NE OSTANI DOLŽEN

NE OSTANI DOLŽEN

Pred dvema večeroma sem bil na Primorskem. Najprej sem se malo prepustil burji … ni boljše stvari, kot se obrniti proti njej, razpreti roke, jo poskušati objeti, istočasno pa ji dovoliti, da se zapodi skozi tvoje možgane in jih dobro prezrači. Potem sem bil na čudovitem koncertu, ki se je zaključil ob pršutu, siru, malancanih, hobotnici, olivah, malvaziji, refošku. .. No in tako kot vedno, sem se spomnil na svojo nono. Bila je s Krasa, zato je bila pač nona, drugače bi bila babi, babica, oma, stara mama … ali kaj vem kaj vse še lahko. Toda ne, bila je nona. In povsem logično, da sta mojo mamo, ko je dobila novo družinsko funkcijo, njeni vnukinji pričeli poimenovali enako. Čeprav nekaterim kontinentalcem še zdaj ni jasno, kdo ali kaj je nona …
Moja nona je bila tako malo rahlo vraževerna. In ker je ravno takšen čas, sem se spomnil na nekaj njenih silvestrsko-novoletnih prepričanj. Torej … s silvestrovega na novo leto ne sme v stanovanju viseti nobeno perilo, ker to pač prinaša nesrečo … na novega leta dan se ne sme jesti ničesar, kar ima peruti, ker menda to odnese srečo vstran … prvi dan v novem letu mora prvi v hišo stopit in voščit moški .. in preko novega leta ne smeš biti ničesar dolžen. Ja in tu so se ustavile moje misli. Sicer je moja nona mislila, da moraš do konca leta vrniti tisto, kar ti je kdo posodil (OK, meni je pred par dnevi nekdo vrnil nekaj, kar mu nisem posodil, ampak dal … očitno ne razume …), toda mene je spomnilo na to, da moram napisati še kakšen blog, da speljem letošnjo pisarijo o kolesarjenju do konca. Da ne ostanem dolžen ...
Ne vem točno, zakaj se mi je pred skoraj tremi meseci ustavilo. Morda tudi zato ker sta se na poti pojavili Andrea in Fanni in so se v Budimpešti in potem kasneje zadeva peljala malo po svoje.
V Budimpešto sem iz Šturova prikolesaril skozi stranska vrata. Nekje po nekih takih in drugačnih predmestjih. Ko sem zavil med prve socialistične bloke, sem uporabil taktiko z DUNAJA. Vklopil sem GPS in se usmeril proti hotelčku, kjer mi je Andrea prijazno rezervirala apartma. Najprej sem se prepustil velikim količinam tekoče vode, potem pa sem enako privoščil še perilu, ki je čakalo v vrečki na svojo priložnost. Ja v apartmaju je bil pralni stroj. Na recepciji so mi priporočili dobro restavracijo z madžarsko hrano in seveda nisem dolgo razmišljal kaj naj naredim. Sem pa po okusnem kosilu obsedel ob kriglu piva in začel razmišljati … po dolgem času spet. Kako naprej. Moj čas se je počasi iztekal, ker pač nekdo nečesa ne razume in tudi ne bo nikoli razumel. Kako zaključiti ta prvi del poti? Sešteval sem kilometre, prešteval dneve … Imam še dovolj časa, da zašibam, dobesedno, naprej in pridem morda nekam v bližino Osijeka. Potem pa tam poiščem način kako se z vlakom vrniti v Celje. Do Beograda je predaleč .. ali pa tudi ne … hm.

Silno razmišljanje me je silno utrudilo in moral sem spiti še eno pivo. Potem pa sem jo mahnil po mestu, pardon velemestu. Do večera, ko sem bil dogovorjen z dekletoma, je bilo še kar nekaj časa. V Budimpešti sem bil pred tem že nekajkrat, toda šele zdaj sem jo malo bolje spoznal. Ulice, stavbe, trge, palače, Donavo … Morda pa res, šele zdaj, ko sem se malo bolj intenzivno družil z reko, ki je ustvarila Budim in Pešto in ju povezala s številnimi mostovi, sem mesto začutil.
Hecni so ti Madžari. V isti liniji, takole eden za drugim, si sledijo štirje vsaj za moje pojme rahlo kontradiktorni spomeniki … Ja, in če ne bi bilo vmes nekaj dreves v parku, bi jih lahko vse objel z enim pogledom. Če se od parlamenta, ja čudovita mogočna stavba, ki je nikakor ne moreš zgrešiti, podaš nazaj proti staremu delu Pešte, srečaš najprej velikega bronastega bivšega ameriškega predsednika , ali pa je vseeno bil bolj kavbojski igralec, Ronalda Reagana, kako veselo s filmskim nasmeškom maha obiskovalcem. Nekaj korakov naprej je monumentalni kamniti spomenik postavljen ruskim osvoboditeljem … ja, osvoboditeljem … novo ime ne spremeni pomena, zaradi katerega je bil ta velikanski obelisk postavljen.

Malo naprej pa padeš naravnost med demonstrante, ki vsak dan že skoraj dve leti protestirajo pred spomenikom, katerega je Madžarska oblast postavila v spomin in opomin na nemško okupacijo dežele med II. svetovno vojno. Čakaj zdaj, a niso Madžari bili v tej vojni na strani Nemcev? … Nič mi ni bilo jasno, pa nisem s tem utrujal možganov. Počasi se je nad mesto spuščala noč. Poiskal sem lokal kjer bi se naj dobil z madžarskima prijateljicama. Seveda sem bil tam prvi. Pač še ena moja slabost … Potem je prišla Andrea in kar precej za njo, seveda, tudi Fanni. In začelo se je …

"Veš, najprej boš jedel to pa to … To je tipična madžarska hrana, pa to pa je tudi tipična madžarska hrana .. in za tem dobiš še to, kar je tudi tipično za madžarsko kuhinjo in nato še …" ja tako se je peljal ves večer v pozno noč. Jedli smo fantastično, za prste polizat, pili smo odlično madžarsko vino, in vmes vsak obrok presekali s Palinko. In teh presekanj je bilo ogromno. OK, da skrajšam, spraznili smo eno steklenico te močne in zelo okusne madžarske sadne žgane pijače. Mislim da jaz bolj, kot Andrea in Fanni. Potem se je lokal spremenil v disko … začel sem kadit … Kaj to pomeni poglej v blog PA SE GA NAPIJMO
Naslednje jutro, OK ni bilo jutro ampak enkrat pozno dopoldne, sem sklenil, da ostanem še en dan v Budimpešti, potem pa se ob Balatonu odpeljem naravnost domov …