VOZI ME VLAK V DALJAVE ...

VOZI ME VLAK V DALJAVE ...
Potovati. Odkrivati vsak dan nekaj novega. Spoznavati dezele o katrih si prej samo bral, ali pa jih videl v fimih. Srecevati ljudi in z njimi kramljati ob kozarcu piva, ali pa kar tako. Doziveto dozivljati dozivetja, ki se dogajajo sproti vsak dan, nacrtovano, se raje pa nenacrtovano ... Pocasi. Gres, kamor te trenutno nesejo misli, se ustavis tam, kjer ti je vsec in kjer se dobro pocutis, z vsemi cutili sprejemas vse okoli sebe ... uzivas. Ja, to bi lahko pocel ves cas ... OK, ja, saj vem. Ne gre to tako ... Ampak vseeno ... Malo z letalom, pa z avtomobilom ali pa z vlakom, se boljse s kolesom in za pravi obcutek tudi pes ... OK, ja, saj vem. Ne gre to tako ... Ali pa vseeno ... vsaj malo ... Ja? Ja! Z letalom sem priletel v ZDA. No ja, s tremi. Pa ne bi zdaj o tem, saj sem to napisal ze v blogu VISOKO NAD OBLAKI. Brez avtomobila tu v Ameriki pravzaprav skoraj ne mores biti.

Razdalje so velike ze v samem mestu, mestnega prometa prakticno ni, razen par avtobuskov, ki vozijo po nekem cisto svojem voznem redu in logiki. Za pot iz enega kraja v drugega je tudi potrebna precejsnja logistika. Torej je najboljsa resitev, vsaj tu v ZDA, avto. S kolesom ne bo slo, ker so ga Katarini pred par dnevi ukradli ... torej mi ostanejo le se noge. Malo pes sem ter tja. Po avenijah in ulicah do Downtowna, skozi parke in preko velikanskih parkirisc do nakupovalnega centra ... No ja, v Ameriki tega nihce ne pocne. Razen kakega takega primerka, kot sem jaz. Opazam pa, da jih je prekleto malo, saj na vcerajsnjem sprehodu nisem srecal nobenega. Katarina je imela sestindvajset dobrih razlogov, da je sla na kosilo s svojimi glasbenimi prijateljicami. Obul sem pohodne cevlje, pogledal v nebo, dolocil smer in jo mahnil proti Bittersweet Parku. Taka rahla tura hitre hoje, kot sem je navajen na mojih obcasno rednih objezerskih sprehodih. Enih osem kilometrov. Ja, pa ni bilo cisto tako, kot sem si zamislil. Mogoce je bila kriva vrocina saj je sonce neusmiljeno pritiskalo na asfaltno podlago ... Ej, kaj pa ce je bil kriv asfalt po katerem sem nabijal podplate, ki so na mojih obicajnih sprehodih navajeni malo mehkejse podlage. Tu pa sem jih cutil visoko v kolkih ... A sem napisal visoko ... Hm, kaj pa ce je bila kriva nadmorska visina. Greeley je vseeno dobrih 1.500 m nad morjem ... Saj je vseeno, ampak vsaj trudim se poiskati vzrok ...

