Sam nisem ravno nekak tekmovalen tip. Raje imam, ce z nekom nekaj skupaj ustvariva ali ustvarimo, dosezemo in se nas potem tega uspeha veseli vec ljudi, prijateljev. Danasnji svet je naravnan cisto drugace. Zal. Povsod se tekmuje. Kdo bo boljsi, vecji, bogatejsi, slavnejsi ... in vsem je malo mar za soljudi. Glavna vrlina je egoizem in glavni cilj premagati vse ostale. Povsod in vedno. In pri tem so dovoljena vsa sredstva. In to pripelje do tega, da so najbolj cenjeni tisti, ki so najbolj agresivni, nesramni, morda celo neposteni. Povsod je enako. V soli, sluzbi ... v sportu. Ja sportniki, ki jim nekak tekmovalnost najbolj pritice, so postali gladiatorji. Nihce vec v sportu ne uziva. Vsak hoce le zmagati in uzivati v tem, da je nekoga premagal. OK, se kdo spomni kaksnega sportnika, ki se mu na obrazu vidi med tekmo, da uziva? Zadnje case pogosteje hodim na kosarkaske tekme. Ze nekaj let. Pa se ne spomnim, da bi videl igralca, da je med tekmo uzival. Zadnji nogometas, ki se ga spomnim, da mu je bil sport, in to profesionalni, zabava, je Ronadlinho. Ta se je smejal, ko je dal gol in ko je z dveh metrov zgresil prazna vrata, ko je preigral nasprotnika in ko je nasprotnik preigral njega ... ja on je res uzival v igri. Mogoce je danes edini taksen sportnik Filip Flisar. Imam obcutek, da mu je tekmovanje zabavna zabava. Mogoce tudi zaradi tega dosega taksne rezultate ... Kaj si nor, ze kar na zacetku bloga me je odneslo nekam cisto drugam ... OK, tisti, ki ste se preglodali do sem, zdaj pridejo racke ...
V Boulderu je bil vsakoletni Creek festival. In na programu je bila tudi tekma gumijastih rack. Dovolj nora stvar, da smo si jo morali ogledati. Dawntown je kar trepetal in valovil od mnozice ljudi, ki se je premikala proti potoku z enakim imenom kot mesto. Na glavni ulici, ki me spominja na kaksno dalmatinsko mestece pa so si stevilni ulicni umetniki prizadevali pritegniti pozornost mimoidocih. Glasbeniki, akrobati, zonglerji ...vsi s(m)o na razlicne nacine poskusali dodati kamencek k festivalskemu vzdusju. Seveda se nisem mogel upreti skusnjavi in simpaticno zonglerko sem prosil, ce mi posodi svoje zogice. ... Ja, se znam ... :-)
Znamenita tekma plasticnih rack v Boulderu se je pricela s polurno zamudo. Ni nam uspelo ugotoviti ali zato, ker so se racke pred tekmo morale dobro ogreti, ali zato, ker so zadnji trenutek poskusali prodati se kaksno tekmovalko vec, ali preprosto zato, ker so imeli tezave z namescanjem mreze na cilju, v katero bi naj ujeli zmagovalno plasticno racko. Ni mi sicer jasno, kako je zgledalo dve ulici visje kjer je bil zacetek tekme in ali so se racke prerivale med sabo za najboljso startno pozicijo. Sicer pa je cisto vseeno. Kar naenkrat se je ob glasnem spodbujanju, smehu, komentiranju in navdusenju mimo nas po Boulder Creeku pripeljalo nekaj tisoc rumenih plasticnih rack. Mislim, da sem za trenutek videl naso. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar