VČASIH KONEC ŠE NI KONEC

VČASIH KONEC ŠE NI KONEC

Pravkar se je iz datoteke "glasba" na mojem računalniku odvrtela (hm, še vedno uporabljam ta izraz, čeprav se glasba že kar nekaj časa ne vrti na ploščah) tista Đoletova "Svako vreme ima svoju boju … Vsak čas (doba) ima svojo barvo", ki med drugim pravi:

"Svako vreme žuri svome kraju
malo žuri, malo i ne žuri
nagadjati kad če kraj da dodje
to je isto k'o kad slepac žmuri."
Ja, vem, zdaj bi moral to prevesti v slovenščino, da bi razumeli tudi moji mlajši FB prijatelji. Ampak ne bom. Ne znam tako, da bi besedilo ohranilo svoj smisel in sporočilo. Đole zna to najboljše.
Morda kar dober verz za zaključek mojega pisarjenja o popotovanju s kolesom ob Donavi. Res je, na začetku nisem vedel (pa na koncu tudi ne) kakšen bo konec in kdaj bo prišel. Vedel sem le to, da bom moral potovanje nekje na sredini prekinit. In to, da BO NA ZAČETKU VLAK, pa na koncu tudi. Toda zdaj malo pred koncem je še ves dan (OK, pol dneva, ker sem prvo polovico prespal) Budimpešte in nato še nekaj kolesarjenja ob Balatonu, preden se bom naložil v Keszthelyu na vlak in se podal na štiridnevno prisilno prekinitev potovanja, ki je pravkar tako dobro steklo …

Budimpešto sem prehodil. Že od nekdaj, s tistih potovanj v prejšnjem življenju vem, da je mesto potrebno spoznavati peš. Le tako ga čutiš. Pa ne le v nogah, ampak tudi z vsakim vdihom, pogledom, dotikom … Splezal sem na kupolo bazilike sv. Štefana in si ogledal roko tega svetnika, o kateri mi je prejšnji večer razlagala Fanni. To se spomnim. Nisem pa prepričan, da sem Štefanovo roko res videl. Za to, da bi se prižgala lučka v skrinjici v kateri je shranjena, bi namreč moral plačat. Pa mi je vse skupaj delovalo malo Disneyevsko in nisem. Povzpel sem se do Budima in se sprehodil po vrtovih in dvoriščih palače. Ob Donavi sem dopolnil skulpturo s čevlji. Opazoval ulične zabavljače. Si privoščil golaž in dan zaključil na orgelskem

koncertu v katedrali. Noro dobro. Še sedaj, če samo pomislim na globoke tone Bachove Toccate, zaigrane na velikanski inštrument, mi zavibrira v trebušni votlini. Noro dobro … aja, to sem že napisal …
Naslednje jutro sem usmeril azimut proti jugozahodu, vstran od Donave, ki mi je trinajst dni tako prijazno kazala pot …
"Ampak počakaj, prijateljica. Kmalu se vrnem …" sem si mislil takrat.
Z naslovom ribje restavracije v Balatonfüredu, ki mi ga je napisala Fanni in vinotoča v bližini Badacsony Thomaya, ki mi ga je dala Andrea, v žepu, sem zakolesaril ob Blatnem jezeru. Moram priznati, da je pokrajina ob severnem delu tega madžarskega "morja" prav simpatična.
Aha, tu moram napisati eno čisto strokovno geološko pripombo. V končni fazi bi bilo lepo, če bi to pisarijo tudi vsaj malo geološko obarval. Torej … Balaton ni ostanek nekdanjega Panonskega morja izpred nekaj milijonov let, ampak je jezero nastalo mnogo kasneje ob dveh močnih vzporednih tektonskih prelomih. Pika.
Zagotovo se bom sem še kdaj vrnil. Tako počasi, s postanki ob geoloških in kulinarično enoloških užitkih. Zdaj sem namreč prehitro drvel na njegov skrajni jugozahodni del, kjer me je čakal vlak, ki me bo odpeljal domov. Dobro, še vedno je bilo dovolj časa, da sem se v Tihanyu, skupaj z

racami, namočil v blatno vodo, ki mi tudi v zavidljivi oddaljenosti od obale ni segala višje kot do popka in v kateri so odrasli, rdeče zapečeni turisti, veselo čofotali, otroci pa so se potapljali z maskami na nosu in verjetno občudovali to, da nič ne vidijo. Bilo je dovolj časa tudi za ogled benediktinskega samostana. In seveda za okusno ribo ob kozarcu vina.
V Keszthelyu sem si privoščil sobo v hotelčku z bazenom. Spral sem s sebe jezerski pesek, ki se je pomešal s soljo mojega telesa in mi zlezel v vse luknje. Naslednje jutro sem se še malo zapeljal po mestu s stoterimi muzeji. Res, toliko na enem kraju jih nisem videl še nikjer. Muzej o Balatonu, Muzej kočij, Lovski muzej, Muzej modelčkov vlakov, Muzej nostalgije, Muzej Cadillacov, Erotični muzej, Muzej mučilnih naprav, Muzej igrač (menda največji v Evropi), Muzej lutk, Muzej vina … Skratka, ni da ni. Poznam nekoga, ki bi verjetno obiskal vse po vrsti in v vsakem preživel nekaj ur. In poznam nekoga, ki za nobeno ceno ne bi šel zraven.
Naložil sem se na vlak in z nekaj prestopanji ter odisejado z avtobusom, v delu kjer so popravljali železniško progo in vlak ni vozil, prispel domov.
Potem pa sem dva dni za tem zbolel. Od silnih bolečin zaradi vnetja sluhovoda sem se metal po tleh in tako nisem bil niti v službi (tiste štiri dni, zaradi česa sem moral prekiniti kolesarjenje), niti s potovanjem nisem mogel nadaljevati, ker se je moje uho pač odločilo, da bo šlo malo po svoje.
Ampak (nekoč sem na nekem izobraževanju izvedel, da je to zelo močna beseda) jutri se začne novo leto in z Donavo imava še nekaj skupnih načrtov. Samo da pride poletje in s Scottom bova spet na poti …

NE OSTANI DOLŽEN

NE OSTANI DOLŽEN

Pred dvema večeroma sem bil na Primorskem. Najprej sem se malo prepustil burji … ni boljše stvari, kot se obrniti proti njej, razpreti roke, jo poskušati objeti, istočasno pa ji dovoliti, da se zapodi skozi tvoje možgane in jih dobro prezrači. Potem sem bil na čudovitem koncertu, ki se je zaključil ob pršutu, siru, malancanih, hobotnici, olivah, malvaziji, refošku. .. No in tako kot vedno, sem se spomnil na svojo nono. Bila je s Krasa, zato je bila pač nona, drugače bi bila babi, babica, oma, stara mama … ali kaj vem kaj vse še lahko. Toda ne, bila je nona. In povsem logično, da sta mojo mamo, ko je dobila novo družinsko funkcijo, njeni vnukinji pričeli poimenovali enako. Čeprav nekaterim kontinentalcem še zdaj ni jasno, kdo ali kaj je nona …
Moja nona je bila tako malo rahlo vraževerna. In ker je ravno takšen čas, sem se spomnil na nekaj njenih silvestrsko-novoletnih prepričanj. Torej … s silvestrovega na novo leto ne sme v stanovanju viseti nobeno perilo, ker to pač prinaša nesrečo … na novega leta dan se ne sme jesti ničesar, kar ima peruti, ker menda to odnese srečo vstran … prvi dan v novem letu mora prvi v hišo stopit in voščit moški .. in preko novega leta ne smeš biti ničesar dolžen. Ja in tu so se ustavile moje misli. Sicer je moja nona mislila, da moraš do konca leta vrniti tisto, kar ti je kdo posodil (OK, meni je pred par dnevi nekdo vrnil nekaj, kar mu nisem posodil, ampak dal … očitno ne razume …), toda mene je spomnilo na to, da moram napisati še kakšen blog, da speljem letošnjo pisarijo o kolesarjenju do konca. Da ne ostanem dolžen ...
Ne vem točno, zakaj se mi je pred skoraj tremi meseci ustavilo. Morda tudi zato ker sta se na poti pojavili Andrea in Fanni in so se v Budimpešti in potem kasneje zadeva peljala malo po svoje.
V Budimpešto sem iz Šturova prikolesaril skozi stranska vrata. Nekje po nekih takih in drugačnih predmestjih. Ko sem zavil med prve socialistične bloke, sem uporabil taktiko z DUNAJA. Vklopil sem GPS in se usmeril proti hotelčku, kjer mi je Andrea prijazno rezervirala apartma. Najprej sem se prepustil velikim količinam tekoče vode, potem pa sem enako privoščil še perilu, ki je čakalo v vrečki na svojo priložnost. Ja v apartmaju je bil pralni stroj. Na recepciji so mi priporočili dobro restavracijo z madžarsko hrano in seveda nisem dolgo razmišljal kaj naj naredim. Sem pa po okusnem kosilu obsedel ob kriglu piva in začel razmišljati … po dolgem času spet. Kako naprej. Moj čas se je počasi iztekal, ker pač nekdo nečesa ne razume in tudi ne bo nikoli razumel. Kako zaključiti ta prvi del poti? Sešteval sem kilometre, prešteval dneve … Imam še dovolj časa, da zašibam, dobesedno, naprej in pridem morda nekam v bližino Osijeka. Potem pa tam poiščem način kako se z vlakom vrniti v Celje. Do Beograda je predaleč .. ali pa tudi ne … hm.

