NA ZAČERKU JE BIL … VLAK

Če ne štejem tistih potovanj iz otroških let s starši v Fičkotu in kasneje Stoenki po nekdanji domovini in sosednjih državah, so moja prva prava potovanja povezana z vlakom. InterRail je za študente tako ali drugače najboljša varianta. In takrat mi je vlak, kot popotovalno prevozno sredstvo, nekako prirasel k srcu. InterRail pa je vedno ostal tudi kot mikavna dogodivščina, ki jo velja še kdaj ponoviti. Po drugih železniških progah in državah seveda.
Tudi načrti za letošnje potovanje so vključevali klopotajoče tadum-tadum, tadum-tadum zibanje z enega na drug konec Evrope. Pa ne zaradi nostalgije, temveč iz čisto praktičnih razlogov. Potrebno je bilo nekako priti na izhodišče tokratne poti. V Nemčijo, v Schwarzwald, v Donaueschingen.

2008 - Okoli Jadrana, Sv. Stefan

Natanko pred šestimi leti sem sam s kolesom obkrožil Jadransko morje. Iz Slovenije ob Dalmatinski obali, preko Bosansko-Hercegovskega repka, ki se namaka v morju, do Črne Gore in naprej v Albanijo, tam pa na ladjo in v Italiji ob obali nazaj domov. Čudovito potovanje polno doživetij. In na koncu sem si rekel: "Kaj si nor, nekaj podobnega bo treba še kdaj narediti. Morda okoli Irske, ali po Islandiji. Hm, tudi Korzika ali Sicilija sta mamljivi … Kaj pa, če bi se zapeljal ob Donavi … Od takrat se je zgodilo veliko takšnih in drugačnih stvari, ki so dajale smisel in nesmisel mojemu življenju. Želja po potovanju s kolesom, ko se pokrajina okoli tebe počasi spreminja in v nogah, ali če sem malo romantičen, v laseh čutiš vsak njen dih; ko se vsak trenutek narave, ki te obdaja zlije s trenutki tvojega življenja, ta želja pa je ostala.
OK, ob Donavi. Narejen je bil zelo ohlapen potovalni načrt, ki pa je bil časovno zelo omejen, ker pač nekdo nečesa ne razume in verjetno tega nikoli ne bo razumel. Glavno vprašanje je bilo ali lahko v dobrem mesecu prikolesarim od izvira do izliva te druge najdaljše evropske reke. Seštel sem kilometre, preštel sem dni, ki sem jih imel na razpolago in ugotovil, da je kilometrov veliko, dni pa zelo malo, ker pač nekdo nečesa ne razume in verjetno tega nikoli ne bo razumel. Ampak je pa za poskusit. Oboje …
Načrt je bil dober in preprost. Z vlakom po najkrajši poti do Donaueschingna, potem pa ves čas ob reki naprej in naprej in naprej … Ja, "malo Morgen" (moram tako zapisati, saj sem vendarle potoval v Nemčijo). Zataknilo se je že na začetku.
"Dober dan, kupil bi vozovnico do Donaueschingna, prosim," sem se nekega dne pojavil na okencu za mednarodne vozovnice na celjski železniški postaji.
"Do kod?" je začudeno vprašala gospa v svetlozelenomodrobeločrtasti srajci.
"Donaueschingen v Nemčiji."
"Kako prosim?"
"D-o-n-a-u-e-s-c-h-i-n-g-e-n" sem črkoval.
No in potem sta se dve, sicer prijazni gospe, složno zagnali v računalniški program in mi čez pol ure, dokaj neprizadeto povedali, da na večerni vlak za München kolesa ne morem dati. Na jutranjega bi sicer lahko vzel tudi kolo, vendar ni prostega mesta. Sicer pa vlak pelje samo do Jesenic, potem moram na avtobus do Beljaka, ker vmes popravljajo železniško progo. V Beljaku pa lahko dam kolo brez problemov na vlak. Na vprašanje, kako bi vseeno lahko prišel v Nemčijo z vlakom skupaj s kolesom, sta me samo pomilujoče pogledali in skomignili z rameni. OK, človek se zgleda lahko res zanese le sam nase …
"A je možno priti z vlakom in kolesom seveda, do Münchna preko Avstrije, recimo iz Gradca?" nisem odnehal.


