so depresijo z nogometno evforijo." In dobro so jo zdravili, kajti kolikor se spomnim, je ob nedeljah, ko so lokalni nogometni junaki igrali v svojem in našem Ljudskem vrtu, vse mesto dihalo z njimi.

Včeraj zvečer je na enak način z nogometaši dihal ves lokalček, kjer smo na velikem platnu spremljali nogometne vragolije, stiskali vsak svoj krigl piva, ki ga je bilo potrebno nekajkrat dotočit in pričakovali nemogoče. Meni pa so se poleg vsega tega, na čisto lokalnem platnu v moji glavi, zraven vrteli še spomini. Na Horjak, Prosena, Krempla …, ki so v tistem času bili naši idoli. Na "norega Cirila", ki je bil s svojo sireno, verjetno izmaknjeno iz kakšnega gasilskega doma, maskota vseh navijačev. Na vijolične šale in zastave, ki so paradirale po ulicah mesta pred in po tekmi. Na polne tribune in porušeno ograjo, ko je šlo zares in se je klub boril za vstop v Prvo zvezno ligo. Mislim, da je na včerajšnji tekmi, na kateri se je Maribor potegoval za vstop v Ligo prvakov, okoli mene sedela vsa tista druščina izpred skoraj štiridesetih let. In tudi komentarji so bili točno takšni. Če se je že način igranja nogometa od takrat drastično spremenil in malo tudi pravila, pa so odzivi navijačev ostali enaki. Prav tako duhoviti, pronicljivi, spodbujajoči, občasno razočarani in jezni … Iste besede, enake reakcije. Isti vzkliki, enako navdušenje. Parkrat sem se prav na glas zasmejal. Ja, pogruntavščine nogometnih navijačev so pogosto res neverjetno izvirne. In ko je brazilski Mariborčan, ali mariborski Brazilec Marko, saj je zdaj to čisto vseeno, zabil tisti potrebni gol in so čustva eksplodirala, so bili občutki enaki tistim že skoraj pozabljenim. Znanstveniki še dan danes ne znajo pojasnit, kako lahko en sam trenutek v eno uro in pol trajajočem dogodku povzroči takšne emocije. Pa je odgovor čisto preprost: "To je pač nogomet."
Hm, ne vem, če je res bilo potrebno vse to pisat. Morda bi bilo dovolj, da bi kot komentar na včerajšnji dogodek, napisal samo zadnja dva stavka v prejšnjem odstavku. Tisti, ki smo nekoč intenzivno igrali nogomet, oni, ki to počnejo še danes in vsi pravi nogometni navijači bi razumeli ...
Aja, pa brez skrbi, jutri potujemo ob Donavi naprej ...