SPOMINI

SPOMINI

Sedim ob prasketajočem kaminu, ki prijazno seva prijetno toploto in ves osrednji prostor koče The Historic Crags Lodge zapolnjuje s toplino. V ozadju komaj slišno nežna glasba boža uho in dušo. Plapolajoči plameni skačejo s topolovega polena na hrastovo vmes pa, za prijetno aromo, malo obliznejo kakšen kos borovca. Pa ni le ogenj, ki se poigrava s sencami tisti, ki daje celotnemu ambientu pomirjujočo domačnost. Ves, več kot sto let star hotel je prežet s prijaznostjo in nenavadnim mirom. In takšno vzdušje odpira škatle s spomini … tistimi prijetnimi.

Hotelček, morda je to vseeno boljša oznaka za ameriško »planinsko« kočo, je leta 1914 postavil Joe Mills, ki je kot otrok v sanjah videl čudovito gorsko dolino, ki ga je neizmerno privlačila. Ko je bil star šestnajst let, se je odpravil, kar malo tako, pohajkovat po vzhodnem delu Skalnega gorovja. Nekega jasnega večera, ko je na nebu sijala polna luna, se je znašel v dolini Estes in prepoznal pokrajino iz sanj. Nekaj let kasneje se je vrnil v »svoje sanje« z ženo Ethel in odprla sta hotelček, ki sta ga poimenovala po skalnatih stenah, ki obdajajo dolino. Od takrat se ni veliko spremenilo.

OK, kraj je postal eno od zelo obiskovanih turističnih središč Rocky Mountaina, sobe hotelčka so dobile udobje, ki si jo moderni turist želi, toda mize, stoli, fotelji, lesena tla in številne druge podrobnosti so točno tiste izpred dobrih sto let. Spomini številnih obiskovalcev so shranjeni na obledelih fotografijah v velikanskem lesenem albumu. Smučke, sanke in krplje, ki so razobešene po stenah ne prikazujejo le zgodovinskega razvoja teh pripomočkov za zabavno preživljanje zasneženih zimskih dni, ampak skrivajo marsikakšno zanimivo zgodbo.
Meni pa so se spomini zapodili za dobro leto in pol nazaj, ko sva se s Katarino sprehajala po lepo urejenih treking poteh v okolici Estes Parka in se na »Ghost touru« v Stanley hotelu nisva mogla načuditi ameriškemu dojemanju in sprejemanju paranormalnih pojavov. Ampak ne bi zdaj o tem. Če koga zanima, si naj prebere v blogih NA HUM in VEČER V DRUŽBI DUHOV
Glede na razlog, zaradi katerega sem tu, so se mi spomini zapeljali tudi za dobrih trideset let v preteklost. Kaj si nor, pa saj to je bilo tam enkrat v mezozoiku. Ampak bilo je lepo, prijetno in predvsem zabavno. Na začetku že zaradi odnosa in pristopa k temu velikemu dogodku, ki si ga je vsak zamislil malo zelo drugače. Potem zaradi fotografije, ki zaradi neresnosti protagonistov ni uspela in bi jo naj poskusili ponoviti dobrih štirinajst dni po dogodku. Pa seveda nismo. In seveda po napaki v slavnostnem govoru, ki je vse, tudi tiste, ki so se že prej pol ure jokali, spravila v smeh. Da o pojočem duhovniku raje ne pišem … Ni mi žal. Ne za tiste trenutek takrat in ne za vse ostale, ki so jim sledili.

Jutri pa se pričenja prihodnost, ki bo tudi postala spomin. Prepričan sem, da prijeten … no ja, zabaven zagotovo bo. To se vidi že iz razpoloženja, ki nas obdaja. Pričakovanje, pa tak … in seveda kakšno presenečenje mora biti zraven. Pa na neumnost tudi ne smem pozabit, saj se prav zaradi njih škatle s spomini, shranjene tam nekje na podstrešju možganov, nikoli ne zaprašijo. In potem jih odpiramo po mili volji takrat, ko jih želimo ter se vračamo v tisti trenutek, ki nam vzbuja prijetne občutke. Ali pa se te škatle odpirajo same, takrat, ko si to najmanj želimo in nas vlečejo med spomine. Ja, se zgodi tudi to. Na srečo pa z leti in izkušnjami, kako ravnati s spomini, znamo te škatle tudi kar hitro spet pokriti in zložiti nekam na dno kupa ... Matr, sem zdaj zabluzil … Ampak tako je to s spomini … sam se kar rad vračam v njih in marsikdaj mi dajo idejo, kako naprej. In moj jutrišnji govor bo tudi poln spominov. Ja, sigurno. Si, claro.
Nasmejan gospod, ki v sosednjem fotelju prebira časopis, je pravkar vrgel na ogenj novo drvo. Dim je malo skočil iz kamina in v The Historic Crags Lodgeu v Estes Parku je zadišalo po novem letu pred triintridesetimi leti v majhnem hribovskem vikendu, ko je … Eh, ne bom zdaj o tem, ker potem ne bom nehal.