VČASIH KONEC ŠE NI KONEC

VČASIH KONEC ŠE NI KONEC

Pravkar se je iz datoteke "glasba" na mojem računalniku odvrtela (hm, še vedno uporabljam ta izraz, čeprav se glasba že kar nekaj časa ne vrti na ploščah) tista Đoletova "Svako vreme ima svoju boju … Vsak čas (doba) ima svojo barvo", ki med drugim pravi:

"Svako vreme žuri svome kraju
malo žuri, malo i ne žuri
nagadjati kad če kraj da dodje
to je isto k'o kad slepac žmuri."
Ja, vem, zdaj bi moral to prevesti v slovenščino, da bi razumeli tudi moji mlajši FB prijatelji. Ampak ne bom. Ne znam tako, da bi besedilo ohranilo svoj smisel in sporočilo. Đole zna to najboljše.
Morda kar dober verz za zaključek mojega pisarjenja o popotovanju s kolesom ob Donavi. Res je, na začetku nisem vedel (pa na koncu tudi ne) kakšen bo konec in kdaj bo prišel. Vedel sem le to, da bom moral potovanje nekje na sredini prekinit. In to, da BO NA ZAČETKU VLAK, pa na koncu tudi. Toda zdaj malo pred koncem je še ves dan (OK, pol dneva, ker sem prvo polovico prespal) Budimpešte in nato še nekaj kolesarjenja ob Balatonu, preden se bom naložil v Keszthelyu na vlak in se podal na štiridnevno prisilno prekinitev potovanja, ki je pravkar tako dobro steklo …

Budimpešto sem prehodil. Že od nekdaj, s tistih potovanj v prejšnjem življenju vem, da je mesto potrebno spoznavati peš. Le tako ga čutiš. Pa ne le v nogah, ampak tudi z vsakim vdihom, pogledom, dotikom … Splezal sem na kupolo bazilike sv. Štefana in si ogledal roko tega svetnika, o kateri mi je prejšnji večer razlagala Fanni. To se spomnim. Nisem pa prepričan, da sem Štefanovo roko res videl. Za to, da bi se prižgala lučka v skrinjici v kateri je shranjena, bi namreč moral plačat. Pa mi je vse skupaj delovalo malo Disneyevsko in nisem. Povzpel sem se do Budima in se sprehodil po vrtovih in dvoriščih palače. Ob Donavi sem dopolnil skulpturo s čevlji. Opazoval ulične zabavljače. Si privoščil golaž in dan zaključil na orgelskem

koncertu v katedrali. Noro dobro. Še sedaj, če samo pomislim na globoke tone Bachove Toccate, zaigrane na velikanski inštrument, mi zavibrira v trebušni votlini. Noro dobro … aja, to sem že napisal …
Naslednje jutro sem usmeril azimut proti jugozahodu, vstran od Donave, ki mi je trinajst dni tako prijazno kazala pot …
"Ampak počakaj, prijateljica. Kmalu se vrnem …" sem si mislil takrat.
Z naslovom ribje restavracije v Balatonfüredu, ki mi ga je napisala Fanni in vinotoča v bližini Badacsony Thomaya, ki mi ga je dala Andrea, v žepu, sem zakolesaril ob Blatnem jezeru. Moram priznati, da je pokrajina ob severnem delu tega madžarskega "morja" prav simpatična.
Aha, tu moram napisati eno čisto strokovno geološko pripombo. V končni fazi bi bilo lepo, če bi to pisarijo tudi vsaj malo geološko obarval. Torej … Balaton ni ostanek nekdanjega Panonskega morja izpred nekaj milijonov let, ampak je jezero nastalo mnogo kasneje ob dveh močnih vzporednih tektonskih prelomih. Pika.
Zagotovo se bom sem še kdaj vrnil. Tako počasi, s postanki ob geoloških in kulinarično enoloških užitkih. Zdaj sem namreč prehitro drvel na njegov skrajni jugozahodni del, kjer me je čakal vlak, ki me bo odpeljal domov. Dobro, še vedno je bilo dovolj časa, da sem se v Tihanyu, skupaj z

racami, namočil v blatno vodo, ki mi tudi v zavidljivi oddaljenosti od obale ni segala višje kot do popka in v kateri so odrasli, rdeče zapečeni turisti, veselo čofotali, otroci pa so se potapljali z maskami na nosu in verjetno občudovali to, da nič ne vidijo. Bilo je dovolj časa tudi za ogled benediktinskega samostana. In seveda za okusno ribo ob kozarcu vina.
V Keszthelyu sem si privoščil sobo v hotelčku z bazenom. Spral sem s sebe jezerski pesek, ki se je pomešal s soljo mojega telesa in mi zlezel v vse luknje. Naslednje jutro sem se še malo zapeljal po mestu s stoterimi muzeji. Res, toliko na enem kraju jih nisem videl še nikjer. Muzej o Balatonu, Muzej kočij, Lovski muzej, Muzej modelčkov vlakov, Muzej nostalgije, Muzej Cadillacov, Erotični muzej, Muzej mučilnih naprav, Muzej igrač (menda največji v Evropi), Muzej lutk, Muzej vina … Skratka, ni da ni. Poznam nekoga, ki bi verjetno obiskal vse po vrsti in v vsakem preživel nekaj ur. In poznam nekoga, ki za nobeno ceno ne bi šel zraven.
Naložil sem se na vlak in z nekaj prestopanji ter odisejado z avtobusom, v delu kjer so popravljali železniško progo in vlak ni vozil, prispel domov.
Potem pa sem dva dni za tem zbolel. Od silnih bolečin zaradi vnetja sluhovoda sem se metal po tleh in tako nisem bil niti v službi (tiste štiri dni, zaradi česa sem moral prekiniti kolesarjenje), niti s potovanjem nisem mogel nadaljevati, ker se je moje uho pač odločilo, da bo šlo malo po svoje.
Ampak (nekoč sem na nekem izobraževanju izvedel, da je to zelo močna beseda) jutri se začne novo leto in z Donavo imava še nekaj skupnih načrtov. Samo da pride poletje in s Scottom bova spet na poti …