Silno razmišljanje me je silno utrudilo in moral sem spiti še eno pivo. Potem pa sem jo mahnil po mestu, pardon velemestu. Do večera, ko sem bil dogovorjen z dekletoma, je bilo še kar nekaj časa. V Budimpešti sem bil pred tem že nekajkrat, toda šele zdaj sem jo malo bolje spoznal. Ulice, stavbe, trge, palače, Donavo … Morda pa res, šele zdaj, ko sem se malo bolj intenzivno družil z reko, ki je ustvarila Budim in Pešto in ju povezala s številnimi mostovi, sem mesto začutil.
Hecni so ti Madžari. V isti liniji, takole eden za drugim, si sledijo štirje vsaj za moje pojme rahlo kontradiktorni spomeniki … Ja, in če ne bi bilo vmes nekaj dreves v parku, bi jih lahko vse objel z enim pogledom. Če se od parlamenta, ja čudovita mogočna stavba, ki je nikakor ne moreš zgrešiti, podaš nazaj proti staremu delu Pešte, srečaš najprej velikega bronastega bivšega ameriškega predsednika , ali pa je vseeno bil bolj kavbojski igralec, Ronalda Reagana, kako veselo s filmskim nasmeškom maha obiskovalcem. Nekaj korakov naprej je monumentalni kamniti spomenik postavljen ruskim osvoboditeljem … ja, osvoboditeljem … novo ime ne spremeni pomena, zaradi katerega je bil ta velikanski obelisk postavljen.

Malo naprej pa padeš naravnost med demonstrante, ki vsak dan že skoraj dve leti protestirajo pred spomenikom, katerega je Madžarska oblast postavila v spomin in opomin na nemško okupacijo dežele med II. svetovno vojno. Čakaj zdaj, a niso Madžari bili v tej vojni na strani Nemcev? … Nič mi ni bilo jasno, pa nisem s tem utrujal možganov. Počasi se je nad mesto spuščala noč. Poiskal sem lokal kjer bi se naj dobil z madžarskima prijateljicama. Seveda sem bil tam prvi. Pač še ena moja slabost … Potem je prišla Andrea in kar precej za njo, seveda, tudi Fanni. In začelo se je …

"Veš, najprej boš jedel to pa to … To je tipična madžarska hrana, pa to pa je tudi tipična madžarska hrana .. in za tem dobiš še to, kar je tudi tipično za madžarsko kuhinjo in nato še …" ja tako se je peljal ves večer v pozno noč. Jedli smo fantastično, za prste polizat, pili smo odlično madžarsko vino, in vmes vsak obrok presekali s Palinko. In teh presekanj je bilo ogromno. OK, da skrajšam, spraznili smo eno steklenico te močne in zelo okusne madžarske sadne žgane pijače. Mislim da jaz bolj, kot Andrea in Fanni. Potem se je lokal spremenil v disko … začel sem kadit … Kaj to pomeni poglej v blog PA SE GA NAPIJMO
Naslednje jutro, OK ni bilo jutro ampak enkrat pozno dopoldne, sem sklenil, da ostanem še en dan v Budimpešti, potem pa se ob Balatonu odpeljem naravnost domov …

YES, SIR

YES, SIR

 Včeraj sem imel hudo dobro motivacijo, da napišem nekaj o … no ja, polni luni in njenem vplivu na nekatere ljudi. Situacija je bila carska, kaj carska, kraljevska, če ne kar cesarska … skratka, mislim diktatorska. Takšna, ko na njo lahko rečeš le: "Yes, sir! Ja, gospod (hm, mogoče lahko tudi gospa)!" Ob tem, sem se pravkar spomnil na JLA (v prevodu Jugoslovanska ljudska armada … za moje mlade FB prijatelje, ki so bili rojeni mnogo let po tem). Tam je bilo tudi pravilo: "Uradi, pa se posle žali … Naredi, potem pa se lahko pritožuješ." Po vsem skupaj pa baje v Ustavi Republike Slovenije še vedno v 1. členu piše: "Slovenija je demokratična republika." Hm, še piše? Je kdo to v zadnjem času preveril?
OK, ne bom o tem, čeprav sem včeraj pozno popoldne, ko sem vrtel volan proti domu, imel v skorji sprednjega režnja možganov in v limbičnem sistemu sestavljeno že celo globokoumno svojeglavo razmišljanje. Razpisal bi se verjetno o marsičem, saj je bil dan dopoldne res izredno ploden na področju estetike, popoldne pa še na področju etike. Pa sem šel najprej na mojih osem kilometrov in sem po slabi uri pomislil: "Jebiga … O, yes sir, jebiga!" Grem raje na prijetne in prijazne spomine s kolesarjenja.
Jutro v Šturovem je bilo … deževno. Seveda, kakšno bi pa lahko bilo drugače? Pospravil sem posteljo … mislim klopco, v postajni trgovinici kupil zajtrk (mmmmmm, odlično čokoladno mleko), zavil popotne torbe na kolesu v "nepremočljivi" šotor, se dobro oblekel in jo počasi, da pod kolesi ne bi preveč špricalo, odpravil naprej proti Budimpešti. Do večera je bilo potrebno prikolesariti v madžarsko prestolnico, saj sta me tam čakali Andrea in Fanni.

Že prejšnji večer, ko sem kolovratil po mestu, sem opazil na hribčku nad njim veličastno baziliko. Nekako kar ni pasala v okolico, kjer sem gledal nizke hiške in moderne hotelčke. Odločil sem se, da si jo moram pogledati od blizu. Do nje pa res ne bo težko priti, saj mi je njena sijajna kupola služila kot orientir, ki se od vsepovsod vidi. Sploh pa, naravnost proti njej vodi glavna cesta. Mahnil sem jo kar tako malo po občutku. Na koncu je bilo potrebno rahlo zavijugat med hišami in že sem se znašel pod gričkom na katerem stoji bleščeča stavba … skoraj … vmes je bila še Donava. Kaj si nor … mogočna cerkev sploh ni na slovaški strani, ampak na madžarski. In sem zakolesaril dobrih tristo metrov ob toku reke navzgor do mostu. Pa čez njega in v hrib … Na dvorišču me je pričakala srednjeveška glasba, ki je poskočno nagajivo prihajala izza vogala stopnišča. Ker glasba name deluje čarobno, me je seveda tako kot miši in podgane v legendi o piskaču iz Hemelna, potegnilo v smer od koder so valovili zvoki piščali in cingljanje zvončkov. Mlad fant, oblečen po zadnji modi enega od delov srednjega veka, je veselo piskal kar na dve piščalki hkrati. Okoli goleni pa je imel privezane kraguljčke, ki so v ritmu, ob udarjanju z nogo ob tla, prešerno zvončkljali. Vse je bilo v redu. Glasba, obleka, okolje, instrumenti, smešna kapa … vse, razen … sončnih očal, ki jih je imel nataknjene na nosu. Ojoj. Ker me takšne malenkosti motijo (presežek je v podrobnostih), sem mu seveda omenil, da sončna očala ne pašejo ravno najboljše k njegovemu celostnemu izgledu. Že res, da so se sončni žarki ščemeče razpršili na nizkih sivih oblakih, ki se niso mogli odloči ali naj dežujejo ali ne, in da je takšna svetloba ravno prava za žgečkanje v nosu in povzročanje kihanja, kar zagotovo moti vsakogar.
"Das Sonnenlicht ist so diffus … Svetloba je tako razpršena, da me moti," se je hitel opravičevati mlad srednjeveški glasbenik.
"Ja, vem in vidim, toda izreden nastop se od povprečnega loči prav po malenkostih," sem mu odgovoril.

Fant ni rekel nič, sem pa videl, kako je malo kasneje, ko je mislil, da ga ne opazujem snel očala in jih spravil v veliko malho, ki je ležala tam zraven. Saj bo kdo rekel, da sem tečen in se vtikujem v stvari, ki sploh niso pomembne. Pa so. Ni vse dobro, čeprav večina ljudi razmišlja točno na tak način. "Eh, saj je v redu. Glavno da nekaj je," pravijo in se smehljajo ob pompoznem odprtju pomembnega objekta, ker vedo, da bo njihova slika na veliko objavljena v časopisu, pri tem pa se sploh ne zavedajo, da se po kolesarski stezi peljejo v napačno smer … Pa to je le enden od zadnjih primerov "ehsajjevredu" načina razmišljanja. Opa, malo me je zaneslo. Ampak tudi ti zadnji stavki so tako ali drugače povezani s kolesarjenjem o katerem pišem blog in s tistim(i) o katerih sem rekel, da ne bom pisal. Eh, vedno me zanese … "Yes, sir!"

TISOČ IN ENO

TISOČ IN ENO

Ja, čas je, da počasi zaključim to kolesarko potovanje v blogovski obliki. Malo me namreč motijo vse druge stvari, ki se mi dogajajo, pa je pisanje postalo zelo neredno in morda vse skupaj celo neresno. Za ta zadnji dolgi premor ni kriv alkohol iz bloga PA SE GA NAPIJMO temveč razmetano dogajanje na različnih scenah, kjer sem moral ali pa hotel biti zraven. Priznam, tiste druge so bile bolj vabljive kot prve in posledično tudi prijetnejše. Čeprav bi po eni od zadnjih avantur, za katero do naslednjega dne sploh nisem vedel, da sem jo dal na Facebook, najraje naredil selfie z vrečko na glavi in ga objavil kot opravičilo (morda samemu sebi) na tem portalu. OK, dovolj začetnega nakladanja. Na bicikel in naprej!
Po dogodivščini z irsko druščino in Lajosevih zgodbah o pijanem oslu, me je čakalo še kar nekaj ur vrtenja pedalov. Odločil sem se, da bom poskusil prikolesariti do Šturova. Razlog je bil čisto preprost. Na zemljevidu je bilo označeno, da je tukaj tisoč možnosti za prenočevanje. Kraj je hudo turističen, menda imajo neko termalno vodo in tu počitnikuje pol Slovaške. V tistem stilu, ki smo ga poznali tudi v naši bivši domovini ob obali v kampih: "Tam kjer je en Slovak, so vsi Slovaki."
Dobro uro po enem najlepših srečanj na moji poti, je pivo pokazalo svojo moč in me je želodec spomnil, da bi bilo dobro nekaj pojest. Na Madžarskem seveda človeku ni potrebno preveč razmišljati glede tega. Moja izbira je bila prva čarda, ki se je prikazala ob poti. Ni bilo potrebno dolgo čakat. Hrana pa tudi … da poližeš vse prste. Madžari so v tej spretnosti res dobri, kar se je potrdilo tudi malo kasneje v Budimpešti. Toda o tem malo kasneje, bom pisal malo kasneje.

Podkrepljen z golažem in nekimi hecnimi okusnimi svaljki ter seveda pivom sem jo mahal naprej proti današnjemu cilju … in črnemu nebu iz katerega so se vsakih toliko časa preko neba svetleče zabliskali nevihtni bliski. Bliskovito se je bilo potrebno odločit. Ali naj pospešim in poskušam v mesto, ki sem ga v daljavi že videl, priti preden se vsuje dež, ali pa se ustaviti in počakati, da huda ura mine in se potem počasi odpraviti naprej. Ker se je polagoma tudi že približeval temni del dneva, sem se odločil za prvo možnost. Napel sem mečne mišice in dirjal proti središču intenzivnega vremenskega dogajanja. Ustavile me niso niti lubenice, ki so jih prodajali povsod ob cesti. Dobro sem naredil.

Šturovo je posejano s hišami, hiškami, stanovanji pa tudi hoteli, kjer oddajajo turistom sobe. No tu bo pa verjetno res enostavno dobiti prenočišče. Hja, nikoli ni tako, kot na začetku zgleda. OK, tisto z nevihto je bilo tako kot je iz daljave zgledalo. Malo po prihodu v mesto se je namreč pošteno vsul dež in hočeš nočeš, sem moral zaviti v prvi bife na pivo. Ko so se bogovi vremena nekoliko utrudili, ali pa mogoče izpeli, sem zajezdil kolo in se podal do prve hiše na kateri je bil napis "Ubytovanie".
Pritisnil sem na zvonec: "Dring." Še enkrat: "Driiiing." Pa še enkrat: "Drrrrriiiiing!" Odgovora ni bilo. Eh, nič hudega, bom pa pozvonil pri sosednji hiši. Tudi tam visi tabla z enakim napisom.
"Drrrriiiing" … spet nič. Enako pri tretji hiši. Nihče se ni prikazal niti na oknu, kaj šele, da bi prišel odpret vrata. Takrat se je pri meni ustavil možakar na kolesu.
"Dobrý deň … Dober dan, iščete prenočišče?" me je prijazno vprašal.
"Ja, pa mi nikjer ne odprejo," sem se mu potožil.
Razložil mi je, da moram lastnike poklicati po telefonu. In res, povsod je bila zraven oznake, da oddajajo sobe, napisana dolga telefonska številka. Moj nenadejani turistični posrednik je iz žepa potegnil telefon in odtipkal številko. Nekaj časa se je pogovarjal z nekom na drugi strani žice (Hm, kako hecno reklo, saj se že dolgo po telefonu ne pogovarjamo preko žice). Razumel sem ravno vsako tretjo besedo, da sem lahko domneval kako poteka pogovor. Soba ni bila prosta. Sem se pa naučil kako se to v tem kraju dela. Gospod, ki mi je razložil tehniko je zlezel nazaj na svoje kolo in mi rekel naj poskusim še kje drugje, saj je prenočišč veliko.
"Ja, sigurno jih je tisoč", sem se mu nasmehnil.
Odgovoril mi je s smehom in me opozoril, naj nikar ne dam več kot deset evrov za eno noč. Na različne številke sem telefoniral še petkrat ali šestkrat, mogoče sedemkrat, a odgovor je bil vedno enak: "Zasedeno."
Dež je rahlo pršel, v zraku je še vedno bil vonj po razelektrenem zraku, noč se je nenavadno hitro približevala.
"Nič, poskusim lahko še v kakšnem hotelu", sem si rekel.
Rezultat teh poskusov je zapisan v prvi besedi prejšnjega stavka. Na kamp nisem niti pomislil, saj je kazalo, da bo vso noč deževalo. Dovolj mi je bilo motoviljenja s kolesom iz ulice v ulico. Zavil sem v trgovino, kupil večerjo in se odpeljal na železniško postajo.

V Šturovem je tisoč prenočišč, ki so zasedena in le eno, kjer dobiš prostor. Na klopci perona sem si postlal, pojedel sendvič, ki sem si ga naredil iz Lidlove ponudbe … pozabil sem na pivo … zalegnil in zaspal. Malo po deseti uri, ko železniško postajo zaklenejo, so se na peron pripeljali policaji. No samo to je še manjkalo, da me naženejo, ker je zaradi kajjazvemčesa prepovedano spati na postaji. Pa ni bilo nič takega. Samo posvetili so po klopcah in se odpeljali. Spal sem kot klada. Zjutraj okoli šestih, ko so začeli prihajat prvi potniki sem se samo obrnil na drugo stran in "žagal" naprej. Ena od bolje prespanih noči, čeprav zunaj na klopci. Je pa res, da sem tistega dne naredil stoštiridest kilometrov, vmes pa so bili še Irci.

SVIZEC IN ČOKOLADA ...

SVIZEC IN ČOKOLADA

Kaj si nor, že skoraj ves teden je minil od zadnjega bloga, ki sem ga napisal. Kriza! Malo je krivo delo v službi, ki mi kar naprej kaplja na glavo in še kam; malo je kriv računalnik, ki kaže vse znake crkavanja; malo so krivi svizci, ki zavijajo čokolado; malo je kriv moj hrbet, ki je rahlo uščipljen; malo je kriv koncertni program v celjskih lokalih; pa seveda je sigurno malo krivo vreme, ki je čisto drugačno kot vse poletje; malo je kriv ... V glavnem, krivi so vsi, glavno, da jaz nisem.

No in zdaj sem spet tam kot na začetku, ko sem pisal o dilemi (ON - OFF SVET). Ali naj danes pišem o nadaljevanju poti ob Donavi, saj še nismo prišli do konca. Po irski dogodivščini, nas čaka še kar nekaj zanimivosti in zabave do Budimpešte, pa seveda v Budimpešti in po Budimpešti ... Ja, se je dogajalo še naprej.

Ali naj pišem o katerem izmed dogodkov preteklega tedna, saj so si le-ti kar podajali kljuko na vratih in vstopali v moje življenje. Morda bi vseeno raje kaj od tega. Pred odhodom na letošnjo kolesarsko turo ob Donavi, sem namreč prenehal s pisanjem dnevnika. Pet let, na začetku vsak dan kasneje pa skoraj vsak dan, se mi je zdelo dovolj. Polno spominov, dogodivščin, globokih misli … ja, bo kar dovolj. Sicer pa, koga bi to sploh zanimalo. Sploh pa, saj bom pisal dnevnik o potovanju s kolesom. Tako sem razmišljal, ko sem na svoj rojstni dan naredil zadnji dnevni zapis o doživetjih in občutkih, ki so me tisti trenutek srečali, o katerih sem tisti trenutek razmišljal. In zdaj po slabih dveh mesecih nepisanja dnevnika, se mi zdi, da bi bilo fino, če bi kakšno dogodivščino, norost ali prijetnost zabeležil. Na stara leta bi potem to prebiral in se skušal spomnit, kaj sem hotel s tem povedat, kaj se je pravzaprav zgodilo (imam namreč občutek, da je moje pisanje praviloma malo dvoumno), kaj sem občutil … Ja, malo mi je žal, da ni več dnevnika in prav zato danes nekaj o …
Svizcih.
Alpski svizec (znanstveno ime Marmota marmota) je glodavec, ki živi v Alpah in Karpatih ter Visokih Tatrah, kjer so dolge zime in kratka poletja. Živi v združbah v bližini ledenikov, kjer si svizci izkopljejo svoja domovanja. Vanje hodijo počivat in se skrivat. Za zimo si priredijo v nižjih legah večje in globlje bivališče, vanj si nanosijo suho travo, zadelajo vhode s kamenjem in vejicami, se zvijejo v klobčič in ob znižanju temperature zaspijo v zimsko spanje. Zimsko spanje traja od 8 do 10 mesecev. Ko se poleti staja sneg in se okolica ogreje na 25  C, se svizci zbudijo in prilezejo na dan za 2 do 4 mesece. (Wikipedia – enciklopedija, ki jo ustvarja kdorjohoče in je zato verjetno zelo verodostojna).

V živo sem te živalce do pretekle sobote videl le v živalskih vrtovih. Tam sigurno niso pravi, sploh če so bili že skoteni v ujetništvu. In v živalskem vrtu jih nikoli nisem videl zavijat čokolade. O tej živalci sem se do pretekle sobote intenzivno pogovarjal le pred leti z najboljšo prijateljico, ko je bila na vrsti lekcija z naslovom "Das Alpenmurmeltier" in komentar je bil: "Kako hecna beseda." Žvižganje te živalce sem do pretekle sobote slišal le na televiziji, takrat ko sem jo še imel in jo tudi gledal. Zdaj pa sem kar naenkrat, na enem mestu in hkrati doživel vse kar je s to malo živalco povezanega.
Ko sem se po sprehodu, ki se je sprevrgel v pravo plezanje, lovljenje redkih molekul kisika in hrepenenje po tekočini (naprimer pivu), vrnil od ledeniškega jezika nazaj na razgledno ploščad, sem se za dobro uro posvetil njim … svizcem.

Ob vznožju najvišje avstrijske gore Grossglockner (nekoč slovenski Veliki Klek), na pobočjih, ki se spuščajo k največjemu avstrijskemu ledeniku Pasterze (nekoč slovenski Pastirci), nad dolino rečice Möll (nekoč slovenski Beli) sem jih zagledal, kako previdno kukajo iz svojih podzemnih domovanj. Previdno, nezaupljivo, čeprav se z ljudmi srečujejo vsak dan (prav imajo, zaupati ali nezaupati ljudem je veliko, pomembno in za preživetje odločilno vprašanje). Potem počasi zlezejo iz votline, ki so jo skopali … ha, ha, ha, že sem hotel napisati v grušč, pa sem si premislil in bom napisal raje malo bolj učeno … v moreno, se usedejo na zadnje tačke in zvedavo razgledajo po okolici. Končno se ojunačijo, pomulijo malo trave tu, malo tam in se navidez brezskrbno posvetijo nabiranju tolšče za dolgo zimsko spanje. Pa ni čisto tako. Ves čas je nekdo med njimi na preži. Striže z ušesi, vohlja po okolici in če oceni, da se približuje nevarnost, zažvižga. Noro. Moč je v skupini. Vsak sam bi verjetno kaj hitro postal uplenjen plen kakšnega plenilca. Morda bi se lahko od njih tudi kaj naučili. Res, da ne zavijajo čokolade; res, da imajo v nemščini hecno ime; in res, da žvižgajo … morda pa vsaj to … mislim, o zavijanju čokolade ...

 

 

PA SE GA NAPIJMO …

PA SE GA NAPIJMO …

Donava … na eni strani Slovaška, na drugi Madžarska. Ali pa ravno obratno. Odvisno od kod gledaš, oziroma, kje se trenutno nahajaš.
V Bratislavi sem jo mahnil na desni breg in po čisto novi, gladko asfaltirani kolesarski stezi, ki ves čas vodi po nasipu te tukaj že prav mogočne reke (OK, tudi do sem je bila na trenutke še kako mogočna), drvel ob toku navzdol. Naši slovanski bratranci so se evropskega programa izgradnje Obdonavske kolesarske poti lotili zelo resno. V bližini prestolnice je bil tudi promet po črnem, kot steklo svetlečem traku nekoliko dvignjenim nad okolico, dokaj gost. V glavnem skoraj več mladine na rolerjih kot kolesarjev. In vsakih nekaj kilometrov, pa precej na gosto, policaji, ki so poskušali usmerjati promet. Kako in zakaj mi še danes ni jasno. Enkrat so me poslali na pot, ki je ob vznožju nasipa, potem spet na vrh nasipa, pa spet dol in dvakrat gor … Ne, ne vem, kje je tu logika in kakšna bi naj bila. Morda so samo vadili izražanje pomembnosti in uradniške drže. Aja, udeleženci v tem samo policajem razumljivem načinu premikanja prometa zdaj tu zdaj tam, jih nismo najbolj resno jemali. Ko sem videl, kako to delajo domorodci, sem tudi sam, ko je le bila prilika, smuknil nazaj na zgornji pas, tisti na nasipu s pogledom na Donavo. Bilo je malo divjaško, toda neslo je kot raketa in tega dne sem imel najvišjo dnevno povprečno hitrost na potovanju … vsaj do takrat, ko sem srečal obcestno tablo, na kateri je pisalo Magyarország … Madžarska.

Ja, odločil sem se, da prvi del poti prekolesarim po eni, drugi del pa po drugi strani tukaj mejne reke. Torej, malo Madžarske in malo Slovaške, da ne bo kdo slučajno užaljen. No in za prej omenjeno tablo se je začela pustolovščina. Pravzaprav je bilo to tisto, kar sem ves čas po malem pričakoval, se veselil in si želel. Po kilometrih in kilometrih silne urejenosti (pravzaprav v Nemčiji in Avstriji človek ne more pričakovati nič drugega), je končno prišlo do tistega na potovanju najlepšega … presenečenja, improvizacija, neurejenost. To sicer zahteva nekoliko več dela, predvsem miselnega, da pa potovanju poseben čar in povprečno število dogodivščin se poveča … Torej ob prehodu meje, ki je več ni, tudi kolesarske steze več ni bilo. Znašel sem se na precej prometni cesti po kateri so drveli tovornjakarji, da o kamikazah v osebnih avtomobilih raje ne govorim. Adrenalinsko in istočasno sproščujoče.
Mislim, da sem v prejšnjih blogih že pisal o tem, kako sem ves čas govoril samo nemško. V Nemčiji … nemško, v Avstriji … nemško, na Slovaškem … nemško, na Madžarskem … ja tudi tu se je nadaljevalo, po uvodnem kriljenju z rokami in nasmihanju ob nerazumljivem jeziku, z nemščino. Pa ne za dolgo. Pojavila se je priložnost za malo angleščine. Hm, OK, no ja, v redu …
Rahel dež me je prisilil, da sem prtljago pokril s šotorom. Ja tistim, ki spušča. Za zaščito popotnih torb pred škropljenjem z vodo izpod koles tovornjakov, pa se je še kar dobro obnesel.

