BACK TO THE FUTURE

Sedim pred gatami G31 na letališču v Münchnu. Še sedaj ne dojemam, da sem za to, kar sem pravkar pojedel, plačal dvajset Evrov. OK, saj vem, da je prehranjevanje na letališčih ena večjih in predvsem dražjih neumnosti, kar jih človek lahko izvede v življenju. Ampak kaj naj naredim drugega, ko pa me hrana na letalu ni zadovoljila … Iz zvočnikov me prijazni glas, v rednih enakomernih presledkih, opozarja, naj imam prtljago ves čas nekje v svoji bližini, ker mi jo lahko drugače odstranijo in uničijo. V uho mi neprestano lezejo nekak zelo sumljivo izgovorjeni in naglašeni različni priimki oseb (v glavnem tisti vzhodnjaški), katerih letalo bo v kratkem vzletelo, oni so pa še kdo ve kje. Morda ob vrčku kakšnega bavarskega piva ... Iz Duty Free Shopa v bližini prihaja totalna zmešnjava vonjev različnih, v glavnem prestižnih znamk, parfumov. Mimo mene drvijo ropotajoči kovčki velikosti ročne prtljage, ki jih njihovi lastniki marsikdaj težko dohajajo. Če prištejem še policaje v neprebojnih jopičih s hitrostrelajočim (a se tako reče brzostrelki?) orožjem preko rame, je trenutna slika dogajanja okoli mene dokaj popolna.

In ob vsem tem direndaju in ostalih motečih elementih poskušam razmišljati o tem, kje pravzaprav sem. OK, prostorsko vem. Kaj pa časovno? No, tu pa je mala poštena zmeda. Za njo pa sta pravzaprav krivi Maša in Tina s svojo izjavo: »Back to the future.« Ameriške dogodivščine so se iztekle, vsaj trenutno. Bilo je čudovito, čustveno, in polno zabavnih in zanimivih doživetij. Vse bo varno shranjeno v škatlice prijetnih spominov, po katerih tako rad, od časa do časa, pobrskam. Toda potrebno se je bilo podati nazaj v resnično življenje. Ampak kje to je? V prihodnosti, preteklosti ali sedanjosti? Dobro, glede časovnih pasov na našem planetku mi je vse dokaj jasno. O tem sem nekoč celo učil na neki srednji šoli. Hm, me prav zanima, če se moji nekdanji učenci danes (torej v sedanjosti) spomnijo tisto o poldnevnikih, Greenwichu, petnajst stopinj širokih pasovih, datumski meji … Ali jim je bilo takrat (torej v preteklosti) to razumljivo. In kaj si bodo o vsem skupaj mislili čez nekaj let (mislim v prihodnosti)?

Torej … upam, da ne bom preveč zabluzil … Ko sem se odpeljal od doma tja nekam v osrednji del Združenih držav Amerike, sem med deseturno vožnjo, izgubil osem ur časa. Ja, in že tu se srečam s prvim pomislekom. Ali sem na ta način izgubil tudi toliko ur življenja, ali pa sem dve uri le-tega pridobil, ker deset minus osem je enako dve. Glede na to, da sem, več kot očitno, zaostal za časom, ali to pomeni, da sem se prestavil v preteklost? Ja, in zdaj pazi, če sem prihodnost pustil doma (saj je tu čas osem ur pred srednjeameriškim), potem to pomeni, da sem zdaj, ob povratku v Evropo, šel v prihodnost? Oziroma še bolj komplicirano … sem se vrnil v prihodnost. Tisto, kar se je dogajalo v domačem kraju, se je zgodilo osem ur pred tem, ko sem jaz prišel v ta čas. Oziroma bolje povedano (napisano) ko me je Zemlja obrnila, ali pa pripeljala, v ta čas. Ampak tisto, kar se je meni dogajajo v ZDA, sem imel občutek, da se je dogajalo sedaj, točno tisti trenutek. Toda za vas v Evropi se je to dogajalo dokaj daleč v preteklosti, pred osmimi urami. Tisto, kar pa se je vam tukaj dogajalo točno tisti trenutek, torej definitivno v sedanjosti, bi se naj meni zgodilo šele čez osem ur. Zdaj pa razumi to, če lahko.

Torej, odkrito povedano, nimam pojma, ali sem zdaj, ko sedim tu pred gatami G31, v preteklosti, sedanjosti, ali prihodnosti. Hm, mislim, da kar v sedanjosti, saj sem na začetku tega bloga napisal: »Še sedaj ne dojemam …« OK, to sem razčistil, toda kam sem prišel (glede na čas), pa še vedno ne vem … Mislim, da sem zabluzil. Ampak zadeva je hudo resna, saj mi, kot geologu, zdaj ni jasno, ali so dinozavri že izumrli, ali se bodo šele pojavili ...