KAPITANKA

KAPITANKA

Po dolgem, peščenem in dobro utrjenem nasipu ob Donavi, ki se več kilometrov vleče v ravno ravni črti, ko lahko spoznavaš pravila projekcije (tisto, kako se cesta tam v daljavi navidezno zoži v točko), sem prispel do križišča z veliko tablo. Na njej pa zemljevid. Znašel sem se sredi narodnega parka Donau-Auen. Odlično, tako kot sem si zamislil. Sedaj pa nekako do kraja Orth an der Donau, kjer sem nameraval prenočiti. Kolesarska pot je bila označena sicer še naprej po nasipu, toda zemljevid je ponujal tudi drugo možnost. Če zavijem levo na ozko gozdno pot, in če se Pitagora pri svojih izračunih kotov, katet in hipotenuze pravokotnega trikotnika ni motil, si lahko "prišparam" par kilometrov vožnje. Ta dan sem jih v za kolesarjenje najobčutljivejšem delu telesa imel namreč že dobrih stodeset in počasi mi je bilo dovolj. Pa poskusimo …
V mestecu, kjer je ena od vstopnih točk v narodni park, sem najprej poiskal prenočišče. V drugem poskusu mi je uspelo dobiti veliko sobo z majhno kopalnico v preurejenem gospodarskem poslopju, ki je nekoč najverjetneje bil hlev. Lepo urejeno. Po spiranju znoja s plastmi soli s telesa in manjši žehti nogavic ter kolesarskih majic, sem jo mahnil na pivo. No ja, vsaj nameraval sem. V bližini moje štale me je prestregla slaščičarna. Uf, sladoled … to bi se zdaj prileglo. Velik kozarec najboljše kremaste hrane, posute z zmletimi lešniki in lističi mandeljnov ter prelite z bučnim oljem. Na to spiti pivo, bi bil greh. Raje sem se vrnil v sladke sanje.
Naslednje jutro sem se najprej intenzivno lotil zajtrka, potem pa sem gospodinjo vprašal, če se da kje v bližini preko reke s čolnom. Po včerajšnji natančni proučitvi nadaljevanja poti, sem se odločil, da bi bilo zanimivo obiskati starorimsko mesto Carnuntum, ki pa je na drugi strani Donave. Most seveda je, vendar bi se moral peljati malo okoli riti v žep. Dobro, da obstaja še kakšen drug. Žep mislim. Gospa je iz svojega žepa predpasnika potegnila mobilni telefon in poklicala čolnarja.
"Er ist noch nicht da … Ni še tam, ampak bo čez pol ure pri svojem čolnu", mi je prijazno razložila kje moram nadaljevati svojo pot. Zajezdil sem Scotta in spet sem bil v sedlu … Časa sem imel dovolj in počasi sem jo mahnil naprej.

Ob visoki, blatni, deroči reki je bil privezan plastičen, napihljiv, motorni čoln z dvema velikima Yamaha motorjema. Čolnarja ni bilo … je pa bil tam nekdo drug. Drobna deklica z rdečo šilt kapo je spretno skočila z rečnega plovila, mi pomagala naložit bicikel in že sva drvela na drugo stran. Zaradi močnega toka, naju je neslo malo postrani, toda punca obvlada svoj posel. Motorja sta brnela na polno in hitro sva bila na drugi strani podivjane Donave. Pristala sva kar tako nekje med visoko obrežno travo, ker je bil majhen pomolček poplavljen. Še nasmeh za fotografijo … Potem pa sem poiskal nadaljevanje ceste in jo preko globokih blatnih luž mahnil proti blišču nekdanjega mogočnega upravnega središča pomembne rimske pokrajine.

Tam pa wooowwww … Najprej presenečenje glede velikosti nekdanjega mesta. Zgodilo se mi je nekaj podobnega, kot pred leti v italijanskih Pompejih. Nikoli si nisem predstavljal, da je bilo mesto, ki ga je pod debelo plastjo vulkanskega pepela pokopal Vezuv, tako veliko. Palače, svetišča, ulice, kopališča … res fascinantno. Tukaj v Avstriji pa isto. Carnuntum je bil pravo malo velemesto … Gledališča, gladiatorska arena, delavnice obrtnikov, terme … navdušujoče. Trenutno so arheologi odkopali približno pol odstotka nekdanjega mesta.
Predstavitev na prostem je zasnovana tako, da obiskovalca prestavi v čas, ko so se po ulicah sprehajali v toge zaviti prebivalci, v kuhinjah so gospodinje pripravljale kosilo, v termalnem kopališču je na masaži uživala mestna elita, lončar je v peč zložil velike piskre, predilec je postavil svoje statve … Ponekod so predstavljeni le temelji hiš, kakor so jih arheologi izkopali, drugod so na starih temeljih zgrajene hiše tako, kot so stale nekoč. Z vsemi podrobnostmi. Občutek je neverjeten. Sprehajal sem se po tlakovani rimski cesti, zavil v hišo meščanske družine, kjer je v kuhinji dišalo po zelenjavi, ki je bila sveža naložena v posode in peharje, na mizi v jedilnici je na krožnikih ležalo sveže obrano grozdje in jabolka … Pravi šok pa sem doživel v termah.

Ob vstopu police s sandali, ki so jih Rimljani, ki so se prišli kopat, sezuli preden so se namočili v toplo zdravilno vodo, na masažnih posteljah sveže oprane brisače, na obešalnikih toge in v vsem prostoru je prijetno dišalo po dimu bukovih drv. Pa temperatura je bila čisto drugačna kot zunaj. Sklonil sem se in potipal umetelno tlakovana tla. Bila so topla. Tudi talno gretje je funkcioniralo. Resnično čudovit prikaz … kot da bi prebivalci Carnuntuma še en trenutek prej bili v mestu, naslednji hip pa bi ga vsi zapustili in pustili mesto prazno …
Poln vtisov sem se odpeljal naprej proti Bratislavi …