Počasi, zadekan v anorak in šilt kapo potisnjeno preko očal sem prikolovratil do razpotegnjene vasice v madžarski ravnini. Gönyü – vasica, ki je ne bom nikoli pozabil. Cesta ki vodi čisto naravnost, levo in desno ob njej pa hiše. In med njimi, nekje na pol poti od ene table z imenom vasice do druge, stoji trgovina. Majhna, vaška, kjer dobiš vse. Tudi nove prijatelje. Na klopci pod streho, ki služi ne vem čemu, je sedela skupinica popotnikov, ki je zgledala precej kolesarsko. OK, predvsem zaradi koles, ki so bili parkirani tam zraven. Pomahali so mi, pomahal sem jim nazaj in ne vem zakaj, pač šesti čut, sem zavil preko ceste na njihovo stran, se ustavil in jih pozdravil:
"Jó napot kívánok… Dober dan želim;" sicer se je že od daleč videlo, da niso Madžari, ampak vseeno. Pozdrav v jeziku dežele kjer se trenutno nahajaš praviloma potegne za sabo zanimive zgodbe.
"Jó napot" so se mi zasmejali nazaj moji novi znanci in potem nadaljevali v angleščini. Že sem se hotel veseliti, da bom končno lahko odklopil nemščino, ko sem ugotovil, da te njihove angleščine ne razumem najbolje. Logično, kaj hitro sem izvedel, da so z Irske. No fajn, taka lepa prilika, da končno spregovorim še v kakšnem drugem jeziku kot nemškem, zdaj pa to. Pa saj je šlo, res pa je, da jih pol nisem razumel.
V glavnem, trije fantje in dekle. Za tistega najbolj zgovornega sem si zapomnil, da je Brian, dekle pa je Deborah. Za ostala dva, žal ne vem, kako jima je ime, ker v tistem naglasu s katerim sta govorila, nisem uspel razbrati v katerem delu njunega govorjenja je bilo predstavljeno ime. Potovanje so začeli pred skoraj mesecem dni, ko so poleteli v Zadar. Tam so se naložili na bicikle in jo mahnili proti Zagrebu. Bolj z vlakom kot kakorkoli drugače, saj jih je ves čas spremljal dež. Očitno ga je bilo še za na tako vreme navajene Irce preveč. Iz Zagreba so nadaljevali v Budimpešto, od tam pa proti Bratislavi. In tu vmes smo se srečali. V načrtu pa so imeli še Dunaj in Prago, potem pa z letalom nazaj domov. Imeli so manjšo popotniško nezgodo. Brianu se je zlomil prtljažnik na kolesu. In tu, v majhni vasi, sredi ničesar, kjer nikogar niso razumeli, so našli človeka, ki mu je zavaril in usposobil bicikl za nadaljevanje poti. Lajos je bil njihov rešitelj in povod za veliko irsko madžarsko prijateljstvo, ki se je raztegnilo še na Slovenijo. Tudi Lajos je bil namreč pred malo trgovinico skupaj z Irci in na mizi je bilo že nekaj piksen piva. Bolj praznih kot ne. Seveda sem takoj dal za rundo. Prodajalec s košatimi brki in velikim trebuhom si je mel roke. Po moje smo mu naredili prometa za cel teden …
OK, Lajos je res popravil prtljažnik, toda glavna zvezda dogodka je bil njegov osel Badny. Saj ne vem, če se to ime tako napiše, toda tako so ga klicali in Lajos je pripovedoval zgodbe o svojem oslu. Seveda v madžarščini, zraven pa tako nazorno kazal z rokami, nogami in glavo, da smo ga vse razumeli. Smehu ni bilo ne konca ne kraja. V glavnem, na kratko … Badny je nekoč, ko mu je Lajos poskusil očistiti kopita, svojega gospodarja pošteno brcnil. Od takrat Lajos najprej osla napije s pivom (za to je potrebnih pet pollitrskih pločevink), da je potem miren in mu lahko brezskrbno opravi kopitno toaleto. Irci so mi pokazali filmček, kako Badny pije pivo. Osel je res deloval navdušeno.

Potem so sledile zgodbice, kako so ju ustavili policaji. Mislim Lajosa in Badnya. Lajos je bil konkretno pijan (tudi on ima rad pivo), pa se je zgovarjal na osla, češ da je pijano prevozno sredstvo in ne šofer. Zgodbica je sledila zgodbici in trebuhi so nas že pošteno boleli od smeha. Pa nekaj piv je tudi steklo. Potem pa je Deborah zvila cigareto in mi jo ponudila.
"Hvala," sem rekel: "Kadim samo kadar sem fejst pijan."
"Ja, potem pa se ga napijmo …" je predlagala simpatična Irka …

1000

1000

Od Dunaja do Bratislave ni daleč Ne vem, zakaj so se mi včasih razdalje na potovanjih zdele tako gromozanske. Še vedno imam v spominu popotovanja (dobesedno) na morje. Vse in še malo več smo zložili v Fičkota, fotr je bil pravi mojster za iskanje lukenj za in pod sedeži, ki jih je zapolnil s prtljago, in odpeljali smo se proti Izoli, ali pa v Poreč. Ponavadi nas je bilo v avtu pet. Saj je z nami na Primorsko pogosto potovala tudi moja nona. Kraševka pač, po kateri sem morda celo podedoval ljubezen do kamnov, saj je vedno, ko smo prispeli na Vrhniko, kjer se začenja kraški svet, vsa vzhičena rekla:" Kamenje, moje kamenje." Pravzaprav je to njen vzdih bil čisto pričakovan. Večino svojega življenja je namreč preživela čisto na drugem koncu, v Prekmurju. Ampak do Vrhnike smo že dvakrat počivali, jedli pohane bedrce in kisle kumare, ki smo jih vozili s sabo, saj si je moral šofer malo odpočiti, pa tudi avto je potreboval malo oddiha, da ni zakuhal. Ja, včasih je bilo potovanje na morje prava mala ekspedicija, ki je ponavadi trajala ves dan. Če bi takrat pomislil na vožnjo iz Avstrijske prestolnice v Slovaško, bi verjetno obupal že pred začetkom.

Zdaj pa se mi je z Dunaja v Bratislavo zdelo vse skupaj kot majhen skokec. In to s kolesom. Na hribčku v daljavi se je kaj kmalu pokazal velik svetel grad. Hitro se je približeval. Prav tako pa se je približevala tudi okrogla številka na števcu kilometrov mojega bicikla. Tisočka. Previdno sem vrtel pedala in pogled je neprestano skakal na števec, da je slučajno ne bi zamudil. Kako simbolno, številke so se zavrtele natanko na mestu nekdanje meje med Avstrijo in Slovaško. Na meji med nekdanjim gnilim, pokvarjenim zahodom, v katerega so si vsi želeli in zanosnim, herojskim vzhodom, iz katerega so vsi hoteli pobegniti. Danes smo vsi v istem, ki je morda mešanica okrasnih pridevnikov v prejšnjem stavku. Ne, EU je že v redu stvar. V marsičem je postalo vse skupaj enostavneje. OK, kakšna stvar je tudi bolj komplicirana.

Šele takrat, ko sem v pesek na cesti kraspal številko, ki se bo morala videti na fotografiji, sem pomislil, da sem prevozil že krepko več kot tretjino poti od izvira do izliva Donave. Ni slabo. Pravzaprav mi je do zdaj šlo zelo dobro.
S prestopom iz germanskega v slovanski svet se pokrajina ni hudo dosti spremenila. Spremenili pa so se ljudje. Še vedno sem govoril samo nemško, saj naši bratranci, ki jih tako radi zamenjujejo z nami, zelo hitro zavohajo turista in imajo podobno taktiko kot mi. Morda pa je to vseeno slabost in znak pokorščine ter nekdanje odvisnosti od večjih narodov. Če nekdo ne govori njihovega jezika, avtomatično začnejo sami z nemščino. Ja, malo zanimivo, pričakoval sem namreč angleščino. Pa ni bilo nič iz tega. Očitno bom še nekaj časa moral ostati pri takšnem sporazumevanju. OK vsaj do Madžarske, od tam naprej bo pa čisto drugačna zgodba.

