VECER V DRUZBI DUHOV

VECER V DRUZBI DUHOV
Se spomnite filma The Shining? V slovenscini se naslov slisi kot

Izzarevanje. Kultni film reziserja Stanleya Kubricka izpred petintridesetih let, posnetega po istoimenskem romanu Stephena Kinga. V glavni vlogi pa Jack Nicholson.

Ze samo ta tri imena povedo, da ko film vidis, ga ne pozabis. Ja in Nicholson je takrat bil na visku svojega igraskega izrazanja. Najprej Easy Rider (Goli v sedlu), pa potem One Flew Over the Cuckoo's Nest (Let and kukavicjim gnezdom), potem pa se The Shining ... Ja v teh in se nekaterih filmih ga je bio res uzitek gledat. Zadnje case snema neke psevdokomedije v katerih se vedno pojavlja z istim trapastim izrazom in misli, da je smesen. Skoda, v svojih mlajsih letih je bil res srasen. OK, za moje mlade blogosledilce, ki jim verjetno ni cisto nic jasno, o cem zdaj pisem ... Dobronameren nasvet - poglejte katero od zgoraj nastetih filmskih mojstrovin ... S The Shining je pa takole ... Na kratko ...

Stephen King se je odvajal od alkoholizma in v casu zdravljenja je dvakrat obiskal Stanley Hotel. Tu bi se mu naj dogajale cudne stvari, in mu nudile istocnico za omenjeni roman ki govori zgodbo o nekdanjem ucitelju in zdravljenemu alkoholiku Jacku Torranceu, ki preko zime sprejme delo oskrbnika hotela Overlook in se tja preseli s svojo zeno in sinom. Hotel je visoko v gorah in preko vse zime zaprt, saj je do njega, ko zapade sneg, nemogoce priti.  Torrance se torej nastani v hotelu, kjer pa zacne dozivljati nenavadne, paranormalne stvari ... OK, dovolj. Tisti, ki ste prebrali knjigo ali pogledali film tako veste o cem govorim. Tistim, ki pa tega se niste storil pa ne zelim pokvarit uzitka. In zakaj zdaj nakladam o tem? Zato, ker Stanley Hotel stoji v Estes Parku, dve ulici nad motelckom v katerem sva trenutno nastanjena s Katarino. Ze od dalec se vidi, da je nekaj posebnega. In danes sva v njem to posebnost tudi v zivo dozivela. Cisto slucajno sem namrec v eni od turisticnih brosur zasledil, da imajo organizirane oglede hotela in v vecernem casu srecanja z duhovi. Pa sem to na glas omenil in se isti trenutek, a prepozno, ugriznil v jezik ... Katarina je kot prava filmoljubka bila takoj navdusena.  Kar preko spleta sva placala konkretno vstopnino in se zvecer polna pricakovanj podala proti veliki beli zgradbi, ki cepi nad Estes Parkom. "Mislis, bodo pokazali sobo 217, oziroma 237?" je zanimalo Katarino, "pa tisto dvigalo iz katerega se ulije kri? Prav zanima me, kako bo s sobo v kateri se pojavljata dvojcici ..." V kleti hotela, pred pisarno s turisticnimi informacijami, je ze bila zbrana majhna skupina Americanov, zeljnih druzenja z duhovi. Zacelo se je zelo obetavno. Nas vodnik, moram priznati, da fant obvlada svoj posel, je zanimivo z rahlim humorjem in ironijo dvigoval vzdusje.

Zvedeli smo nekaj zgodovinskih podatkov o hotelu, potem pa smo se napotili v plesno dvorano. In tu se je zacelo. Na telefone smo si nalozili aplikacijo za sledenje duhov. In glej ga zlomka, prav v nasi blizini se je eden premikal sem ter tja, saj smo to lahko jasno, kot majhno oranzno piko, videli na ekrancku nasih pametnih telefonov. "Ne me fopat ..." Vodic nam je postregel z zgodbicami, res zanimivimi, o osebah, ki so nekoc zivele ali pa delale v hotelu in se se zdaj po smrti pojavljajo na razlicnih koncih in delajo zgago. "Ne me fopat ..."

