OK, saj sem vedel, da se temu ne bo dalo izogniti. Najboljse, da naredim kar zdaj na zacetku.
In da bo vse tako, kot se za moje bloge spodobi, najprej malo nakladanja, ki z naslovom nima nobene zveze ... ali pa vseeno ...
Ne tako dolgo nazaj, ko sem vrgel na mail par idej ter neumno zraven napisal, da jih imam se nekaj in bi bilo fino, ce se usedemo skupaj, da jih predstavim, sem dobil zanimiv (morda le meni) odgovor: "Ti kar napisi, saj ideje so zastonj." Hm ... in mi je dalo malo mislit. Ce ideje niso nic vredne (pa ne mislim zdaj to financno), potem je brez veze, da jih sploh produciram. In ce so nic vredne, me hudicevo fejst zanima, zakaj so izvedljive sele takrat, ko moje ideje predlaga nekdo drug? Se je kar nekajkrat zgodilo in pricakujem, da se bo na ta nacin uresnicilo se nekaj mojih zamisli, ki jih bodo drugi "prodali" (hm, mogoce ali verjetno celo brez narekovajev) naprej.
V Koloradu je tradicija varjenja piva ze zelo stara. Prva pivovarna v tej ameriski zvezni drzavi, Rocky Mountain Brewery imenovana, je pricela proizvajati pivo ze leta 1859. OK, skoraj petintrideset let za naso Lasko, ampak vseeno. Proizvodja je hitro narascala, pivovarne pa so rasle kot gobe po dezju (aha, mogoce bo naslednji blog o vremenu). Kolorado je danes na drugem mestu v ZDA po stevilu pivovarn na prebivalca. V osemdesetih letih preteklega stoletja pa se je zgodilo to, kar se je malo kasneje tudi v Evropi in se sedaj prav tako dogaja pri nas v Sloveniji. Pojavljati so se pricele prve mikropivovarne s posebno, pivopivcem zanimivo ponudbo. In v ozji okolici Denverja, oziroma Greeleya, kjer me gosti Katarina, je taksnih pivovarnic kar dvainpetdeset ... Hud izziv. Ker Katarina pozna mojo sibko tocko, Juan pa je poznavalec piv, tudi tistih temnih, ki so meni najbolj vsec, sta seveda v program mojih ogledov vkljucila tudi pivovarniske dogodivscine. In smo sli ...
Mikropivovarne so kar sredi mesta, pogosteje pa na njegovem obrobju, tako da nismo ravno sli, ampak smo se peljali. Vse imajo poleg proizvodnje tudi pivnico, kjer lahko poskusis vse njihove vrste te aromaticne pijace. Povsod se za sankom ali kje drugje v stavbi lahko skozi stekla pogleda tudi samo proizvodnjo. Ce imas sreco, lahko opazujes mojstra pivovarja pri njegovem delu. Za sankom pa ... pravljica. Seznam pivske ponudbe je lahko napisan na veliki tabli, licnih listkih s kratkimi opisi posameznih piv, ali pa kar v casopisu lokalne pivovarnice. Najprej se odlocis, kaj bi rad degustiral. Saj se sele potem lahko odlocis kaj bos pil. Na koncu pa je tudi od degustacije odvisna odlocitev, koliko bos spil. Ja, brezplacno v majhen kozarcek dobis vzorec piva. Potem se delas pametnega, kako se spoznas na degustiranje. Malo povohas, pogledas proti svetlobi, premesas, pocasi in spostlivo vlijes v usta, presprudlas po jeziku sem ter tja, pogoltnes in ... reces: "Ne, ne bom tega."
"Kaj pa jaz," sem se pohecal v enem od pubov: "Moje osebne pa nocete pogledat?"
"Ne," se je nasmehnila deklica za sankom, "Ti mi pa pokazi samo kreditno kartico."
Sistem placevanja je taksen, kot v meni ljubem Spitalu za prjatle v Celju. S to razliko, da v Spitalu Nives kar odtipka v blagajno moje ime in potem zraven zapisuje kaj vse sem popil, tu sem pa moral za sankom pustiti kreditno kartico, na katero so se zbirali racuni popitega piva. OK, me pac se ne poznajo ... Ko smo se odlocili, da bo dovolj, sem prijazni, simpaticni deklici povedal svoje ime, ona pa mi je vrnila mojo VISA kartico. In seveda pod nos pomolila ekran na katerem sem moral najprej oznaciti, koliko napitnine bom dal. Deset, dvajset ali trideset procentov. Brez tega se v programu ne mores pomaknit naprej. Sele potem sem racun lahko podpisal. Ameriski sistem, pac. In vem, da je del place zaposlenih iz napitnine. Zato je tako kar prav. Cene piva pa ... hmja, tisti Guinness, ki ga ponavadi pijem pri prjatlih v Celju je v primerjavi s tem hudo poceni. Ampak se splaca. Odkril sem namrec pivo, ki mi je silno dobro sedlo. Torej, Doubble Dba 2014 je pivo, ki se mu bo potrebno pred povratkom v Evropo se enkrat posvetiti. V majhnem kozarcu, mogoce deci in pol, vecjih ne tocijo ... aroma pa taksna, da je nikoli ne pozabis. Ko sem sestel vse obcutke, sem se pocutil tako kot takrat, ko sem prvic pil Portovec. Bozansko ...
Seveda pa pivo iz teh malih pivovarnic lahko odneses tudi domov. Natocijo ti ga v licne steklenice razlicnih velikosti, zraven pa dobis leseno "nosilko" okraseno s simboli pivovarne. In ja, v vseh teh pivovarniskih pivnicah je prilicna gneca. Vzdusje pa enkratno, z obilico smeha, klepetanja in tu pa tam tudi kaksno pesmijo ...
Uf, malo me je zaneslo in bojim se, da bo kdo iz tega izbrskal kaksno "svojo" idejo in bo potem ...
OK, nehaj, bolse ce ostanem na bolj lahkotni temi in spijem tole pivo do konca ... Cheers ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar