NOČ IMA SVOJO MOČ

NOČ IMA SVOJO MOČ

Zdaj bi moral napisati nekaj o ukalupljenosti, uniformiranosti, ujetosti v način razmišljanja ... Naslov bloga bi bil 9:02 ... Pa ne bom. Po moje bom na to temo sigurno še prišel, saj skoraj ne verjamem, da je zadeva zaključena. Raje grem na kolo ...

V Ulm sem prispel pozno popoldne. Že od daleč sem imel odličen orientir v katero smer se moram peljati. Ulmska katedrala, druga največja v Nemčiji, pade v zorni kot očesa neglede na to s katere strani prihajate v mesto. Po ozkih ulicah starega mestnega jedra za obzidjem sem prikolovratil na velikansko ploščad pred to gotsko lepotico. Zraven je turistično informacijski center in ker je bilo nebo jasno, zrak pa miren in topel, sem junaško povprašal ali je v bližini kakšen kamp, kjer bi lahko postavil svoj šotorček. In je. Čisto ob reki, ob kajakaškem klubu, pa še gostilna je zraven, če bom slučajno lačen ali pa vsaj žejen.
Spustil sem se do Donave, zakolesaril preko mostu in že sem se znašel na majhnem travniku za Gasthausom, kjer so bili postavljeni že štirje šotori. Hm, očitno je to tu. Natakarica je v žep pospravila deset Eurov in mi prijazno namignila, da lahko šotor postavim kjerkoli. Izbral sem miren kotiček pod jablano, malo odmaknjen od gostilniške terase. Če bodo pivopivci ali pivopevci ponoči preglasni, se bo mogoče vseeno dalo spati. Pa ni bilo te nevarnosti. Toda tega takrat še nisem vedel.
Veselo sem se lotil ustaljenega ritma, ki sem se ga še dobro spomnil s kolesarjenja okoli Jadrana. Najprej razpakiram bicikel in ga priklenem z dvema ključavnicama ob drevo, postavim šotor, dovolim samonapihljivi blazini, da ustvari svoj čudež, razgrnem spalno vrečo, zmečem vso prtljago v šotor, potem pa pod tuš in na pivo. Dobro mi je šlo, čeprav tega nisem počel že kar nekaj časa.

Mahnil sem jo nazaj v mesto. Odkril sem zanimive vegaste hiše, med njimi je takšna, ki je zaradi svoje neurejene nagnjenosti na vse strani, celo vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov. Sprehajal sem se po ribiški četrti, kjer je čudovito dišalo po hrani. In ogledal sem si seveda "der Dom", kakor Nemci imenujejo katedrale. Ko sem vstopil sem obnemel. Sicer sem bil tudi že v Kölnski, a odkrito povedano, ne spomnim se kakšna je odznotraj. Kar nekaj časa sem stal ob vhodu in se čudil velikosti in veličini, ki jo seva. Potem pa sem ugotovil, da sem v stranski ladji. Prestavil sem se proti sredini cerkve in vajo z obnemelostjo in buljenjem ponovil še nekoliko bolj izrazito. Ja, ni kaj za napisat, to je potrebno videt.
Proti večeru sem bil že nazaj v mojem pseudokampu. Napisal sem dnevnik, preletel fotografije v fotoaparatu in zapisal nekaj opomb k njim, spil eno pivo in se počasi odpravil v moje platneno prenočišče. Druščina na dvorišču je bila precej glasna in pivsko razpoložena. Pa jo je kar hitro minilo veselje ... mene pa tudi.
Nisem se še dobro zleknil, ko se je jasno nebo zasvetlikalo. Takoj za tem še enkrat in še enkrat. Isti trenutek je zapihal veter in po šotoru so začele udarjati debele deževne kaplje. Ulilo se je kot iz škafa. Pa sem pomislil, kako sem se zadnji trenutek spravil pod streho, saj če bi se premika lotil le malo kasneje, zagotovo ne bi prišel suh od gostilne do šotora.

Poslušal sem kraspanje dežnih kapelj po strehi in zaganjanje vetra v napete štrike. Nenadoma se mi je zazdelo, da mi je na glavo nekaj kapnilo. Pa ne pametna misel, te sem očitno že vse pokuril preko dneva, ampak nekaj mokrega. Hm, saj menda ja ne spušča šotor. Star je že in kar nekaj časa ga nisem uporabljal. Še enkrat hm, kaj pa če vseeno kaplja skozi streho. Nisem dolgo ugibal, saj je začela voda v moj domek vdirati na vseh mogočih in nemogočih koncih. Na rahlo sicer, ampak prav tako vztrajno, kot je zunaj deževalo. V kotanjicah na tleh, saj šotor nikoli ne stoji na čisto gladko ravni podlagi, so se počasi začele nabirati male lužice. Iz torb sem potegnil brisače, ki sem jih s sabo vozil s čisto drugačnim namenom in si nikoli niso mislile, kakšno poslanstvo bodo morale opravljati na tem potovanju. Začel sem brisati, pivnati, podlagati ... Počasi sem z vsem, kar sem želel obdržati kolikor toliko suho, čepel na slabem kvadratnem metru sredi šotora, se vrtel kot vrtavka okoli svoje osi in skrbel, da se v lužicah ni nabralo preveč vode, ker se je ta potem razlila proti sredini šotora in je bilo ogroženo vse, kar je tam stalo. Vmes bi sicer bilo dobro tu in tam ožeti brisače, a za to ni bilo priložnosti. Če bi samo pomolil glavo iz šotora bi notri vdrla takšna količina vode, da bi me zagotovo odplaknilo. Brisač pa tako ali drugače ne bi mogel posušiti. Torej sem z mokrimi brisačami brisal mokra tla šotora. Bilo je ... prekleto mokro. Na to, da bi nehalo deževati, pa nebo niti slučajno ni pomislilo. OK, je. Priznam. Ne smem pretiravat. Ob štirih zjutraj je toliko prenehalo, da sem popokal vse svoje mokro popotniško bogastvo in ga odtovoril pod nadstrešek pri gostilni. Poplavljen šotor sem pustil tam, kjer je bil ... Grrr! Postlal sem si na klopci in predremal ostanek noči. Dobri dve uri za mano so iz svojega šotora prilezli moji kamping sosedje. Družina iz Münchna. Mokri kot cucki. Mama je vlačila razmočene spalne vreče in jih razprostirala po klopeh, sinko se je mulasto držal in zdolgočaseno brcal kamne v bližnjo lužo, hčerka se je verjetno zaklela, da so to zadnje šotorske počitnice v njenem življenju. Gledala je tako grdo, da je takrat verjetno ni bilo varno karkoli vprašat. Ata pa je nekam izginil.
" Das Wasser kommt von unten ... Voda je prišla od spodaj," mi je razlagala mama.
Ja, pri meni pa tudi od zgoraj ... da ne bi bil za kaj prikrajšan  ...