TISOČ IN ENO

TISOČ IN ENO

Ja, čas je, da počasi zaključim to kolesarko potovanje v blogovski obliki. Malo me namreč motijo vse druge stvari, ki se mi dogajajo, pa je pisanje postalo zelo neredno in morda vse skupaj celo neresno. Za ta zadnji dolgi premor ni kriv alkohol iz bloga PA SE GA NAPIJMO temveč razmetano dogajanje na različnih scenah, kjer sem moral ali pa hotel biti zraven. Priznam, tiste druge so bile bolj vabljive kot prve in posledično tudi prijetnejše. Čeprav bi po eni od zadnjih avantur, za katero do naslednjega dne sploh nisem vedel, da sem jo dal na Facebook, najraje naredil selfie z vrečko na glavi in ga objavil kot opravičilo (morda samemu sebi) na tem portalu. OK, dovolj začetnega nakladanja. Na bicikel in naprej!
Po dogodivščini z irsko druščino in Lajosevih zgodbah o pijanem oslu, me je čakalo še kar nekaj ur vrtenja pedalov. Odločil sem se, da bom poskusil prikolesariti do Šturova. Razlog je bil čisto preprost. Na zemljevidu je bilo označeno, da je tukaj tisoč možnosti za prenočevanje. Kraj je hudo turističen, menda imajo neko termalno vodo in tu počitnikuje pol Slovaške. V tistem stilu, ki smo ga poznali tudi v naši bivši domovini ob obali v kampih: "Tam kjer je en Slovak, so vsi Slovaki."
Dobro uro po enem najlepših srečanj na moji poti, je pivo pokazalo svojo moč in me je želodec spomnil, da bi bilo dobro nekaj pojest. Na Madžarskem seveda človeku ni potrebno preveč razmišljati glede tega. Moja izbira je bila prva čarda, ki se je prikazala ob poti. Ni bilo potrebno dolgo čakat. Hrana pa tudi … da poližeš vse prste. Madžari so v tej spretnosti res dobri, kar se je potrdilo tudi malo kasneje v Budimpešti. Toda o tem malo kasneje, bom pisal malo kasneje.

Podkrepljen z golažem in nekimi hecnimi okusnimi svaljki ter seveda pivom sem jo mahal naprej proti današnjemu cilju … in črnemu nebu iz katerega so se vsakih toliko časa preko neba svetleče zabliskali nevihtni bliski. Bliskovito se je bilo potrebno odločit. Ali naj pospešim in poskušam v mesto, ki sem ga v daljavi že videl, priti preden se vsuje dež, ali pa se ustaviti in počakati, da huda ura mine in se potem počasi odpraviti naprej. Ker se je polagoma tudi že približeval temni del dneva, sem se odločil za prvo možnost. Napel sem mečne mišice in dirjal proti središču intenzivnega vremenskega dogajanja. Ustavile me niso niti lubenice, ki so jih prodajali povsod ob cesti. Dobro sem naredil.

Šturovo je posejano s hišami, hiškami, stanovanji pa tudi hoteli, kjer oddajajo turistom sobe. No tu bo pa verjetno res enostavno dobiti prenočišče. Hja, nikoli ni tako, kot na začetku zgleda. OK, tisto z nevihto je bilo tako kot je iz daljave zgledalo. Malo po prihodu v mesto se je namreč pošteno vsul dež in hočeš nočeš, sem moral zaviti v prvi bife na pivo. Ko so se bogovi vremena nekoliko utrudili, ali pa mogoče izpeli, sem zajezdil kolo in se podal do prve hiše na kateri je bil napis "Ubytovanie".
Pritisnil sem na zvonec: "Dring." Še enkrat: "Driiiing." Pa še enkrat: "Drrrrriiiiing!" Odgovora ni bilo. Eh, nič hudega, bom pa pozvonil pri sosednji hiši. Tudi tam visi tabla z enakim napisom.
"Drrrriiiing" … spet nič. Enako pri tretji hiši. Nihče se ni prikazal niti na oknu, kaj šele, da bi prišel odpret vrata. Takrat se je pri meni ustavil možakar na kolesu.
"Dobrý deň … Dober dan, iščete prenočišče?" me je prijazno vprašal.
"Ja, pa mi nikjer ne odprejo," sem se mu potožil.
Razložil mi je, da moram lastnike poklicati po telefonu. In res, povsod je bila zraven oznake, da oddajajo sobe, napisana dolga telefonska številka. Moj nenadejani turistični posrednik je iz žepa potegnil telefon in odtipkal številko. Nekaj časa se je pogovarjal z nekom na drugi strani žice (Hm, kako hecno reklo, saj se že dolgo po telefonu ne pogovarjamo preko žice). Razumel sem ravno vsako tretjo besedo, da sem lahko domneval kako poteka pogovor. Soba ni bila prosta. Sem se pa naučil kako se to v tem kraju dela. Gospod, ki mi je razložil tehniko je zlezel nazaj na svoje kolo in mi rekel naj poskusim še kje drugje, saj je prenočišč veliko.
"Ja, sigurno jih je tisoč", sem se mu nasmehnil.
Odgovoril mi je s smehom in me opozoril, naj nikar ne dam več kot deset evrov za eno noč. Na različne številke sem telefoniral še petkrat ali šestkrat, mogoče sedemkrat, a odgovor je bil vedno enak: "Zasedeno."
Dež je rahlo pršel, v zraku je še vedno bil vonj po razelektrenem zraku, noč se je nenavadno hitro približevala.
"Nič, poskusim lahko še v kakšnem hotelu", sem si rekel.
Rezultat teh poskusov je zapisan v prvi besedi prejšnjega stavka. Na kamp nisem niti pomislil, saj je kazalo, da bo vso noč deževalo. Dovolj mi je bilo motoviljenja s kolesom iz ulice v ulico. Zavil sem v trgovino, kupil večerjo in se odpeljal na železniško postajo.

V Šturovem je tisoč prenočišč, ki so zasedena in le eno, kjer dobiš prostor. Na klopci perona sem si postlal, pojedel sendvič, ki sem si ga naredil iz Lidlove ponudbe … pozabil sem na pivo … zalegnil in zaspal. Malo po deseti uri, ko železniško postajo zaklenejo, so se na peron pripeljali policaji. No samo to je še manjkalo, da me naženejo, ker je zaradi kajjazvemčesa prepovedano spati na postaji. Pa ni bilo nič takega. Samo posvetili so po klopcah in se odpeljali. Spal sem kot klada. Zjutraj okoli šestih, ko so začeli prihajat prvi potniki sem se samo obrnil na drugo stran in "žagal" naprej. Ena od bolje prespanih noči, čeprav zunaj na klopci. Je pa res, da sem tistega dne naredil stoštiridest kilometrov, vmes pa so bili še Irci.