Mesto je raztegnjeno kot dobro prezvecen cigumi. Avenije in ulice pa se sekajo pod pravim kotom. In tako je potrebno tudi hodit. Naravnost proti zahodu, potem pravokotni ovinek na ulico proti severu, do naslednje avenije in tam pravokotno spet proti zahodu, pa pri naslednji ulici pravokotni ovinek proti jugu, potem sledi v naslednjem pravokotnem kriziscu spet ovinek proti zahodu ... in tako lepo naprej. Sem pa tja, pa sem, pa tja, pa ... Tu Pitagora s svojo najkrajso potjo po hipotenuzi, odpove. Je pa res, da se pri taksni organiziranosti mesta niti slucajno ne mores zgubiti. Sploh ker so avenije in ulice ostevilcene s stevilkami. Nisem stel, kolikokrat sem preckal cesto, ker do toliko verjetno sploh ne znam presteti, sem se pa rahlo prevzel moci pesca, kar me lahko stane zivljenja, ko se bom vrnil (bom?) nazaj domov. Ko so me vozniki zagledali ob cesti, so tocno predvideli, kaj bom naredil. Ze dobrih petdeset metrov pred prehodom, kjer sem stal, so priceli ustavljati svoja vozila in mi z roko skozi odprto okno kazali, naj nadaljujem pot na drugo stran cestisca. Seveda sem jim hvalezno pomahal, oni pa so mi z nasmeskom vrnili pozdrav. Hm, kaj pa ce so mi ustavljali samo zato, ker se v svojem zivljenju niso videli nikogar, ki bi po mestu hodil pes. Ja, tudi cisto verjetno ... Prve pesce sem srecal sele, ko sem zavil v park. Otroci na igralih, mladina na kosarkaskem igriscu, zaljubljenci na travi ob jezeru, nekaj preznojenih tekacev. Ja, tu se v Ameriki hodi pes, ne pa po ulicah ...

V parku je velik spomenik. Posvecen seveda tistemu, kar Americani najbolje znajo ... vojni. Oziroma vsem tistim prebivalcem tega okrozja, ki so kdajkoli sodelovali v katerikoli vojni. In teh je bilo veliko. Vojakov in vojn ... Pa ne bom zdaj o tem, ker me je cakala se pot domov. Izbral sem se malo bolj sem in tja pravokotno zavijajoco. Ko sem prisel do majhnega parkca v blizini Katarininega doma, mi je prav pasalo stopit na gosto mehko travo in se malo se posvetiti lokalnemu zivalstvu.

Goske so peljale vrtec na sprehod, zajcki so se skrivali v grmovju, ribe v jezercu so navduseno zagrizle v trnek skoraj vsakic, ko ga je mladi ribic zalucal v vodo, veverice pa ... Eh, veverice pa so povsod. Ne le v parku, ampak skakljajo preko ceste, se podijo okoli his, plezajo na drevesa in prav lepo rejene imajo ves cas nekaj v gobcku ... Ojoj, naslov ... Vlak, vlak ... Kje naj zdaj najdem vlak ... V Greeleyu je zelezniski muzej. OK, eksponatov s starih vlakov in zelezniskih prog ter postaj je kar veliko, toda glavna atrakcija, in to prihajajo vsi gledat, je velikanska maketa po kateri vozijo sem ter tja mali vlakci. Pa ne le to.

Ob progi so prava majhna mesta, na ulicah parkirana vozila, pred trgovino majhni clovecki, pa lunapark, tovarne ... Skratka prava mala dezela v kateri pa so vseeno glavna atrakcija vlakci. Parne lokomotive sopihajo in vsakih toliko casa spustijo dimcek pare, elektricni vlaki vlecejo celo malo kaco tovornih vagonckov na katerih je nalozena ruda, les ali pa kontejnerji ... Vmes malo na pobocju zagori gozd in zaslisi se gasilska sirena. Muzej je pravzaprav pravo malo zeleznisko omrezje, ki vodi vlakce iz doline visoko v hribe, ob rekah in jezerih, skozi mesta ... v daljave ... Vse je usmerjano iz zeleznicarskega prometnega centra, kjer sedi mozakar, ki skrbi za pravocasno premikanje kretnic, zapiranje tirov in obvescanje strojevodij, ki pes spremljajo vsak svoj mali vlakec z daljincem v roki, in z njim prilagajajo hitrost posameznim situacijam in ustavljajo vlak, ce je potrebno. Hm, pravzaprav je njihovo delo igranje z modelom zeleznice ... In videti bi morali, kako se jim svetijo oci od navdusenja. Na, tu imate se vlak ...