V Bratislavi sem najprej potolažil del telesa, ki je zahteval hrano in pijačo. Tečka. Dobil je knedl z omako in krompir ter pivo (slovaško, čeprav so mi hoteli podtakniti češkega). Nato sem jo mahnil do turističnih informacij. Na sprehodu skozi mesto, ki ga človek pozna le z enega bežnega obiska pred mnogimi leti in za katerega v hipu ob prihodu spozna, da se je grozljivo spremenilo, je fino imeti kakšno majhno papirnato pomagalo. Na informacijah je gospa za pultom jedla sendvič, se pogovarjala s sodelavko in istočasno meni popolnoma nezainteresirano dala prospekt z načrtom mesta. Hm, od kod mi je ta način tako dobro poznan? Ker sem bil malo tečen in me je zanimalo, kje se nadaljuje Obdonavska kolesarska pot, mi je namenila zdolgočasen pogled iznad očal in odločno, da ne bi še kaj spraševal, pojasnila:
"Nach links … Na levo." Tako je to.

In sem šel najprej na desno, saj je izza vogala velike stavbe na trgu prihajala ušesabožajoča glasba. Kjerkoli sem bil, kjerkoli sem, je glasba vedno tista, ki me lahko ustavi. Scotta sem naslonil na zid hiše, usedel sem se na tla in doživel čudovit koncert. Gospa na turističnih informacijah je bila pozabljena. Mladenič z violino jo je popolnoma zasenčil. Kako enostavno, prijaznost vedno premaga aroganco. Ampak tega nekateri ne razumejo. Dobre pol ure sem sanjaril ob Vivaldiju, Straussu in nekaterih drugih skladateljih, ki jih sploh ne poznam, so pa note, ki so jih napisali in so prihajale iz nežnega glasbila pouličnega glasbenika, mehko božale malo natrgano dušo. Odličnemu mlademu glasbeniku sem na koncu v škatlo vrgel pet Eurov.
"Danke … ďakujem … Hvala", so se mu zasvetile oči.
"Hvala tebi, za čudovito glasbo." sem mu odgovoril. In fant me je še bolj začudeno pogledal.

 

 

GLASBA V MAJOLKI

GLASBA V MAJOLKI

Imel sem pripravljen malo drugačen tekst za današnji blog in malo je manjkalo, da bi ga objavil. Pa ga nisem. Slučajno, ali pa nek meni skriti namen, ki ga nisem, ali pa ga še vedno ne razumem. In ker so mi stvari, ki jih ne razumem včasih všeč, mi tudi ta trenutek zelo paše, da se je nekje na relaciji med mojim računalnikom in svetovnim spletom zataknilo in napisano ni prišlo dalje kot do osnutka, ki čaka na svojo priložnost. Ja, saj jo bo dobil, toda zdaj bom raje malo svojeglavo razmišljal o glasbi v majolki. Zaradi večjega učinka vzbujanja radovednosti je napisano tako kot je, čeprav bi moralo biti rahlo drugače.
Torej, v kraju, kjer živim je nekoč bil lokal, ki ga pravzaprav nisem nikoli obiskal. O njem pa se je veliko govorilo. V času, ko sem občasno zahajal k pouku na srednji šoli, ki bi jo naj bolj redno obiskoval, so me namreč privlačile druge reči. In ta lokal ni bil med njimi. Morda škoda, morda pa dobro, da sem njegov delček spoznal šele danes. Lokal je namreč imel atrij, ki je v času obratovanja povzročal nemalo težav bližnjim stanovalcem. Baje v glavnem neupravičeno. Ne vem, če so bili krivi ti protivniški sosedje, ampak lokal je že nekaj časa zaprt in atrij že dolgo sameva. Verjetno zgleda danes precej drugače, kot je pred mnogimi leti njegovega lokalskega življenja. Se je pa v njem razvil poseben biotop, kakor je bilo danes na prireditvi, ki se je v tem skrivnostnem a čudovitem okolju danes zgodila, simpatično rečeno.
Dež, ki je na rahlo začel padati natanko pol ure pred začetkom koncerta, da slučajno ne bi zamudil česa pomembnega (letos tako ali drugače ni manjkal na nobeni prireditvi), ni mogel ustaviti zagona in pogona glasbenih zanesenjakov, ki so se odločili, da priredijo enkratno poseben dogodek neglede na to, kaj se bo dogajalo v spodnjih plasteh atmosfere. OK, tolkalistična sekcija je bila očitno na balkonu, in lučkarji so svoje efekte sejali nekje izpod nizke oblačne strehe. Klopotanje vode po žlebovih in udarjanje kapljic in kapel po granodioritnih kockah obloženih z mahom (toča je malo zamujala, ker so velika zrna začela udrihati šele po končanem koncertu), sta bila samo še dodatna instrumenta. Bravo organizatorji, bravo glasbeniki. Večer je bil popoln.

 

Začelo se je s trobilnim kvintetom. Ti instrumenti v prostorih pod oboki zadonijo drugače, kot na prostem. Zvok zavibrira, se ujame med stebre, nizek strop in kamnita tla in pet glasbil se na trenutke sliši kot velik orkester. Majhna skupinica navdušenih poslušalcev in zvestih ljubiteljev prave glasbe, ki je dež, ki je tako ali drugače stalnica letošnjega poletja, ni premotil in je prišla na glasbeno poslastico, je uživala v delih klasičnih skladateljev, se pozibavala ob evergrinih in se smehljala ob zanimivih priredbah slovenskih popevk.

Končalo se je z duom harmonik. OK, spet sem bil deležen harmonike. Tisti, ki ste prebrali blog z naslovom Harmonika, veste, kaj to zame pomeni. Toda pazi, bilo je drugače in pravzaprav celo meni všečno. Če je skladatelj, ki je ta instrument morda celo rahlo sovražil in ni hotel napisati zanj nobene skladbe, na koncu le popustil in napisal delo, ki je postalo njegova zadnja kompozicija pred smrtjo, mora to biti že nekaj posebnega. In tudi je. Hm, zanimivo, da sem tudi sam tako dojemal. Potem pa še en tango … Ni kaj dodati.
Vmes med začetkom in koncem pa je nastopil godalni kvintet. Ne vem zakaj, toda godala so mi posebno pri srcu. Hm, ali pa vem zakaj … Skratka, violina, ki je lahko tako nežna in tako romantična, da sama po sebi včasih ne potrebuje nobenega instrumenta zraven. Balašević v eni od svojih balad pravi: "…Opezno s tom violinom … ko da heklaš paučinu vrhom gudala …" in morda to njeno nežno značilnost ta verz tudi najlepše opisuje. Kontrabas, ki mi je všeč zaradi nizkih tonov, ki zatresejo želodec in povzročijo, da telesne tekočine zavalovijo v drugačnem ritmu. Viola, ki verjetno ne sme manjkat, ker predstavlja neko povezavo med violino in violončelom mi je simpatična predvsem zaradi številnih vicev na račun tega instrumenta, ki krožijo med glasbeniki. In violončelo … ja violončelo, ki ima v mojem dojemanju glasbe čisto posebno mesto. Zvokovno najbližje od vseh instrumentov človeškemu glasu, tako žameten, čustven, prijeten za uho in dušo … Morda pa do tega glasbila posebna čustva gojim še iz kakšnih drugih vzrokov. Le kdo bi vedel … o, nekdo ve … In če se vsa ta godala zlijejo v skupno glasbo, je učinek neponovljivo fantastičen, sploh če iz njihovih resonančnih skrinj in skrinjic prihajajo zvoki nove, prvič zaigrane skladbe, mladega, modernega skladatelja. Vsaj zame, je ta del koncerta bil tisti, ob katerem sem se najbolje počutil. In zato hodim na glasbene dogodke. Da se imam fajn, da uživam, da se prestavim v drug čas, drugo dimenzijo. Nisem glasbeni kritik. To moje svojeglavo razmišljanje je le podajanje čustev, ki me zajamejo in oblijejo ob poslušanju glasbe. In če se sprašujete, zakaj v blogu manjka slika godalcev, če jih že tako opevam in hvalim … Odgovor je preprost. Pozabil sem narediti fotografijo, ker sem jih poslušal …

KAPITANKA

KAPITANKA

Po dolgem, peščenem in dobro utrjenem nasipu ob Donavi, ki se več kilometrov vleče v ravno ravni črti, ko lahko spoznavaš pravila projekcije (tisto, kako se cesta tam v daljavi navidezno zoži v točko), sem prispel do križišča z veliko tablo. Na njej pa zemljevid. Znašel sem se sredi narodnega parka Donau-Auen. Odlično, tako kot sem si zamislil. Sedaj pa nekako do kraja Orth an der Donau, kjer sem nameraval prenočiti. Kolesarska pot je bila označena sicer še naprej po nasipu, toda zemljevid je ponujal tudi drugo možnost. Če zavijem levo na ozko gozdno pot, in če se Pitagora pri svojih izračunih kotov, katet in hipotenuze pravokotnega trikotnika ni motil, si lahko "prišparam" par kilometrov vožnje. Ta dan sem jih v za kolesarjenje najobčutljivejšem delu telesa imel namreč že dobrih stodeset in počasi mi je bilo dovolj. Pa poskusimo …
V mestecu, kjer je ena od vstopnih točk v narodni park, sem najprej poiskal prenočišče. V drugem poskusu mi je uspelo dobiti veliko sobo z majhno kopalnico v preurejenem gospodarskem poslopju, ki je nekoč najverjetneje bil hlev. Lepo urejeno. Po spiranju znoja s plastmi soli s telesa in manjši žehti nogavic ter kolesarskih majic, sem jo mahnil na pivo. No ja, vsaj nameraval sem. V bližini moje štale me je prestregla slaščičarna. Uf, sladoled … to bi se zdaj prileglo. Velik kozarec najboljše kremaste hrane, posute z zmletimi lešniki in lističi mandeljnov ter prelite z bučnim oljem. Na to spiti pivo, bi bil greh. Raje sem se vrnil v sladke sanje.
Naslednje jutro sem se najprej intenzivno lotil zajtrka, potem pa sem gospodinjo vprašal, če se da kje v bližini preko reke s čolnom. Po včerajšnji natančni proučitvi nadaljevanja poti, sem se odločil, da bi bilo zanimivo obiskati starorimsko mesto Carnuntum, ki pa je na drugi strani Donave. Most seveda je, vendar bi se moral peljati malo okoli riti v žep. Dobro, da obstaja še kakšen drug. Žep mislim. Gospa je iz svojega žepa predpasnika potegnila mobilni telefon in poklicala čolnarja.
"Er ist noch nicht da … Ni še tam, ampak bo čez pol ure pri svojem čolnu", mi je prijazno razložila kje moram nadaljevati svojo pot. Zajezdil sem Scotta in spet sem bil v sedlu … Časa sem imel dovolj in počasi sem jo mahnil naprej.

Ob visoki, blatni, deroči reki je bil privezan plastičen, napihljiv, motorni čoln z dvema velikima Yamaha motorjema. Čolnarja ni bilo … je pa bil tam nekdo drug. Drobna deklica z rdečo šilt kapo je spretno skočila z rečnega plovila, mi pomagala naložit bicikel in že sva drvela na drugo stran. Zaradi močnega toka, naju je neslo malo postrani, toda punca obvlada svoj posel. Motorja sta brnela na polno in hitro sva bila na drugi strani podivjane Donave. Pristala sva kar tako nekje med visoko obrežno travo, ker je bil majhen pomolček poplavljen. Še nasmeh za fotografijo … Potem pa sem poiskal nadaljevanje ceste in jo preko globokih blatnih luž mahnil proti blišču nekdanjega mogočnega upravnega središča pomembne rimske pokrajine.

Tam pa wooowwww … Najprej presenečenje glede velikosti nekdanjega mesta. Zgodilo se mi je nekaj podobnega, kot pred leti v italijanskih Pompejih. Nikoli si nisem predstavljal, da je bilo mesto, ki ga je pod debelo plastjo vulkanskega pepela pokopal Vezuv, tako veliko. Palače, svetišča, ulice, kopališča … res fascinantno. Tukaj v Avstriji pa isto. Carnuntum je bil pravo malo velemesto … Gledališča, gladiatorska arena, delavnice obrtnikov, terme … navdušujoče. Trenutno so arheologi odkopali približno pol odstotka nekdanjega mesta.
Predstavitev na prostem je zasnovana tako, da obiskovalca prestavi v čas, ko so se po ulicah sprehajali v toge zaviti prebivalci, v kuhinjah so gospodinje pripravljale kosilo, v termalnem kopališču je na masaži uživala mestna elita, lončar je v peč zložil velike piskre, predilec je postavil svoje statve … Ponekod so predstavljeni le temelji hiš, kakor so jih arheologi izkopali, drugod so na starih temeljih zgrajene hiše tako, kot so stale nekoč. Z vsemi podrobnostmi. Občutek je neverjeten. Sprehajal sem se po tlakovani rimski cesti, zavil v hišo meščanske družine, kjer je v kuhinji dišalo po zelenjavi, ki je bila sveža naložena v posode in peharje, na mizi v jedilnici je na krožnikih ležalo sveže obrano grozdje in jabolka … Pravi šok pa sem doživel v termah.

Ob vstopu police s sandali, ki so jih Rimljani, ki so se prišli kopat, sezuli preden so se namočili v toplo zdravilno vodo, na masažnih posteljah sveže oprane brisače, na obešalnikih toge in v vsem prostoru je prijetno dišalo po dimu bukovih drv. Pa temperatura je bila čisto drugačna kot zunaj. Sklonil sem se in potipal umetelno tlakovana tla. Bila so topla. Tudi talno gretje je funkcioniralo. Resnično čudovit prikaz … kot da bi prebivalci Carnuntuma še en trenutek prej bili v mestu, naslednji hip pa bi ga vsi zapustili in pustili mesto prazno …
Poln vtisov sem se odpeljal naprej proti Bratislavi …

 

 

PREVELIK, PREVEČ

PREVELIK, PREVEČ

Hmmm, veseli me, da so se pojavile reakcije na moje pisanje bloga. Vse so zaželene in konstruktivne. Torej, povečujem črke in krajšam dolžino. Verjetno ste že opazili, da lahko berete blog brez povečevalnega stekla in na koncu (če boste zdržali do tam) boste morda ugotovili, da pravzaprav sploh ni bil predolg.
Nadaljeval bom s temo, ki sem jo načel včeraj. Še kar bom pisal o velikosti. Aha, sem opazil, da imajo zapisi z rahlo dvomljivim, provokativno namigujočim naslovom več bralcev kot tisti, kjer je v naslovu že skoraj vse povedano. OK, naj bo … Če sem včeraj pisal o premajhnem, bom pač danes o prevelikem.

Letošnje kolesarjenje ob Donavi, ki sem ga začel v Schwarzwaldu in za katerega nisem vedel, kje se bo končalo, me je po Avstriji vodilo tudi skozi številna majhna mesteca, obdana z visokim obzidjem. Pri prvem mi ni bilo čisto jasno, kaj to je in kaj pomeni. Pri drugem pa sem vklopil logiko, marsikdaj čisto odvečna in morda celo moteča lastnost, ter ugotovil, da so nasutja, ki obkrožajo mesta in velikanska hidravlična vrata ob cesti, pravzaprav obrambni sistem proti poplavam. Ob vratih je označeno, do kod je segala voda leta 2002. Ko sem v Labingu videl to oznako skoraj štiri metre nad cesto ter slabih trideset centimetrov pod robom nasipa in sem navidezno gladino v mislih preslikal na notranjo stran obzidja, kjer stoji mestece, me je zmrazilo. Kaj si nor, preden so zgradili nasip, so iznad gladine poplavljajoče Donave gledale le strehe hiš. Grozljivo. Kakor so mi na začetku delovali ti nasipi malo zelo pretirani, se mi tistega trenutka več niso zdeli preveliki.

Je pa definitivno za kolesarje prevelik Dunaj. Po stranski cesti sem pridrvel naravnost v prometno gnečo avstrijske prestolnice. Ker nisem imel zemljevida, sem enostavno sledil reki. Kolesarskih poti je nešteto, vse so vzorno označene, vendar z lokalnimi oznakami posameznih območij mesta, ki mi niso prav nič povedale. Pojma nisem imel, kje sem. Vedel sem le to, da je reka na moji levi, pa še to se je kasneje izkazalo, da voda ob kateri sem se peljal ni Donava, ampak en njen stranski rokav. In vedel sem, da moram nekje zaviti na desno ter se podati v prometni vrvež, če želim prikolesariti do Stefanove cerkve. Ja, odločil sem se, da bom tam naredil posnetek, kot dokaz, da sem bil tudi v mestu, kjer je potrebno trebuh pustiti zunaj. Čeprav je Wienerschnitzel mit Kartoffelsalat zelo dober in tudi, če ga ne ješ ravno na Kärtnerstrasse, čisto zmerno drag. Po občutku sem sledil enkrat eni in potem drugi, pa spet tretji kolesarski stezi in kar naenkrat, ne vem zakaj, pa se mi to pogosto dogaja, sem zavil na glavno cesto. Prej sem se ves čas vozil ob vodi, malo v senci dreves in veliko v senci cestnih nadvozov. Mislil sem, da bom potem, ko pridem na jasnino opazil kakšno znano točko, po kateri se bom lahko orientiral. Najboljše bi bilo, če bi zagledal zvonik znamenite katedrale. Pa ni bilo iz tega nič. Okoli mene same visoke stavbe, sicer lepe, a mi o moji lokaciji niso prav nič povedale. OK, predam se. Vzel sem telefon in vklopil GPS. Ni sicer v skladu z mojo potovalno filozofijo, toda včasih je potrebno tudi kakšno stvar malo spremeniti. In glej ga vraga. Nahajal sem se natanko slab kilometer od Stefanove cerkve.

Še imam občutek za prostor, če ga že za čas nimam. Veselo sem zavrtel pedala na Scottu proti jugozahodu in kaj kmalu sem se znašel v popolnem turističnem kaosu. Japončki, Korejci, Kitajci (saj jih ne ločim, ampak zagotovo vsi trije narodi pa še kakšen iz tistega konca sveta zraven), Američani (teh ne moreš zgrešit), Italijani (tudi te že od daleč slišiš), razni Slovani (skoraj razumem, razumem …), polno nemško govorečih (obujajočih spomine na nekdanje veliko cesarstvo) … Med vso to zmedo in popolno neurejenostjo premikanja raznobarvnih in raznogovorečih ljudskih množic pa so se elegantno in najbolj opazno postavljali in nastavljali Mozarti. Prav tako različnonarodnostni in raznobarvni. To je pa malo "zu fiel" … Na Dunaju sem bil že kar nekajkrat in sedaj nisem imel nobene posebne potrebe in želje, da se v tem, skoraj dvomilijonskem, mestu predolgo zadržujem in motovilim s kolesom. Prevelik je za kolesarje, preveč gneče je … So pa prijazne dunajske tete, ki se z velikimi vrečkami obešenimi na balanse svojih mestnih koles, vračajo z nakupov. Ena mi je pomagali privozit iz mesta, ko sem po prečkanju mostu v bližini velikega "Luna parka" pri Pratru mislil, da sem že na drugi strani Donave, pa sem bil šele na ozkem podolgovatem otoku sredi reke. Hvala. Komaj sem čakal, da pridem spet med majhne vasice avstrijskega podeželja. Približevala pa se je tudi nova država na moji poti. Toda prej je bilo potrebno doživeti še nekaj velikega …

 

PREMAJHEN IN PREDOLG

PREMAJHEN IN PREDOLG

Malo sem spet v dilemi … O tem sem pisal že v svojem prvem blogu  on-off svet. Imam občutek, da uporabljam premajhne črke, da bi moral povečat font. Ko pa to naredim, mi vse skupaj zgleda hudo pretirano in moram celo snet očala, da lahko normalno berem. Po vrhu vsega pa potem vse besedilo izpade dosti daljše, kot je v resnici. Čeprav, priznam, včerajšnji blog je bil presneto dolg, upam pa da ne dolgočasen. Dobil sem mali namig, da je bil eden boljših iz moje zbirke.
Torej kaj zdaj … povečati črke in zmanjšati dolžino sestavka? Pustiti enak font kot do sedaj, pa malo manj pisat? Povečati pisavo in ostati na enaki količini? Pustiti tako kot je?… Dilema … Tudi drugače, danes trenutno ne vem kaj sem in kje sem. Se zgodi. Upam, da čim prej ugotovim. Do takrat pa za pokušino en malo krajši blog.

 Ne bom se razpisal o čudovitem samostanu v Melku s petsto sobami in tisočtristopetinšestdesetimi okni, odprto knjižnico v kateri je samo dvajset tisoč knjig (ostalih okoli sto tisoč pa hranijo v drugih prostorih), bogato načičkano cerkvijo, čudovito zavitim stopniščem, pomenljivo razstavo, ki prikazuje filozofijo meniškega življenja, galerijo starih slik in kipov neprecenljive vrednosti, bogastvom, ki izžareva v vsakem kotičku mogočih stavb … Ne, ne bom o tem, ker bo potem vse skupaj spet predolgo.

Ne bom se razpisal o vasici Willendorf, kjer so pred dobrimi sto leti ob arheoloških izkopavanjih našli majhen, slabih enajst centimetrov, visok kipec, ki je s svojo lepoto, preprostostjo ter zgodovinskim sporočilom osvojil svet in še danes se tapravim arheologom naježijo vse kocine, če kdo omeni Willendorfsko venero. Lahko bi na dolgo opisoval zgodbico o izpraznjeni bateriji fotoaparata in preblisku, da lahko, za prvo silo, fotografiram tudi s telefonom (pametnim) in o tem, kako sem prav tam pri povečani repliki kamenodobne lepotice srečal tri avstrijske kolesarske popotnike … Ne, ne bom o tem, ker bo potem vse skupaj spet predolgo.
Tudi o opazno spremenjeni pokrajini, ki se je razprostirala okoli mene, ne bom pisal. Saj bi moral modrovati o neskončnih nasadih marelic in bi se potem spet spomnil mareličnih knedlov (jogurt, ovseni kosmiči in marelični knedli). Pisal bi o obsežnih vinogradih, ki so me prisilili, da sem se vozil gor in dol po rahlo valoviti deželi in se počasi prebijal skozi ozke ulice srednjeveških mestec posejanih z vinotoči, ki so kar vabili k degustaciji različnih sort vina … Ne, ne bom o tem, ker bo potem vse skupaj spet predolgo.
Čisto na kratko bom napisal le nekaj o srečanju v Kremsu, kamor sem prispel precej pozno popoldne. Da bi bila pisarna turističnih informacij odprta, nisem niti pomislil. Bila je pač nedelja in, tako kot pri nas, je bila zadevica, ki še kako prav včasih pride popotnikom, zaprta. Sem jo pa našel. Pred vrati je stal velik računalniški ekran z navodili, kako si poiščeš prenočišče. Zatopil sem se v odkrivanje zapletenega sistema delovanja preprostega programa. Že sem mislil, da razumem in sem hotel pritisniti na ekran, ko sta se ob meni ustavila dva kolesarja. Gospa in gospod, nekoliko starejša od mene, z naloženima bicikloma.
"Daj, poglej na GPS kje sva," je rekla gospa in gospod je iz torbice na balansi potegnil GPS aparaturo.
Hej, saj ta jezik pa razumem …
"Živjo Slovenci … Od kod pa vidva?" sem se nasmehnil.

Marta in Tadej sta kolesarila od Passaua proti Dunaju in tu v Kremsu, mestu, ki se razprostira na dvainpetdestih kvadratnih kilometrih in v katerem živi skoraj štiriindvajset tisoč prebivalcev, smo se srečali trije Slovenci na poti ob Donavi. Po prvem navdušenju, spoznavanju, izmenjavi izkušenj, pogovoru o prenočišču … smo skupaj dešifrirali kaj od nas pričakuje računalniški terminal, naredili kratek telefonski klic in jo mahnili proti "Stari pošti". Ogledali smo si ponujene sobe, se strinjali, da je sprejemljivo in se dogovorili, da se čet pol ure dobimo v restavraciji na pivu.
No, potem je steklo nekaj pivi in, brez posebnega naprezanja, smo ugotovili kako majhen je svet. Z Marto sva pred leti istočasno delala v največji slovenski knjižni založbi. Sicer vsak na svojem oddelku, toda vseeno. Imata sorodnike v kraju, kjer živim, in (hm, to zdaj ne vem, kako se točno reče) očeta od njunega zeta poznam. Spomladi sta bila na nekajdnevnem dopustu v mestu, kjer sem v službi. Kraj se jima zelo dopade. Ogledala sta si tudi muzej … Eh, ne bom več pisal naprej, ker bo potem vse skupaj spet predolgo. Skratka imeli smo prijetno srečanje in super klepet …
Hm, spet ... enake črke (premajhne) in enaka pisarija (predolga) ...