Dobrih petnajst minut smo sedeli v majhni sobici v temi, kjer je poskusal prepricat duha, oziroma duhico Lucy, da bi zaprla vrata. Ker to je baje naredila, ko je danes vodil skupino pred naso. Pa tudi drugace se Lucy prakticno vedno pojavi ... No, na zalost duhica, ki zivi, mogoce boljse prebiva, v igralski garderobi pod plesno dvorano s svojimi stirimi otroki, ni bila pripravljena sodelovati. Prav tako se tudi ni hotel pokazat ali pa vsaj oglasit pijani duh, ki bi se naj pogosto sprehajal v kletnih prostorih. Nas vodic ga je ze veckrat videl in nesramni duh mu je celo nekaj vrgel v glavo, ja pa eno vodicko je pred leti tako sunil, da je takoj zapustila to sluzbo, ja in neki obiskovalec je nekoc, ne tako davno nazaj, naredil celo fotografijo tega duha ... in nas vodic je vse to videl ... No, tu se je nama s Katarino vse skupaj zacelo zdeti silno bedasto.

Americani, o ti pa so vse zgodbe zagrabili zelo resno in stekel je pogover o lovilcih duhov in o neki odaji na televiziji o paranormalnih pojavih in eden iz nase skupinice je rekel, da voha sivko. Nas vodnik pa je takoj pojasnil, da je to parfum gospe Stanley in kar naenkrat so ga vohali tudi vsi ostali ... raze naju s Katarino in se ene gospe, ki se je samo smejala. Skratka ves ogled je sel v tej smeri. Ne vem, ali je nas vodic tudi preprican v obstoj duhov v Stanley Hotelu, o katerih je tako navduseno razlagal, ali pa se je pri sebi smejal naivnosti obiskovalcev. Ja, ce je res to drugo, se strinjam, da je posteno nategnil tudi naju s Katarino. O nastanku in snemanju filma The Shining sva izvedela bolj malo. Sva pa za to hudo dosti placala. Res pa je, da sva si lahko ogledala nenavadni hotel s cudovitimi jedilnicami, dolgimi hodniki in zanimivim stopniscem ...

V glavni jedilnici z originalnimi lestenci iz leta 1909, ko je hotel bil postavljen, so bili na mizah kuliji z logotipom tega prestiznega hotela, v katerem se cene prenocitve gibljejo od 380 do nekaj cez 1.000 US dolarjev. Namenjeni so bili temu, da gosti napisejo, s cem jim naj naslednji dan kuharji postrezejo. Katarina je svoje razocaranje nad vodeno turo izrazila na ta nacin, da je enega od kulijev, medtem ko je nas vodic zavzeto razlagal o neznosnem hrupu, ki ga prav tu zelo pogosto sredi noci povzrocajo duhovi, spravila v zep.

Potem sva se malo sprehodila po stopniscih in hodnikih, poiskala sobo 217, naredila nekaj fotk in se spomnila, da bi mogoce ukradla se en kuli ... Mahnila sva jo nazaj v jedilnico, a je bila ta ze pospravljena in z najinim podvigom ni bilo nic. Hej, tam na receptorskem pultu sta tudi dva kulija ... Kaj pa ce bi enega vzela tam? Pa tudi to ni slo, saj sta bila privezana na stojalo ... Hm, ocitno kuli ni vreden samo sestinpetdeset dolarjev, kolikor sva zanj placala midva, ampak mora biti veliko dragocenejsi ...

NA HUM ...

NA HUM ...
Nad Laskim se dviguje hribcek, okoli katerega krozi kar nekaj legend ... taksnih in drugacnih. Ze od nekdaj so prebivalci mesteca pod njim lazili nanj. Eni zato, da so se nadihali svezega zraka in da so misli, podzgane s svezim kisikom, dobila krila; drugi zato, da so pokurili nekaj kalorij po kosilu (ponavadi nedeljskim) in so imeli potem malo bolj mirno vest; tretji kar tako, da so prilezli na vrh svojega lokalnega Triglava; spet cetrti za nabiranje potrebne kondicije za vsakdanje izzive ali pa se kaksne vecje ... Na vrh vodi lepo urejena in tudi vzdrzevana pot, po kateri se, v zadnjem casu vsakodnevno, valijo mnozice taksnih in drugacnih pohodnikov do klopce, knjige, stemplja, "selfija" ... Razlog za to pocetje pa je verjetno isti kot nekoc in za vsakega malo drugacen ...
Nad Estes Parkom se dviguje hribcek, okoli katerega krozi kar nekaj legend ... taksnih in drugacnih. Ze od nekdaj so prebivalci mesteca pod njim ... OK, ja, tu smo ... S Katarino sva se odlocila, da se malo sprehodiva po delcku Rocky Mountain National Parka. Ker je moja gorska vodnica tu ze bila in pozna nekaj "Hiking Trailov", je za zacetek, za zacetnika, ob strokovni oceni mojih hribolazniskih sposobnosti, predlagala, da se povzpneva do majhnega jezerca, skritega med hribi and Estes Parkom. "Dobro, pa greva," sem se strinjal. Ker je v hribih ponavadi vreme nepredvidljivo in se hitro spreminja, sva vsatala dovolj zgodaj, da sva se do desete ure ze pripeljala, tiste tri milje, od najinega motela do izhodisca poti.

Kot prava planinca, sva najprej izdatno pomalicala, saj clovek nikoli ne ve, kaj ga na poti caka in je v vsakem primeru, za vsak slucaj, dobro imeti poln zelodec. Pa sesti planinski izrek tudi pravi, da prazen rukzak ne stoji pokonci ... Oskrbela sva se z vodo, ker je ob fizicnih naporih, ki so naju cakali, potrebno veliko piti. Katarina je rekla, da se morava ves cas nazaj hidrirat ... Ker nimam pojma, kako zgleda hribolazenje tukaj v Ameriki sem s sabo nosil se pulover, ki ga nisem potreboval in fotoaparat, ki sem ga presneto potreboval ... In sva sla. Zagrizla sva se v hrib ... OK, nisva se ravno zagrizla, saj se pot, ki sva jo zacela na skoraj 2.500 metrih nadmorske visine, pocasi in zlozno vzpenja. Siroka pa je tako, da sva skoraj ves cas lahko hodila vstric.

Pa lepo urejena je ter opremljena s pregradami za odvodnjavanje, kadar je veliko dezja, ki pa ga tu v Koloradu praviloma nikoli ni. Marsikje so narejene kamnite stopnice in malo pod vrhom celo stranisce v skali ... Americani mislijo na vse. Skratka "mala malica" bi si morda celo upal trditi ... Ampak tu je nastopil se en, malce "tricky" hribovski element ... A sem ze napisal, da sva startala na skoraj 2.500 metrih nad morsko gladino? Najprej sem se veselo cvekal s Katarino, nekaj metrov visje, pa sem ze razmisljal, kako bom tisto, kar nameravam povedati, povedal s cim manj besedami. Redek zrak dela ljudi redkobesedne ... Sopihal sem kot parna lokomotiva ... OK, ni res, tako hudo pa spet ni bilo. Ceprav sem nizinski clovek, mi v hribih kar dobro gre od nog. Ampak malo dramatiziranja pri pisanju bloga ne skodi. Sem pa preprican, da so moje rdece krvnicke delale sto na uro. V pljucih so na hitro vzele tisto molekulo kisika, ki je bila na razpolago (bilo jih je pa bolj malo) in nato sibale proti misicam, v glavnem v nogah. In potem spet nazaj v pljuca, pa hitro spet z novo posiljko tega presneto pomembnega plina v misice ... in zopet in spet. Tako silno so delale, da ni cudno, da sem se hudo potil in to z vsakim visinskim metrom bolj.