Začetek poti z vlakom

Gospe sta se spet lotili računalnika in glej ga zlomka, seveda, to bi pa šlo. Po eni uri in četrt mi je uspelo kupit vozovnico Celje – Gradec – Stuttgart - Rottweil – Donaueschingen. Tri prestopanja in celodnevna vožnja.
Na Scotta sem zmontiral prtljažnik, naložil v popotne torbe le stvari, ki so za takšno pot nujno potrebne, pa jih je bilo vseeno za dobrih dvajset kilogramov, in pot se je pričela.


Tadum-tadum, tadum-tadum udobno do Gradca in prav tako do Stuttgarta. No ja, vmes smo prestopili nekdanjo mejo med Avstrijo in Nemčijo. Čeprav te umetne delitve držav več ni, se tu kondukterji zamenjajo. V Gradcu smo kolesarji, ki nas je bilo kar precej, svoja kolesa lepo po vrsti zlagali v za to predvidena stojala posebnega dela "kolesarskega" vagona. Ko so vmes vstopali novi popotniki, so nadaljevali tam, kjer smo predhodniki končali. Z enakomislečepotujočimi smo klepetali o vsem mogočem. Največ pa seveda o naših poteh in kolesih. Vse lepo in prav … do Nemčije. Tam pa se je začel "Ordnung und Disziplin". Takoj, ko smo vstopili v deželo neomejene urejenosti, se je pojavila luštna kondukterka in želela videti naše vozovnice za kolesa.

Potem je moral vsak pokazati svoje kolo. Seveda se številke na vozovnicah niti slučajno niso ujemale s tistimi na stojalih v katerih so bila parkirana naša prevozna sredstva. In gospodična je zahtevala, da kolesa pravilno razvrstimo. Hitro smo ugotovili, da ji ni do heca in začeli smo prestavljati kolesa sem ter tja. Med tem je vlak prevozil tri postaje, vstopila sta dva nova potnika, nam pa je končno uspelo razporediti kolesa tako, da so se številke ujemale. Ja, dvajset kolesarjev je imelo dobre pol ure silno zabavo, toda zadoščeno je bilo nemškemu redu in disciplini in dekle v uniformi je na koncu bilo zadovoljno. To pa tudi nekaj šteje.
V Stuttgartu sem se prestavil na regionalni vlak in potoval skupaj s starejšim parom, ki je v otroškem vozičku prevažal dva psa neke žepne pasme. V Rottweilu sem povezavo do moje končne destinacije ujel za rep in z vlakom podobnim tistim našim nekdanjim motorkam, s katerimi smo se ob nedeljah vozili v Ljubljano, ob petkih pa nazaj domov, sem prispel v Donaueschingen. Bila je mlada noč, dež je rahlo pršil, ko sem pred železniško postajo ponavljal doma naučeno pot do hotelčka v katerem sem imel rezervirano sobo. Od postaje na levo, v prvem križišču na desno in potem kakšen kilometer naravnost pa se bom "zaletel" direkt v hotel.
V bližini se je hihitala in glasno pogovarjala gruča najstnic in do mene je prineslo njihovo čebljanje:
"Dali netko zna put?" "Najbolje da pozovemo taksi."
Ha, ha, ha te "naše" pa človek res povsod lahko sliši.
"Hej dekleta, od kod pa je vas prineslo?" sem jim zaklical kar v slovenščini. In presenečenje je bilo popolno. Smejal sem se do ušes, ko so punce izbuljile oči, usta so se jim od začudenja odprla in spodnje čeljusti so pristale tam nekje na dekolteju …