PRESVETLJEN

PRESVETLJEN

Spet malo na potovanju. Razlog je dober … kaj dober, odličen. Obetajo se nova poznanstva, nova doživetja, nov letni čas … čeprav je pot stara. Kolorado, Denver in njegova okolica. Tokrat bo, za razliko od pomladansko poletnega potepanja, malo zimskih radosti. Hm, odkrito povedano, si jih v preveliki količini ne želim. OK, nekaj snega že, saj se za januar v Denverju, ki je na nadmorski višini naše Rogle, to spodobi. Preveč pa spet ne, ker je kraj dogodka, zaradi katerega sem z velikim veseljem spet priletel v ZDA, na dobrih 2.000 m. In tam je tudi en hotel, ki mi je znan iz hudo zasneženega holivudskega filma, kjer se je dogajalo marsikaj.
V obeh malih mestih, v katerih se zadnje čase najpogosteje gibljem, se je seveda hitro razvedlo o moji planirani poti. Kako se le ne bi. Potem pa je tu še Facebook in … A naj še kaj naprej razlagam? Kakorkoli že, spet so se pojavili nekateri moji virtualni pa tudi resnični prijatelji, ki so mi zastavili rahlo retorično vprašanje: »A boš kaj napisal?«

Hmja, zakaj pa ne … Morda pa koga, takole čisto mimogrede, zanese še na tiste stare bloge, ki so nastali že enkrat davno v mezozoiku. Seveda je fino, če se na poti zgodi kaj takega, o čem se lahko potem razpišem, globokoumim in morda koga s tem celo zabavam. Ampak ja, mora biti neka dogodivščina, ki se zaplete ali pa razplete v zgodbo, da potem besede same stečejo. Toda že kar prvi dan? Le kaj tako zelo pretresljivega in zanimivega se lahko dogodi, če veš, da te čaka le dolgotrajna vožnja z letalom, kjer si ujet na malem prostoru s sotrpini, ki se vsi po vrsti vdajo v usodo neumornega gledanja filmov na majcenih ekrančkih zmontiranih na sedežu pred njimi. Če ves dan, ali pa še malo več, preživiš na letalu, res ne moreš pričakovati kakšnih zanimivih dogodivščin. In potem razmišljaš, kako ne boš mogel, hm, ali pa ti ne bo treba, nič napisanega poslati v elektronski svet. Kakšna zmota … pozabil sem, da potujem v ZDA. Če ne drugega, te tam pričakajo mejne formalnosti, ki so od mojega prejšnjega obiska, ki pravzaprav sploh ni bil daleč v preteklosti, postale naravnost navdušujoče nerazumljive.
Torej … doma že pred odhodom izpolniš ene elektronske obrazce v katere napišeš, da nisi sodeloval v holokavstu med leti 1941 in 1945, da nisi terorist in da to ne nameravaš postati v času bivanja v tej najbolj demokratični državi, kjer lahko drugače postaneš vse kar hočeš, označiš, da nisi član nobene prepovedane revolucionarne frakcije in še pa še. Skratka, vsepovsod označiš NO. Za to svojo izpoved o političnem in ostalem prepričanju in nagnjenjih seveda potem plačaš.

Na letalu, visoko nad oblaki, tam nekje v bližini Grenlandije, dobiš vprašalnik, ki ga moraš zopet vestno izpolniti s praktično enakimi odgovori kot si naredil že v elektronski obliki. Ko se izkrcaš, pa pride tisto, zaradi česar se splača potovati v domovino demokracije. Zavita, z elastičnimi trakovi označena in omejena pot te privede do najnovejše pridobitve … samokontrole. Ko dobiš znak, stopiš do naprave, kjer najprej sam skeniraš svoj potni list, potem se z isto napravo sam fotografiraš in nato še daš prstne odtise. Jasno, da še enkrat odgovoriš na vsa tista vprašanja od prej (in nikar ne pozabi, da mora biti vsepovsod odgovor NO) in potem si natisneš, še vedno na isti aparaturi, listek z lepo oblikovanim vsem tvojim početjem. In si misliš, OK, to je to, racionalizacija dela, seveda, stroj te lahko zelo kvalitetno preveri. Zdaj pa pride tisto v stilu: »Če pokličete zdaj, dobite še …« Ja, procedura namreč še ni zaključena, saj te zdaj prečekira še pravi, živi policaj. Z vsem tistim, kar že poznaš … skeniranje potnega lista, prstni odtisi, fotografiranje in seveda še kakšno resno vprašanje … In če ti uspe vse to preživeti, lahko vstopiš v obljubljeno deželo … ampak samo za določen čas.
Ja, ob enem samem prehodu meje ZDA sem bil bolj presvetljen kot takrat, ko sem šel na operacijo kolkov … obeh.