Dobro, da sem imel pri sebi zelo dober izgovor za obcasno ustavljanje ... fotoaparat. Joj kako lep pogled, to je potrebno ovekovecit na digitalno kartico ... klik, ej pa poglej tja, kjer se vidijo zasnezeni vrhovi na drugi strani doline ... klik, a bi midva naredila en "selfi" ... klik ... In rdece krvnicke so za trenutek lahko ujele ritem celic, ki so hlastale po zraku. OK, tako hudo pa spet ni bilo. Ampak saj veste, dramatizacija naredi zgodbo zanimivo. Ceprav pogledi na okoliske gore so pa bili resnicno dih jemajoci.

Na cilju, po dobre tricetrt ure zmerne hoje, ko sva premagala kaksnih 300 metrov dodatne nadmorske visine, naju je pricakalo lustkano majno jezerce v rahlo vesoljski pokrajini ... in majhne veverice, ki so, z neverjetno hitrostjo in spretnostjo, skakljale s skale na skalo. Malce so se umirile sele v blizini ljudi. Clovek bi od teh nagajivih zivalic sicer pricakoval, da bo ravno obratno in da bodo od ljudi bezale in izvajale vratolomne skoke po granitnih stenah. Toda veverice imajo svoja pricakovanja od pohodnikov ... hrano.

In seveda se je v tem primeru potrebno malo "skulirat", se pocasi in previdno priblizat roki, ki ti nekaj ponuja in ce je tisto v njej uzitno, toliko bolje ... Pohodnikov pa je tukaj veliko. Zelo veliko. Taksnih in drugacnih. Eni zato, da se poskusajo nauziti svezega zraka. Glede na njihovo sopihanje so to res samo poskusi. Drugi zato, da bi pokurili kaksno odvecno kalorijo po nekaj zauzitih burgerjih ter "Free refill" Coca Coli in bi imeli potem malo bolj mirno vest; tretji kar tako, da bi prilezli do bisera Kalifornijske narave, imenovanega Gem Lake; spet cetrti za nabiranje potrebne kondicije za vsakdanje izzive ali pa tudi kaksne vecje ... "Zgleda tako kot na Humu," je rekla Katarina. Ja, res je, zgleda tako kot na hribcku nad Laskim ...

ZADET OD ...

ZADET OD ...

Sedim takole na terasi motela, malo cez 2.400 m nad morjem in premisljujem, kaj naj napisem v danasnji blog.

Okoli mene gore pokrite s snegom, sonce pocasi leze za najvisjo med njimi, kmalu bo nebo nad Estes Parkom zazarelo v barvi kamnnin, ki v tem delu gradijo znameniti Rocky Mountains. Za mano je skoraj stiri milje dolg sprehod okoli bliznjega jezerca. Nekaj bo treba skomponirati, preden okoli polnoci pritisnem tipko "Objavi" na mojem Bloggerju, da boste evropski bralci letosnjih ameriskih dozivetij, imeli zjutraj okoli osme ure moje svojeglavosti sveze na racunalniku. Vidim, da vas kar nekaj spremlja, kaj se dogaja tukaj cez luzo. Ampak, to kar napisem, se zdalec ni vse. Saj veste iz prejsnjih objav ... nekaj stvari je takih, ki ostanejo samo zame. Aja, kaj sem ze hotel napisati ... da premisljujem, kaj bi napisal. Ne niti slucajno ne razmisljam o tem, saj sem se odlocil ze vceraj zvecer. Pravzaprav, po resnici povedano, taksen sem pac, kar me ponavadi tepe po glavi, sem se vceraj popoldne hotel razpisati o necem cisto drugem. Na siroko in dolgo sem nameraval blogati o eni stvarci, od katere si lahko tukaj v Koloradu cisto legalno malo, ali pa malo bolj, vesele volje. Enostavno jo kupis v trgovini in ... Aja, ne, ne bom o tem, lahko pa vam ob kaksni priliki povem v zivo, kako je tu s to stvarjo. Torej, pisal bom raje o tem, da sem bil posteno zadet od glasbe. OK, vem, da boste nekateri zdaj razocarano zavzdihnili, zamahnili z roko in nehali brati naprej. Ampak, saj sem rekel, da bom tisto drugo (ali pa je morda bilo prvo), raje povedal v zivo. Glasba je moja redna spremljevalka povsod. Doma, v sluzbi in seveda na potovanjih. Na potovanjih se toliko bolj, ker me ponavadi preseneti s cem posebnim, fantasticnim, uzivaskim. Morda tudi zato, ker je na potovanjih vse boj sprosceno.

