ČE NE REČEŠ ...

ČE NE REČEŠ …

Pretekli teden se je v gozdu razvedelo, da ima medved seznam živali, ki jih bo požrl. Zavladala je panika. Nihče ni vedel, kdo je na tem seznamu in vse je skrbelo, da je zraven tudi njihovo ime.
Pa se je opogumil volk: "Šel bom k medvedu in ga vprašal, kako je s to stvarjo," se je odločil. In je šel. Potrkal na vrata medvedovega brloga in ponižno vprašal: "Medved, med živalmi v gozdu vlada prava panika. Govori se, da imaš seznam živali, ki jih nameravaš požreti. Je to res?"
"Res je," je zabrundal medved.
Volk je težko požrl slino in preplašeno, a upajoče vprašal: "A je moje ime tudi na seznamu?"
Medved se je zagledal v popisan list papirja, nekaj mrmral pri sebi in veselo izjavil: "Ja, volk, na seznamu si."
Od takrat je volk ves zmeden in zgubljen blodil po gozdu, začel je popivat in je bil nasploh čisto brez volje. Nekega dne so ga našli raztrganega na jasi sredi gozda.
Živali so se prestrašene skrile v svoja skrivališča. Pa se je ojunačila lisica in jo mahnila k medvedu ter ga vprašala, če je tudi ona na seznamu.
Medved se je zatopil v svoj popisan papir, si zraven brundal in rekel: "Ja, lisica, tudi ti si na seznamu."
Lisica je po tem kar begala, ni ji teknila hrana, močno je shujšala, razmišljala je celo o samomoru … Nekega jutra so jo gozdne živali našle raztrgano pod velikim hrastom. Življenje v gozdu je postalo grozljivo.

Pa se je odločil zajček, da se tudi on pri medvedu pozanima, če je njegovo ime na seznamu živali, ki jih bo ta pojedel. Odskakljal je do medvedovega domovanja in potrkal: "Medved, imaš ti mogoče tudi mene na spisku za požret?" ga je vprašal.
Medved je prelistal seznam, na katerem je bilo prečrtanih že kar nekaj imen, tudi volkovo in lisičino, si popravil naočnike in živahno zagodel: "Zajček, tudi tebe imam zapisanega."
"Medved," se je ojunačil in navihano rekel zajček: "A bi ti mene lahko zbrisal s tega seznama?"
"Seveda, ni problema," je zabrundal kosmatinec, vzel radirko in izbrisal zajčkovo ime. Ja, tako je, če ne rečeš …

Tale zgodbica, basen, vic .. ali karkoli že je, me spremlja od takrat, ko sem jo prvič slišal. Na njen račun sem se, pred šestimi leti, ko sem kolesaril okoli Jadrana in sem s predrto gumo zaman že več kot eno uro čakal, če mi bo kdo ustavil, peljal s "smetiščarji". Ko se je velik tovornjak ustavil v moji bližini in sta iz njegove kabine skočila dva v oranžne vetrovke oblečena fanta ter začela voziti smetiščne kontejnerje, iz katerih je v poletni vročini konkretno smrdelo, proti zadku vozila, ki je ropotaje požiral zdrizasto zmešano vsebino, sem se spomnil na zajčka in ju vprašal: "DalI idete prema Dubrovniku? … Greste proti Dubrovniku?" Ja in so šli. Vzeli so me s sabo. Vsakih nekaj sto metrov smo se ustavili in izpraznili smetiščne kante ter tako počasi prišli do kraja, kjer me je čakalo moje preluknjano kolo. Ja, tako je, če ne rečeš …

Zgodbica mi je prav prišla tudi letos. Prikolesaril sem v Au. Sonce mi je ves čas sijalo na glavo in niti nisem preveč razmišljal, da ne bi zavil v kamp. Sploh, ker je v knjižici, ki sem jo dobil v Passau pisalo, da imajo tukaj tudi majhne lesene bungalovčke. Seveda so bile te nastanitvene kapacitete velikega kampa čisto ob obali Donave, vse zasedene. Ni problem, bom pa postavil šotor. Nebo obeta mirno spanje. Vseeno sem receptorja vprašal, če se pričakuje kaj dežja v prihajajoči noči.
"Nein, es wird nicht regnen … Ne, ne bo deževalo," mi je zagotovil: "Možna je le kakšna nevihta."
OK, zame je to isto. Če pada kaj od zgoraj, ali pa teče od spodaj, vedno priteče k meni v šotor. Torej je potrebna previdnost.

Šotor sem postavil čisto blizu lesenega nadstreška. Za vsak slučaj. Mahnil sem jo v restavracijo, pisal dnevnik, jedel klobasico in srkal pivo. Pogled je počival na gladini mogočne reke, od zadaj me je rahlo hladil prijeten vetrc, počasi se je večerilo. Ko sem končal z večernim obredom, sem se ozrl proti kampu za mojim hrbtom. Približevali so se črni oblaki, ki jih pred tem sploh nisem opazil. Logično, saj nisem tuatara.
"No fajn." Prekletstvo šotora deluje. Imel sem dve možnosti. Ali kar takoj prestavim šotor pod streho, ali pa počakam, kaj se bo skuhalo. Hm, morda pa je še tretja možnost.
V bližini kampa je bil Gasthaus. Ob prihodu v Au sem zvedel, da so vse sobe zasedene, ker je naslednji dan v mestu velik koncert.
"A ima sploh smisel, da grem vprašat, če imajo prosto sobo?" "Nima!" "Čakaj, čakaj, kaj bi pa naredil zajček iz zgodbice?"
Odhitel sem do tipične nemške vaške gostilne. Gospo, ki se je med mizami vrtela s krigli piva, sem vprašal:
"Entschuldigen … Oprostite, imate mogoče prosto še kakšno sobo?"
"Leider nicht … Na žalost ne," mi je gospa povedala že v naprej pričakovan odgovor.
Potem pa sem uporabil spretnost pogajanj zajčka iz zgodbice na začetku današnjega bloga. Razlagal sem, kako se približuje nevihta, kako moj šotor spušča, koliko sem danes prekolesaril, jutri ne bi rad šel čisto moker naprej … in zraven ves čas nesrečno gledal. Gospa pa je pogledala svojega moža. In mož je prikimal:
"Nad skednjem imamo prostor, kjer je jogi. Včasih tam kdo prenoči. Toda to je vse, kar vam lahko ponudim. Brez kopalnice. Brez stranišča."
In sva šla pogledat. Noro! Potrebujem le varno streho nad glavo, ki me bo ščitila pred tistim, kar se je iz minute v minuto hitreje približevalo majhnemu Auu. To je to. Vzamem.
Na brzino sem razstavil šotor v kampu. S prtljago vred vse skupaj vrgel preko štange na biciklu in zašibal proti skednju. Verjetno mi ni potrebno razlagat, da se je po tistem, ko sem se udobno namestil pod velikansko streho, kjer domačini očitno prirejajo velike vaške veselice (v prostoru je bil šank, veliko miz in klopi, hladilniki, omare s kozarci … in jogi), nebo zjasnilo. Pokazale so se zvezde, o nevihti ni bilo ne duha ne sluha.
Odlično sem spal. Zjutraj sem prijaznima gostiteljema napisal kratko pisemce zahvale in ga zataknil za vrata takrat še zaprtega Gasthausa.
Ja, tako je, če ne rečeš …