V Ameriki je vse veliko ... vecje ... dosti vecje kot v Evropi. To mi je ostalo v spominu ze od potovanj, po tej dezeli neomejenih priloznost, se iz prejsnjega zivljenja. Zato nisem nad velikostjo vec bil presenecen, sem pa bil ponovno navdusen. Pokrajina zaradi svojih lepot ze sama po sebi jemlje dih, ce pa zraven pomislim se na neverjetne razseznosti, potem clovek lahko samo zavzdihne in ostane brez besed. Ker je dovolj prostora, so ceste in ulice siroke in se vlecejo v vse smeri v dolgih ravnih crtah. Mesta pa so raztegnjena kot velikanske amebe.
Ker so ceste siroke, so avtomobili veliki. Katarinina Kia je pravi palcek proti vsem tistim Chevroletom, Dodgeom, Fordom in ostalim znamkam, ki so v vecini v obliki Pick upa ... Majhen premor med nastevanjem velikih ameriskih stvari ... Katarina mi je prijazno ponudila, da sem malo vozil njen avto. Dobro ve, da sem se ze pred leti, ob prvem obisku v ZDA, zaljubil v avtomatike, in da me je ves cas od prihoda k njej, srbel podplat desne noge. Super je bilo. Niti enkrat se nisem zmotil in segel z roko po rocici menjalnika, niti enkrat nisem z levo nogo poskusal pritisniti v prazno ... Samo enkrat sva se malo zapeljala, ker sva cvekala in spregledala oznako ceste, samo enkrat sem imel priliko pri rdeci luci na semaforju zaviti v desno (zal, ker mi je to zelo vsec) ... In kar naprej sem pogledoval na merilnik hitrosti, saj so omejitve malo hecne in se kar naprej spreminjajo, kazni za prekrske pa so visoke.
Aja, kje sem ze ostal z nastevanjem velikih stvari ... ja tudi porcije hrane so velike. Tako na prvi pogled sicer lahko ne zgleda, ko pa se lotis tistega, kar ti lezi na krozniku, pa imas s tem veliko dela.
Burger, ki sva ga jedla prvi dan je bil gromozanski in podkrepljen s pomfritom, mashed potato je razmetan po celem krozniku, solata sili na vseh koncih iz sklede, chicken wings so zlozene na velikanskem kupu, kepica sladoleda je taksna, da je ne stlacis v kornet XXL velikosti (poglej sliko pri blogu TEKMA RACK), da o puranji nogi raje ne govorim ... In ko ze ravno pisem o hrani ... Katarina v glavnem, ko je sama, kuha doma. Je ceneje. Izumila pa je neko mesanico slovensko-amerisko-mehiske kuhinje. Dobro in okusno ji gre od rok. Sem preveril.
Veliki so tudi dinozavri. Obiskala sva nahajalisce fosilov te velicastne skupine plazilcev, ki je kraljevala na nasem planetu ves mezozoik. Za moje negeoloske blogosledilce majhen namig ... Paleozoik - mezozoik - kenozoik ... trias, jura, kreda ... Steven Spielberg ... Jurski park ...
Dinosaur Ridge je malo zahodno od Denverja. Hribcek, kjer so na povrsju razkrite lepo zlozene kamnine jurske in kredne starosti. V njih pa mrgoli ostankov raznih dinozavrov. Vsepovsod same kosti, ampak glavno in najboljse pa so odtisi stopinj, ki so nastali v mehkem blatu pred vec kot sto milijoni let.
Na velikanski plosci pescenjaka je zapisana zgodba o treh vrstah dinozavrov. Katarinina interpretacija je bila najprej taka: "Na morski obali so se igrali trije dinozavrski prijatelji." Vesel sem, da je najprej pomislila na veselo plat zivljenja. Kasneje, ko sva prebrala razlago na tabli, pa je zgodba dobila cisto drugacno podobo. "OK, obstajajo se druge moznosti," je rekla Katarina in svojo zgodbo spremenila v rahlo Hitchcockovski stil: " Eolambis, ki je bil rastlinojed, je bezal pred Acrocanthosaurom, ki je bil mesojed, oba pa sta bezala pred Ornithomimidom, ki je bil vsejed." Hm, slisi se napeto, ampak mislim, da ni bilo ravno tako. Ali pac ... Dinosaur Ridge je cudovita velika ucilnica na prostem v kateri se z velikimi ocmi lahko samo cudis velicini narave.
Ni komentarjev:
Objavite komentar