YES, SIR

YES, SIR

 Včeraj sem imel hudo dobro motivacijo, da napišem nekaj o … no ja, polni luni in njenem vplivu na nekatere ljudi. Situacija je bila carska, kaj carska, kraljevska, če ne kar cesarska … skratka, mislim diktatorska. Takšna, ko na njo lahko rečeš le: "Yes, sir! Ja, gospod (hm, mogoče lahko tudi gospa)!" Ob tem, sem se pravkar spomnil na JLA (v prevodu Jugoslovanska ljudska armada … za moje mlade FB prijatelje, ki so bili rojeni mnogo let po tem). Tam je bilo tudi pravilo: "Uradi, pa se posle žali … Naredi, potem pa se lahko pritožuješ." Po vsem skupaj pa baje v Ustavi Republike Slovenije še vedno v 1. členu piše: "Slovenija je demokratična republika." Hm, še piše? Je kdo to v zadnjem času preveril?
OK, ne bom o tem, čeprav sem včeraj pozno popoldne, ko sem vrtel volan proti domu, imel v skorji sprednjega režnja možganov in v limbičnem sistemu sestavljeno že celo globokoumno svojeglavo razmišljanje. Razpisal bi se verjetno o marsičem, saj je bil dan dopoldne res izredno ploden na področju estetike, popoldne pa še na področju etike. Pa sem šel najprej na mojih osem kilometrov in sem po slabi uri pomislil: "Jebiga … O, yes sir, jebiga!" Grem raje na prijetne in prijazne spomine s kolesarjenja.
Jutro v Šturovem je bilo … deževno. Seveda, kakšno bi pa lahko bilo drugače? Pospravil sem posteljo … mislim klopco, v postajni trgovinici kupil zajtrk (mmmmmm, odlično čokoladno mleko), zavil popotne torbe na kolesu v "nepremočljivi" šotor, se dobro oblekel in jo počasi, da pod kolesi ne bi preveč špricalo, odpravil naprej proti Budimpešti. Do večera je bilo potrebno prikolesariti v madžarsko prestolnico, saj sta me tam čakali Andrea in Fanni.

Že prejšnji večer, ko sem kolovratil po mestu, sem opazil na hribčku nad njim veličastno baziliko. Nekako kar ni pasala v okolico, kjer sem gledal nizke hiške in moderne hotelčke. Odločil sem se, da si jo moram pogledati od blizu. Do nje pa res ne bo težko priti, saj mi je njena sijajna kupola služila kot orientir, ki se od vsepovsod vidi. Sploh pa, naravnost proti njej vodi glavna cesta. Mahnil sem jo kar tako malo po občutku. Na koncu je bilo potrebno rahlo zavijugat med hišami in že sem se znašel pod gričkom na katerem stoji bleščeča stavba … skoraj … vmes je bila še Donava. Kaj si nor … mogočna cerkev sploh ni na slovaški strani, ampak na madžarski. In sem zakolesaril dobrih tristo metrov ob toku reke navzgor do mostu. Pa čez njega in v hrib … Na dvorišču me je pričakala srednjeveška glasba, ki je poskočno nagajivo prihajala izza vogala stopnišča. Ker glasba name deluje čarobno, me je seveda tako kot miši in podgane v legendi o piskaču iz Hemelna, potegnilo v smer od koder so valovili zvoki piščali in cingljanje zvončkov. Mlad fant, oblečen po zadnji modi enega od delov srednjega veka, je veselo piskal kar na dve piščalki hkrati. Okoli goleni pa je imel privezane kraguljčke, ki so v ritmu, ob udarjanju z nogo ob tla, prešerno zvončkljali. Vse je bilo v redu. Glasba, obleka, okolje, instrumenti, smešna kapa … vse, razen … sončnih očal, ki jih je imel nataknjene na nosu. Ojoj. Ker me takšne malenkosti motijo (presežek je v podrobnostih), sem mu seveda omenil, da sončna očala ne pašejo ravno najboljše k njegovemu celostnemu izgledu. Že res, da so se sončni žarki ščemeče razpršili na nizkih sivih oblakih, ki se niso mogli odloči ali naj dežujejo ali ne, in da je takšna svetloba ravno prava za žgečkanje v nosu in povzročanje kihanja, kar zagotovo moti vsakogar.
"Das Sonnenlicht ist so diffus … Svetloba je tako razpršena, da me moti," se je hitel opravičevati mlad srednjeveški glasbenik.
"Ja, vem in vidim, toda izreden nastop se od povprečnega loči prav po malenkostih," sem mu odgovoril.

Fant ni rekel nič, sem pa videl, kako je malo kasneje, ko je mislil, da ga ne opazujem snel očala in jih spravil v veliko malho, ki je ležala tam zraven. Saj bo kdo rekel, da sem tečen in se vtikujem v stvari, ki sploh niso pomembne. Pa so. Ni vse dobro, čeprav večina ljudi razmišlja točno na tak način. "Eh, saj je v redu. Glavno da nekaj je," pravijo in se smehljajo ob pompoznem odprtju pomembnega objekta, ker vedo, da bo njihova slika na veliko objavljena v časopisu, pri tem pa se sploh ne zavedajo, da se po kolesarski stezi peljejo v napačno smer … Pa to je le enden od zadnjih primerov "ehsajjevredu" načina razmišljanja. Opa, malo me je zaneslo. Ampak tudi ti zadnji stavki so tako ali drugače povezani s kolesarjenjem o katerem pišem blog in s tistim(i) o katerih sem rekel, da ne bom pisal. Eh, vedno me zanese … "Yes, sir!"