V Ameriki, je glasba prisotna marsikje na vsakem vogalu. Veliko je ulicnih glasbenikov. Od tistih rosno mladih, ki jim dolocene note delajo se velike preglavice, so pa vseeno pogumno pripravljeni svoje znanje pokazati mnozici. Preko tistih, ki so svoje znanje dvignili ze na visok nivo in zdaj na ulici vadijo koncert, sonato ali kaj podobnega, mimogrede pa v svojo skatlo ulovijo se kaksen dolar, ki jim pri studiju se kako prav pride. Do seveda onih, ki so profesionalci, pa se vedno radi zaigrajo nakljucnim sprehajalcem in sebi v zabavo kar na odru pod milim nebom, ali v kaksnem podhodu, kjer je akustika malo mocnejsa. Cudovito se je pri taksnih in drugacnih glasbenikih ustavit, prisluhnit skladbici, jim z nasmehom dati spodbudo in na koncu koncert tudi "placati" s kaksnim "zelencem". Ja, dogajanje na ulici je prav posebno dozivetje. 

Dozivetje pa je tudi ob posebnih dogodkih, ko v mestu zaprejo kaksno cesto in cisto proti ameriskim pravilom, alkoholno pijaco strezejo tudi na ulici. OK, to pomeni, da ob izhodu iz prireditvenega prostoro stoji varnostnik z napisom, da se alkohola ne sme odnasati drugam. Hm, si predstavljate taksen ukrep v casu Piva in cvetja v Laskem? O ja, verjetno si, saj je v casu tega znamenitega festivala celo mesto en velik prireditveni prostor. No, nazaj v ZDA ... Na teh prireditvah organizatorji seveda poskrbijo tudi za glasbo. In to dobro glasbo. Taksno, na katero se da malo zaplesat, ali pa vsaj muvat ... Ja, in tu se vsi pozibavajo v taktu glasbe.

Pred odrom, ali pa vsaj tisti cas, ko gredo mimo njega. Poznam prireditve v eni drugi dezelici, kjer vecina obiskovalcev le gleda glasbenike, se ne upa prepustiti glasbi (ker, kaj bodo pa ljudje rekli) in opazuje one, ki plesejo ali pa se zibajo kakor narekujejo glasbeniki ter si mislijo: "Glej jih norce." O ja, vem kaj jim roji po glavi, saj se to lepo vidi v njihovih oceh. Odpeljali smo se  v Denver. Ze ob mojem prihodu v ZDA, sva s Katarino kupila vstopnice za zakljucni koncert Colorado Syphony Orcestra. "To bo sel poslusat tudi Juan," je rekla, "saj bodo igrali glasbo iz filma (pozneje sem izvedel, da jih je vec) Star Wars, ki mu je silno vsec in o njem vse ve." Koncert je bil spektakel. Ze sama dvorana Boettcher Concert Hall je fantasticna. Taka kot Royal Albert Hall v Londonu, le malo manjsa. Ooooo, tam je bil tudi en cudovit koncert, ki pa je ze shranjen v skatlico najlepsih spominov. Nazaj v ZDA ... Ves koncert je bil pravzaprav pravi performans.

