Hrana … eden boljših delčkov življenja. OK, že res, da so nekatere druge življenjske dogodivščine tudi super in bi brez njih bilo naše bivanje lahko precej dolgočasno. Recimo pivo, pa bicikel, potapljanje v morju, dober koncert, prijatelji, sneg, pa seveda … ja, OK. Ampak kakor za koga. Hrana … no, tu je pa verjetno težko najti koga, ki mu je glede nje čisto vseeno.
Na potovanjih se vedno orientiram na lokalno hrano in lokalni način prehranjevanja. Zdi se mi namreč škoda, da ne bi pokušal in okušal posebnosti kuharskih mojstrovin z različnih koncev sveta, se prepuščal nenavadnim okusom in še bolj neobičajnim kombinacijam sestavin, ki vsaj na prvi pogled nikakor ne sodijo skupaj. Na prvi pogled … hahaha, dobra je ta. Res, da jemo tudi z očmi, toda tisti prvi stik in dotik hrane z brbončicami našega jezika, ko se izkušnja čisto prvega grižljaja prelije v simfonijo imenovano okus, je šele tisto pravo in edino, ko lahko sprejmemo odločitev ali nam je določena hrana všeč ali ne. (In nikakor ne, ali je dobra ali ne.)
Ja, žal bi mi bilo, če ne bi na Kubi poskusil cocodrilosa, v Egiptu pri Berberih jedel kuskusa, na Danskem Smørrebrød, na Dunaju seveda Wienerschnitzel, haggins na Škotskem, v Sarajevu čevapčičev …, če naštejem le par svojih potovalno prehranskih izkušenj, ki bodo mogoče pri kom povzročile slinjenje ali pa krčenje želodca.
V ZDA je seveda potrebno jesti tako kot pravi Američani. Torej obilno, nenavadno in najbolj primerno v enem od tipičnih ameriških Restaurantov. Katarina in Juan sta, iz svoje bogate zakladnice poznavanja široke palete tovrstne ponudbe v Greeleyu, izbrala in predlagala lokalček, kjer dela njuna prijateljica Kerrie. In smo šli …
V Downtownu so pred kratkim odprli novo mestno pridobitev. Majhen simpatičen prostor, urejen točno tako kot so taki lokali prikazani v ameriških filmih. Šank, ob oknih mize z usnjenimi, morda je bolj prav s psevdo usnjenimi sedeži, na sredini prostora pa nekaj samostojnih mizic. Ja, točno tako kot v filmih in točno tako, kot smo doživljali na naših preteklih potovanjih po ZDA. Imenuje se Yolk in Maša je kar hitro našla, oziroma izumila, slovensko ime … Si predstavljate, da bi se pri nas ta lokalček imenoval Rumenjaček? Odprt je le do dveh popoldne in seveda prav zaradi tega, logično, tukaj strežejo tipičen ameriški Brunch. Tega nismo poskušali prevajati, je pa to obrok, ki nekako ustreza zajtrku in kosilu skupaj. OK, pozni zajtrk ali pa zgodnje kosilo, kakor kdo hoče. Količinsko seveda takšno, da zadosti obema. Kerrie je bila o našem prihodu že obveščena. Čakala nas je pripravljena miza. In smo začeli ...
Po ameriško kajpada. Najprej smo bili postreženi z velikim, seveda plastičnim, kozarcem vode. Oziroma mogoče boljše, če napišem ledu z malo vode. Jasno, da smo istočasno naročili nekaj bolj konkretnega … Mimosa je šampanjec z dodatkom soka pomaranče, guave, brusnice ali ananasa. Zanimivo in okusno. Malo mi je bilo žal, da danes ni sobota ali nedelja, ker imajo takrat »free refill«. OK, ali pa rajši ne.
Glavna sestavina bruncha so seveda jajca. Takole najmanj tri v porciji. Lahko »scrambled« (zmešana) ali »sunny side up« (na oko). Ko naročaš, seveda ne razmišljaš o holesterolu in ostali navlaki o zdravem prehranjevanju. Zraven rumeno-bele zmešnjave ali gor obrnjenega sončka, lahko dobiš kar želiš. Izbirali smo malo vsak po svoje, verjetno tudi zaradi tega, ker nas je blazno zanimalo, kaj bomo dobili. In smo dobili …
Šunko, hrustljavo popečeno slanino, hash (na majhne koščke rumenjačkasto popečen krompirček), čebulo, špinačo, črni fižol, toast, tortillo, Pico de gallo (mehiška omaka s paradižnikom in čebulo), zelen čili ... OK, ne vsi vse, ampak vsak svojo kombinacijo. Po vrhu smo pokapljali še malo Cholule in se resno lotili resnega opravila. Brez besed, le tu in tam kakšen vzdih, zadovoljno mrmranje in cmokanje. Prav zanimivo, kako človeku, če seveda nima predsodkov, tekne hrana dežele v kateri se trenutno nahaja. OK, meni sigurno. Mislim pa, da je tudi ostalim, ki so bili danes z mano za isto mizo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar