Visoko nad oblaki

VISOKO NAD OBLAKI

OK, spet en majhen blogec, ali mogoce celo majhna serija blogcev. Kriva je pravzaprav FB prijateljica, ki je na eno od mojih zadnjih objav namignila, da bi bilo fino prebrati spet kaksen blog o dogodivscinah, ki se dogajajo na trenutnem potovanju. Pa sem si rekel: "OK, zakaj pa ne?"
Za zacetek majhno opravicilo sebi in vam, ki boste prebirali te moje svojeglavosti. Sigurno je ze bilo opazeno, da ne pisem kljukic nad czs. Kriv je racunalnik. Mogoce bi bilo dobro, da bi najprej napisal svojeglavo razmisljanje prav o tem, a sem ze dal drugacen naslov danasnjega bloga. Pa morda kdaj prihodnjic. Aja, zakaj je kriv racunalnik? Ker je ameriski in po vrhu vsega se v Ameriki ... 
Torej, nazaj k naslovu ... Zadnjih nekaj dni sem bil kar precej casa nad oblaki. Dobesedno in tudi v prenesenem pomenu. Zato je prav, da se zacne moje nakladanje prav s to temo.  Ze lani novembra sem kupil letalsko karto za eno potovanje, ki je zdaj ze varno spravljeno v najlepse spomine. Potem pa sem letos januarja kupil se drugo letalsko karto, ki me je popeljala preko luze, na obrobje ameriskega Skalnega gorovja. In zdaj sem tu ...
Tudi to potovanje ni cisto brez razloga. Na zacetku je bil sicer le en, kasneje pa so se razlogi kar lepili drug na drugega. Eden med njimi je seveda tudi ta, da bo potrebno spet malo igrati selitveni servis saj Katarina pravi, da sem jo med njenim studijem ze nekajkrat selil (iz enega dela Cambridgea v drugi del Cambridgea, iz Cambridgea v Glasgow, iz Glasgowa v London, iz Londona v Slovenijo ...) in zakaj je ne bi se sedaj.

Uros me je odpeljal na letalisce v Trstu, kjer se je zacela dogodivscina. Ker sem na poti nekajkrat prestopal (tako sem pac dobil najcenejso karto), sem se odlocil, da bom imel le rocno prtljago. Letalskim druzbam pac nekak ne zaupam, da bo kovcek, ki bo potoval nekak po svoje, prisel istocasno na cilj kot jaz. Lufthansa ima na svoji spletni strani lepo napisano, kaksnih dimenzij je lahko kabinska prtljaga in tudi koliko lahko najvec tehta. Hm, tu pa se lahko zatakne. In se tudi je. Ko sem vse zlozil v kovcek predpisanih dimenzij in takole na oko, pardon na obcutek potehtal, sem ocenil, da bo to malo vec kot dovoljenih osem kilogramov. Na letaliscu sem previdno polozil prtljago na tehnico in pokazala je dva kilograma prevec. Seveda. OK, ni panike. Iz kovcka sem vzel pulover in si ga oblekel, cez roko sem polozil vetrovko in vanjo zavil darilce za Katarinino. Samozavestno sem odkorakal k pultu, kjer sem cekiral svoje polete in ves cas pazil, da mi izpod vetrovke ni zdrsnilo presenecenje za Katarinin rojstni dan. Uspelo je. Gospa v letaliski uniformi, ki je bila, zaradi baje novega racunalniskega programa, rahlo zmedena, se je strinjala, da imam le rocno prtljago. Tehnica je pokazala slabih osem kilogramov. Dobil sem kuponcke za vkrcanje na letala in mahnil sem jo proti zaviti potki, ki vodi k piskajocim vratom pred vstopom v tapravi del letalisca. Mimogrede sem nazaj v kovcek zapakiral vse tisto, kar sem pred tehtanjem vzel iz njega in se spraseval, v cem je smisel vsega tega pocetja. Istocasno sem tudi ugotovil, da policaj, ki mi je v italijanscini povedal, da moram izprazniti zepe, sneti pas, vse tekocine zlozit v prozorno vrecko in tako naprej, govori tudi slovensko. Naredil sem kakor je zahteval, ceprav jezik nasih zahodnih sosedov razumem le priblizno, zakorakal skozi cudezna vrata, ki so seveda zapiskala in v istem koraku naredil tudi obrat, ter se vrnil proti policaju. Moj manever, ki je bil izveden kot samoumevna stvar, mu je izbuljil oci in nadel rahel izraz presenecenja, istocasno pa tudi strog uradni pogled. Pa sem ga hitro pomiril in mu dal kar v slovenscini vedeti, da sem ze preden sem stopil skozi piskajoco kontrolo, vedel, da se bova se enkrat malo poblizje srecala. "Umetne kolke imam," sem se mu nasmehnil. Nasmehnil se je nazaj in v mojem jeziku odgovoril, da me zaradi protokola mora preloparckat. In seveda je tudi loparcek piskal na pravih mestih.