Ze v preddverju dvorane so nas obiskovalce pricakali junaki iz filma. In seveda se je bilo potrebno fotografirati z njimi. Malo me je spomnilo na dekleti pred leti v Disneylandu, ko sta letali od Miki Miske k Pepetu, pa k Tiku in Taku, joj, pa tam je Peter Pan, glej ga Stitcha ... OK, nazaj v ZDA ... Aja, to je bilo tudi v Ameriki ... Mislim nazaj na koncert v Denver ... V osebe iz filma Vojna zvezd pa so prisli obleceni tudi nekateri obiskovalci koncerta. Nekdo je imel taksno celado kot Darth Vader, spet drugi je bil po obrazu poslikan kot Darth Maul, dekleta so imela v glavnem frizure kot princesa Leia, otroci pa so mahali s svetlecimi meci iz pene ... Ja, ze pred vsopom v velicastno dvorano sem imel obcutek, da sem se znasel sredi filma. Ceprav poram priznati, da nisem nobenega od njih gledal (baje jih je sest, zdaj pa snemajo sedmega), a sem bil o vsem dobro poducen. Juan ima vse v malem prstu ...

Vecina clanov orkestra je ze sedela na odru, ko je prisel kontrabasist oblecen v princeso Leio in jo mahnil cez ves oder do svojega mesta. Seveda je dobil buren aplavz. Nato je vzel(a) v roke mikrofon, napovedal koncert, mimogrede povedal svoji zeni, ki je bila med poslusalci nekje na drugem balkonu, da jo ima rad in da se ni nic spremenilo ... nato pa na oder povabil dirigenta. Ta je prisel zavit v ogrinjalo  imperatorja in potem izvedel celi show ... Povezoval je koncert s takimi domislicami, da smo poslusalci kar cepetali od navdusenja in se na glas smejali. Njegov nastop skozi ves koncert je bil pika na i. Vzdusje v denverskem Boettcher Concert Hallu je bilo noro dobro. Predstavljajte si, da poslusalci na konceru klasicne glasbe (filmska glasba navsezadnje je klasicna glasba) zacnejo navduseno ploskati takoj po prvih dveh ali treh taktih, ko prepoznajo melodijo, da o eksploziji navdusenja na koncu koncerta raje ne govorim ... Skratka to je potrebno videt, to je potrebno slisat in noro vesel sem, da sem to dozivel in bil zadet od glasbe ... Hvala Katarina.

VOZI ME VLAK V DALJAVE ...

VOZI ME VLAK V DALJAVE ...
Potovati. Odkrivati vsak dan nekaj novega. Spoznavati dezele o katrih si prej samo bral, ali pa jih videl v fimih. Srecevati ljudi in z njimi kramljati ob kozarcu piva, ali pa kar tako. Doziveto dozivljati dozivetja, ki se dogajajo sproti vsak dan, nacrtovano, se raje pa nenacrtovano ... Pocasi. Gres, kamor te trenutno nesejo misli, se ustavis tam, kjer ti je vsec in kjer se dobro pocutis, z vsemi cutili sprejemas vse okoli sebe ... uzivas. Ja, to bi lahko pocel ves cas ... OK, ja, saj vem. Ne gre to tako ... Ampak vseeno ... Malo z letalom, pa z avtomobilom ali pa z vlakom, se boljse s kolesom in za pravi obcutek tudi pes ... OK, ja, saj vem. Ne gre to tako ... Ali pa vseeno ... vsaj malo ... Ja? Ja! Z letalom sem priletel v ZDA. No ja, s tremi. Pa ne bi zdaj o tem, saj sem to napisal ze v blogu VISOKO NAD OBLAKI. Brez avtomobila tu v Ameriki pravzaprav skoraj ne mores biti.

