ZADET OD ...

ZADET OD ...

Sedim takole na terasi motela, malo cez 2.400 m nad morjem in premisljujem, kaj naj napisem v danasnji blog.

Okoli mene gore pokrite s snegom, sonce pocasi leze za najvisjo med njimi, kmalu bo nebo nad Estes Parkom zazarelo v barvi kamnnin, ki v tem delu gradijo znameniti Rocky Mountains. Za mano je skoraj stiri milje dolg sprehod okoli bliznjega jezerca. Nekaj bo treba skomponirati, preden okoli polnoci pritisnem tipko "Objavi" na mojem Bloggerju, da boste evropski bralci letosnjih ameriskih dozivetij, imeli zjutraj okoli osme ure moje svojeglavosti sveze na racunalniku. Vidim, da vas kar nekaj spremlja, kaj se dogaja tukaj cez luzo. Ampak, to kar napisem, se zdalec ni vse. Saj veste iz prejsnjih objav ... nekaj stvari je takih, ki ostanejo samo zame. Aja, kaj sem ze hotel napisati ... da premisljujem, kaj bi napisal. Ne niti slucajno ne razmisljam o tem, saj sem se odlocil ze vceraj zvecer. Pravzaprav, po resnici povedano, taksen sem pac, kar me ponavadi tepe po glavi, sem se vceraj popoldne hotel razpisati o necem cisto drugem. Na siroko in dolgo sem nameraval blogati o eni stvarci, od katere si lahko tukaj v Koloradu cisto legalno malo, ali pa malo bolj, vesele volje. Enostavno jo kupis v trgovini in ... Aja, ne, ne bom o tem, lahko pa vam ob kaksni priliki povem v zivo, kako je tu s to stvarjo. Torej, pisal bom raje o tem, da sem bil posteno zadet od glasbe. OK, vem, da boste nekateri zdaj razocarano zavzdihnili, zamahnili z roko in nehali brati naprej. Ampak, saj sem rekel, da bom tisto drugo (ali pa je morda bilo prvo), raje povedal v zivo. Glasba je moja redna spremljevalka povsod. Doma, v sluzbi in seveda na potovanjih. Na potovanjih se toliko bolj, ker me ponavadi preseneti s cem posebnim, fantasticnim, uzivaskim. Morda tudi zato, ker je na potovanjih vse boj sprosceno.

V Ameriki, je glasba prisotna marsikje na vsakem vogalu. Veliko je ulicnih glasbenikov. Od tistih rosno mladih, ki jim dolocene note delajo se velike preglavice, so pa vseeno pogumno pripravljeni svoje znanje pokazati mnozici. Preko tistih, ki so svoje znanje dvignili ze na visok nivo in zdaj na ulici vadijo koncert, sonato ali kaj podobnega, mimogrede pa v svojo skatlo ulovijo se kaksen dolar, ki jim pri studiju se kako prav pride. Do seveda onih, ki so profesionalci, pa se vedno radi zaigrajo nakljucnim sprehajalcem in sebi v zabavo kar na odru pod milim nebom, ali v kaksnem podhodu, kjer je akustika malo mocnejsa. Cudovito se je pri taksnih in drugacnih glasbenikih ustavit, prisluhnit skladbici, jim z nasmehom dati spodbudo in na koncu koncert tudi "placati" s kaksnim "zelencem". Ja, dogajanje na ulici je prav posebno dozivetje. 

Dozivetje pa je tudi ob posebnih dogodkih, ko v mestu zaprejo kaksno cesto in cisto proti ameriskim pravilom, alkoholno pijaco strezejo tudi na ulici. OK, to pomeni, da ob izhodu iz prireditvenega prostoro stoji varnostnik z napisom, da se alkohola ne sme odnasati drugam. Hm, si predstavljate taksen ukrep v casu Piva in cvetja v Laskem? O ja, verjetno si, saj je v casu tega znamenitega festivala celo mesto en velik prireditveni prostor. No, nazaj v ZDA ... Na teh prireditvah organizatorji seveda poskrbijo tudi za glasbo. In to dobro glasbo. Taksno, na katero se da malo zaplesat, ali pa vsaj muvat ... Ja, in tu se vsi pozibavajo v taktu glasbe.

Pred odrom, ali pa vsaj tisti cas, ko gredo mimo njega. Poznam prireditve v eni drugi dezelici, kjer vecina obiskovalcev le gleda glasbenike, se ne upa prepustiti glasbi (ker, kaj bodo pa ljudje rekli) in opazuje one, ki plesejo ali pa se zibajo kakor narekujejo glasbeniki ter si mislijo: "Glej jih norce." O ja, vem kaj jim roji po glavi, saj se to lepo vidi v njihovih oceh. Odpeljali smo se  v Denver. Ze ob mojem prihodu v ZDA, sva s Katarino kupila vstopnice za zakljucni koncert Colorado Syphony Orcestra. "To bo sel poslusat tudi Juan," je rekla, "saj bodo igrali glasbo iz filma (pozneje sem izvedel, da jih je vec) Star Wars, ki mu je silno vsec in o njem vse ve." Koncert je bil spektakel. Ze sama dvorana Boettcher Concert Hall je fantasticna. Taka kot Royal Albert Hall v Londonu, le malo manjsa. Ooooo, tam je bil tudi en cudovit koncert, ki pa je ze shranjen v skatlico najlepsih spominov. Nazaj v ZDA ... Ves koncert je bil pravzaprav pravi performans.

Ze v preddverju dvorane so nas obiskovalce pricakali junaki iz filma. In seveda se je bilo potrebno fotografirati z njimi. Malo me je spomnilo na dekleti pred leti v Disneylandu, ko sta letali od Miki Miske k Pepetu, pa k Tiku in Taku, joj, pa tam je Peter Pan, glej ga Stitcha ... OK, nazaj v ZDA ... Aja, to je bilo tudi v Ameriki ... Mislim nazaj na koncert v Denver ... V osebe iz filma Vojna zvezd pa so prisli obleceni tudi nekateri obiskovalci koncerta. Nekdo je imel taksno celado kot Darth Vader, spet drugi je bil po obrazu poslikan kot Darth Maul, dekleta so imela v glavnem frizure kot princesa Leia, otroci pa so mahali s svetlecimi meci iz pene ... Ja, ze pred vsopom v velicastno dvorano sem imel obcutek, da sem se znasel sredi filma. Ceprav poram priznati, da nisem nobenega od njih gledal (baje jih je sest, zdaj pa snemajo sedmega), a sem bil o vsem dobro poducen. Juan ima vse v malem prstu ...

Vecina clanov orkestra je ze sedela na odru, ko je prisel kontrabasist oblecen v princeso Leio in jo mahnil cez ves oder do svojega mesta. Seveda je dobil buren aplavz. Nato je vzel(a) v roke mikrofon, napovedal koncert, mimogrede povedal svoji zeni, ki je bila med poslusalci nekje na drugem balkonu, da jo ima rad in da se ni nic spremenilo ... nato pa na oder povabil dirigenta. Ta je prisel zavit v ogrinjalo  imperatorja in potem izvedel celi show ... Povezoval je koncert s takimi domislicami, da smo poslusalci kar cepetali od navdusenja in se na glas smejali. Njegov nastop skozi ves koncert je bil pika na i. Vzdusje v denverskem Boettcher Concert Hallu je bilo noro dobro. Predstavljajte si, da poslusalci na konceru klasicne glasbe (filmska glasba navsezadnje je klasicna glasba) zacnejo navduseno ploskati takoj po prvih dveh ali treh taktih, ko prepoznajo melodijo, da o eksploziji navdusenja na koncu koncerta raje ne govorim ... Skratka to je potrebno videt, to je potrebno slisat in noro vesel sem, da sem to dozivel in bil zadet od glasbe ... Hvala Katarina.