VECER V DRUZBI DUHOV

VECER V DRUZBI DUHOV
Se spomnite filma The Shining? V slovenscini se naslov slisi kot

Izzarevanje. Kultni film reziserja Stanleya Kubricka izpred petintridesetih let, posnetega po istoimenskem romanu Stephena Kinga. V glavni vlogi pa Jack Nicholson.

Ze samo ta tri imena povedo, da ko film vidis, ga ne pozabis. Ja in Nicholson je takrat bil na visku svojega igraskega izrazanja. Najprej Easy Rider (Goli v sedlu), pa potem One Flew Over the Cuckoo's Nest (Let and kukavicjim gnezdom), potem pa se The Shining ... Ja v teh in se nekaterih filmih ga je bio res uzitek gledat. Zadnje case snema neke psevdokomedije v katerih se vedno pojavlja z istim trapastim izrazom in misli, da je smesen. Skoda, v svojih mlajsih letih je bil res srasen. OK, za moje mlade blogosledilce, ki jim verjetno ni cisto nic jasno, o cem zdaj pisem ... Dobronameren nasvet - poglejte katero od zgoraj nastetih filmskih mojstrovin ... S The Shining je pa takole ... Na kratko ...

Stephen King se je odvajal od alkoholizma in v casu zdravljenja je dvakrat obiskal Stanley Hotel. Tu bi se mu naj dogajale cudne stvari, in mu nudile istocnico za omenjeni roman ki govori zgodbo o nekdanjem ucitelju in zdravljenemu alkoholiku Jacku Torranceu, ki preko zime sprejme delo oskrbnika hotela Overlook in se tja preseli s svojo zeno in sinom. Hotel je visoko v gorah in preko vse zime zaprt, saj je do njega, ko zapade sneg, nemogoce priti.  Torrance se torej nastani v hotelu, kjer pa zacne dozivljati nenavadne, paranormalne stvari ... OK, dovolj. Tisti, ki ste prebrali knjigo ali pogledali film tako veste o cem govorim. Tistim, ki pa tega se niste storil pa ne zelim pokvarit uzitka. In zakaj zdaj nakladam o tem? Zato, ker Stanley Hotel stoji v Estes Parku, dve ulici nad motelckom v katerem sva trenutno nastanjena s Katarino. Ze od dalec se vidi, da je nekaj posebnega. In danes sva v njem to posebnost tudi v zivo dozivela. Cisto slucajno sem namrec v eni od turisticnih brosur zasledil, da imajo organizirane oglede hotela in v vecernem casu srecanja z duhovi. Pa sem to na glas omenil in se isti trenutek, a prepozno, ugriznil v jezik ... Katarina je kot prava filmoljubka bila takoj navdusena.  Kar preko spleta sva placala konkretno vstopnino in se zvecer polna pricakovanj podala proti veliki beli zgradbi, ki cepi nad Estes Parkom. "Mislis, bodo pokazali sobo 217, oziroma 237?" je zanimalo Katarino, "pa tisto dvigalo iz katerega se ulije kri? Prav zanima me, kako bo s sobo v kateri se pojavljata dvojcici ..." V kleti hotela, pred pisarno s turisticnimi informacijami, je ze bila zbrana majhna skupina Americanov, zeljnih druzenja z duhovi. Zacelo se je zelo obetavno. Nas vodnik, moram priznati, da fant obvlada svoj posel, je zanimivo z rahlim humorjem in ironijo dvigoval vzdusje.

Zvedeli smo nekaj zgodovinskih podatkov o hotelu, potem pa smo se napotili v plesno dvorano. In tu se je zacelo. Na telefone smo si nalozili aplikacijo za sledenje duhov. In glej ga zlomka, prav v nasi blizini se je eden premikal sem ter tja, saj smo to lahko jasno, kot majhno oranzno piko, videli na ekrancku nasih pametnih telefonov. "Ne me fopat ..." Vodic nam je postregel z zgodbicami, res zanimivimi, o osebah, ki so nekoc zivele ali pa delale v hotelu in se se zdaj po smrti pojavljajo na razlicnih koncih in delajo zgago. "Ne me fopat ..."

Dobrih petnajst minut smo sedeli v majhni sobici v temi, kjer je poskusal prepricat duha, oziroma duhico Lucy, da bi zaprla vrata. Ker to je baje naredila, ko je danes vodil skupino pred naso. Pa tudi drugace se Lucy prakticno vedno pojavi ... No, na zalost duhica, ki zivi, mogoce boljse prebiva, v igralski garderobi pod plesno dvorano s svojimi stirimi otroki, ni bila pripravljena sodelovati. Prav tako se tudi ni hotel pokazat ali pa vsaj oglasit pijani duh, ki bi se naj pogosto sprehajal v kletnih prostorih. Nas vodic ga je ze veckrat videl in nesramni duh mu je celo nekaj vrgel v glavo, ja pa eno vodicko je pred leti tako sunil, da je takoj zapustila to sluzbo, ja in neki obiskovalec je nekoc, ne tako davno nazaj, naredil celo fotografijo tega duha ... in nas vodic je vse to videl ... No, tu se je nama s Katarino vse skupaj zacelo zdeti silno bedasto.

Americani, o ti pa so vse zgodbe zagrabili zelo resno in stekel je pogover o lovilcih duhov in o neki odaji na televiziji o paranormalnih pojavih in eden iz nase skupinice je rekel, da voha sivko. Nas vodnik pa je takoj pojasnil, da je to parfum gospe Stanley in kar naenkrat so ga vohali tudi vsi ostali ... raze naju s Katarino in se ene gospe, ki se je samo smejala. Skratka ves ogled je sel v tej smeri. Ne vem, ali je nas vodic tudi preprican v obstoj duhov v Stanley Hotelu, o katerih je tako navduseno razlagal, ali pa se je pri sebi smejal naivnosti obiskovalcev. Ja, ce je res to drugo, se strinjam, da je posteno nategnil tudi naju s Katarino. O nastanku in snemanju filma The Shining sva izvedela bolj malo. Sva pa za to hudo dosti placala. Res pa je, da sva si lahko ogledala nenavadni hotel s cudovitimi jedilnicami, dolgimi hodniki in zanimivim stopniscem ...

V glavni jedilnici z originalnimi lestenci iz leta 1909, ko je hotel bil postavljen, so bili na mizah kuliji z logotipom tega prestiznega hotela, v katerem se cene prenocitve gibljejo od 380 do nekaj cez 1.000 US dolarjev. Namenjeni so bili temu, da gosti napisejo, s cem jim naj naslednji dan kuharji postrezejo. Katarina je svoje razocaranje nad vodeno turo izrazila na ta nacin, da je enega od kulijev, medtem ko je nas vodic zavzeto razlagal o neznosnem hrupu, ki ga prav tu zelo pogosto sredi noci povzrocajo duhovi, spravila v zep.

Potem sva se malo sprehodila po stopniscih in hodnikih, poiskala sobo 217, naredila nekaj fotk in se spomnila, da bi mogoce ukradla se en kuli ... Mahnila sva jo nazaj v jedilnico, a je bila ta ze pospravljena in z najinim podvigom ni bilo nic. Hej, tam na receptorskem pultu sta tudi dva kulija ... Kaj pa ce bi enega vzela tam? Pa tudi to ni slo, saj sta bila privezana na stojalo ... Hm, ocitno kuli ni vreden samo sestinpetdeset dolarjev, kolikor sva zanj placala midva, ampak mora biti veliko dragocenejsi ...