V Muenchnu som bili kot bi mignil. Potem pa na veliki Airbus in preko Atlantika. Pilot in kopilot sta se na zacetku predstavila in nam obljubila, da bosta naredila vse, da nas varno pripeljeta v Washington. Mislim, da je to leporecenje posledica dogodkov iste letalske druzbe izpred dobrega meseca v francoskih Alpah. Kakorkolize bili smo pomirjeni. Sopotnik na sosednjem sedezu je na svojem pametnem telefonu odprl neko besedilo zapisano v rahlo nenavadnih znakih, ki se berejo od desne proti levi, nekaj momljal pred sebe ter kimal z glavo in ko je zakljucil smo vzleteli. Hmja, pogledal sem dva filma, ki sem ju zamudil v celjskem Metropolu, malo vmes pretegoval noge in vsakih toliko casa razmisljal o tem, da bi bilo dobro vsaj delcek poti tudi prespati. Pa ni slo, saj sta me ves cas motili dve lustni stevardesi, ki sta neprestano slilili v mene s pijaco, hrano, v vrelo vodo namocenimi robcki, nasmehom ... OK, saj je bilo prav prijetno.

Filmski program na prekooceanskih letih je nekaj cisto drugega kot tisto, kar sem dozivljal na poletih v ZDA v prejsnjem zivljenju. Ponudba se je noro povecala, vmes pa so tudi reklamni filmi in moram priznati, da mi je lepo strilo, ko sem nasel tistega za Slovenijo. Bravo Lufthansa. Devet ur kasneje, sem se sest ur mlajsi znasel na drugi strani luze. Ameriski policaji na meji so kljub opozorilom, ki sem jih dobival pred potovanjem z vseh strani, bili izredno prijazni. In postalo mi je zal, da sem opozorila jemal prevec resno, saj bi v nasprotnem primeru Katarini lahko prinesel vsa tri darila.
Malo je bilo potrebno pocakati, potem pa sem vstopil na Boing in takoj me je prevzel tisti znani obcutek, ki ga najprej dozivi vsak, ko prvic vstopi v dezelo neomejenih sanj. Vse je vecje, presneto vecje kot v Evropi. In tako je tudi s sedezi v letalih. Dobro, da je tako. Kmalu je k meni prisedla obilna gospa, OK zelo obilna gospa. Naciljala se je med naslonjala sedeza in se pocasi in previdno spustila v njega. Zaslisalo se je cviljenje usnjenih naslonjal ob stiku z njeno obleko in vzdih gospe, ko se je "udobno" namestila. Potem se je obrnila k meni in z nasmeskom dejala: "Ce bova imela sreco, ne bo med nama nihce sedel." Ja, tezko sem si jo predstavljal, da bi morala ves manever se enkrat ponoviti. Imela sva sreco. Ona zato, ker ji ni bilo potrebno vec vstati, jaz pa zato, ker je med nama bil en prazen sedez. Kako smo leteli ne vem, ker sem vso pot prespal. No ja dobro, vmes sem naredil se majhno napako, ker sem pozabil se eno tipicno amerisko znacilnost. Stevardeso sem prosil za kozarec vode. Dobil sem ga do vrha napolnjenega z ledom, prelitim s tremi ali stirimi kapljicami vode, kolikor je pac se slo v kozarec.
V Denverju me je pricakala Katarina. Zlozila me je v svoj avto in odpeljala sva se ameriskim dogodivscinam naproti ...