NA HUM ...

NA HUM ...
Nad Laskim se dviguje hribcek, okoli katerega krozi kar nekaj legend ... taksnih in drugacnih. Ze od nekdaj so prebivalci mesteca pod njim lazili nanj. Eni zato, da so se nadihali svezega zraka in da so misli, podzgane s svezim kisikom, dobila krila; drugi zato, da so pokurili nekaj kalorij po kosilu (ponavadi nedeljskim) in so imeli potem malo bolj mirno vest; tretji kar tako, da so prilezli na vrh svojega lokalnega Triglava; spet cetrti za nabiranje potrebne kondicije za vsakdanje izzive ali pa se kaksne vecje ... Na vrh vodi lepo urejena in tudi vzdrzevana pot, po kateri se, v zadnjem casu vsakodnevno, valijo mnozice taksnih in drugacnih pohodnikov do klopce, knjige, stemplja, "selfija" ... Razlog za to pocetje pa je verjetno isti kot nekoc in za vsakega malo drugacen ...
Nad Estes Parkom se dviguje hribcek, okoli katerega krozi kar nekaj legend ... taksnih in drugacnih. Ze od nekdaj so prebivalci mesteca pod njim ... OK, ja, tu smo ... S Katarino sva se odlocila, da se malo sprehodiva po delcku Rocky Mountain National Parka. Ker je moja gorska vodnica tu ze bila in pozna nekaj "Hiking Trailov", je za zacetek, za zacetnika, ob strokovni oceni mojih hribolazniskih sposobnosti, predlagala, da se povzpneva do majhnega jezerca, skritega med hribi and Estes Parkom. "Dobro, pa greva," sem se strinjal. Ker je v hribih ponavadi vreme nepredvidljivo in se hitro spreminja, sva vsatala dovolj zgodaj, da sva se do desete ure ze pripeljala, tiste tri milje, od najinega motela do izhodisca poti.

Kot prava planinca, sva najprej izdatno pomalicala, saj clovek nikoli ne ve, kaj ga na poti caka in je v vsakem primeru, za vsak slucaj, dobro imeti poln zelodec. Pa sesti planinski izrek tudi pravi, da prazen rukzak ne stoji pokonci ... Oskrbela sva se z vodo, ker je ob fizicnih naporih, ki so naju cakali, potrebno veliko piti. Katarina je rekla, da se morava ves cas nazaj hidrirat ... Ker nimam pojma, kako zgleda hribolazenje tukaj v Ameriki sem s sabo nosil se pulover, ki ga nisem potreboval in fotoaparat, ki sem ga presneto potreboval ... In sva sla. Zagrizla sva se v hrib ... OK, nisva se ravno zagrizla, saj se pot, ki sva jo zacela na skoraj 2.500 metrih nadmorske visine, pocasi in zlozno vzpenja. Siroka pa je tako, da sva skoraj ves cas lahko hodila vstric.

Pa lepo urejena je ter opremljena s pregradami za odvodnjavanje, kadar je veliko dezja, ki pa ga tu v Koloradu praviloma nikoli ni. Marsikje so narejene kamnite stopnice in malo pod vrhom celo stranisce v skali ... Americani mislijo na vse. Skratka "mala malica" bi si morda celo upal trditi ... Ampak tu je nastopil se en, malce "tricky" hribovski element ... A sem ze napisal, da sva startala na skoraj 2.500 metrih nad morsko gladino? Najprej sem se veselo cvekal s Katarino, nekaj metrov visje, pa sem ze razmisljal, kako bom tisto, kar nameravam povedati, povedal s cim manj besedami. Redek zrak dela ljudi redkobesedne ... Sopihal sem kot parna lokomotiva ... OK, ni res, tako hudo pa spet ni bilo. Ceprav sem nizinski clovek, mi v hribih kar dobro gre od nog. Ampak malo dramatiziranja pri pisanju bloga ne skodi. Sem pa preprican, da so moje rdece krvnicke delale sto na uro. V pljucih so na hitro vzele tisto molekulo kisika, ki je bila na razpolago (bilo jih je pa bolj malo) in nato sibale proti misicam, v glavnem v nogah. In potem spet nazaj v pljuca, pa hitro spet z novo posiljko tega presneto pomembnega plina v misice ... in zopet in spet. Tako silno so delale, da ni cudno, da sem se hudo potil in to z vsakim visinskim metrom bolj.

Dobro, da sem imel pri sebi zelo dober izgovor za obcasno ustavljanje ... fotoaparat. Joj kako lep pogled, to je potrebno ovekovecit na digitalno kartico ... klik, ej pa poglej tja, kjer se vidijo zasnezeni vrhovi na drugi strani doline ... klik, a bi midva naredila en "selfi" ... klik ... In rdece krvnicke so za trenutek lahko ujele ritem celic, ki so hlastale po zraku. OK, tako hudo pa spet ni bilo. Ampak saj veste, dramatizacija naredi zgodbo zanimivo. Ceprav pogledi na okoliske gore so pa bili resnicno dih jemajoci.

Na cilju, po dobre tricetrt ure zmerne hoje, ko sva premagala kaksnih 300 metrov dodatne nadmorske visine, naju je pricakalo lustkano majno jezerce v rahlo vesoljski pokrajini ... in majhne veverice, ki so, z neverjetno hitrostjo in spretnostjo, skakljale s skale na skalo. Malce so se umirile sele v blizini ljudi. Clovek bi od teh nagajivih zivalic sicer pricakoval, da bo ravno obratno in da bodo od ljudi bezale in izvajale vratolomne skoke po granitnih stenah. Toda veverice imajo svoja pricakovanja od pohodnikov ... hrano.

In seveda se je v tem primeru potrebno malo "skulirat", se pocasi in previdno priblizat roki, ki ti nekaj ponuja in ce je tisto v njej uzitno, toliko bolje ... Pohodnikov pa je tukaj veliko. Zelo veliko. Taksnih in drugacnih. Eni zato, da se poskusajo nauziti svezega zraka. Glede na njihovo sopihanje so to res samo poskusi. Drugi zato, da bi pokurili kaksno odvecno kalorijo po nekaj zauzitih burgerjih ter "Free refill" Coca Coli in bi imeli potem malo bolj mirno vest; tretji kar tako, da bi prilezli do bisera Kalifornijske narave, imenovanega Gem Lake; spet cetrti za nabiranje potrebne kondicije za vsakdanje izzive ali pa tudi kaksne vecje ... "Zgleda tako kot na Humu," je rekla Katarina. Ja, res je, zgleda tako kot na hribcku nad Laskim ...