Razdalje so velike ze v samem mestu, mestnega prometa prakticno ni, razen par avtobuskov, ki vozijo po nekem cisto svojem voznem redu in logiki. Za pot iz enega kraja v drugega je tudi potrebna precejsnja logistika. Torej je najboljsa resitev, vsaj tu v ZDA, avto. S kolesom ne bo slo, ker so ga Katarini pred par dnevi ukradli ... torej mi ostanejo le se noge. Malo pes sem ter tja. Po avenijah in ulicah do Downtowna, skozi parke in preko velikanskih parkirisc do nakupovalnega centra ... No ja, v Ameriki tega nihce ne pocne. Razen kakega takega primerka, kot sem jaz. Opazam pa, da jih je prekleto malo, saj na vcerajsnjem sprehodu nisem srecal nobenega. Katarina je imela sestindvajset dobrih razlogov, da je sla na kosilo s svojimi glasbenimi prijateljicami. Obul sem pohodne cevlje, pogledal v nebo, dolocil smer in jo mahnil proti Bittersweet Parku. Taka rahla tura hitre hoje, kot sem je navajen na mojih obcasno rednih objezerskih sprehodih. Enih osem kilometrov. Ja, pa ni bilo cisto tako, kot sem si zamislil. Mogoce je bila kriva vrocina saj je sonce neusmiljeno pritiskalo na asfaltno podlago ... Ej, kaj pa ce je bil kriv asfalt po katerem sem nabijal podplate, ki so na mojih obicajnih sprehodih navajeni malo mehkejse podlage. Tu pa sem jih cutil visoko v kolkih ... A sem napisal visoko ... Hm, kaj pa ce je bila kriva nadmorska visina. Greeley je vseeno dobrih 1.500 m nad morjem ... Saj je vseeno, ampak vsaj trudim se poiskati vzrok ...

Mesto je raztegnjeno kot dobro prezvecen cigumi. Avenije in ulice pa se sekajo pod pravim kotom. In tako je potrebno tudi hodit. Naravnost proti zahodu, potem pravokotni ovinek na ulico proti severu, do naslednje avenije in tam pravokotno spet proti zahodu, pa pri naslednji ulici pravokotni ovinek proti jugu, potem sledi v naslednjem pravokotnem kriziscu spet ovinek proti zahodu ... in tako lepo naprej. Sem pa tja, pa sem, pa tja, pa ... Tu Pitagora s svojo najkrajso potjo po hipotenuzi, odpove. Je pa res, da se pri taksni organiziranosti mesta niti slucajno ne mores zgubiti. Sploh ker so avenije in ulice ostevilcene s stevilkami. Nisem stel, kolikokrat sem preckal cesto, ker do toliko verjetno sploh ne znam presteti, sem se pa rahlo prevzel moci pesca, kar me lahko stane zivljenja, ko se bom vrnil (bom?) nazaj domov. Ko so me vozniki zagledali ob cesti, so tocno predvideli, kaj bom naredil. Ze dobrih petdeset metrov pred prehodom, kjer sem stal, so priceli ustavljati svoja vozila in mi z roko skozi odprto okno kazali, naj nadaljujem pot na drugo stran cestisca. Seveda sem jim hvalezno pomahal, oni pa so mi z nasmeskom vrnili pozdrav. Hm, kaj pa ce so mi ustavljali samo zato, ker se v svojem zivljenju niso videli nikogar, ki bi po mestu hodil pes. Ja, tudi cisto verjetno ... Prve pesce sem srecal sele, ko sem zavil v park. Otroci na igralih, mladina na kosarkaskem igriscu, zaljubljenci na travi ob jezeru, nekaj preznojenih tekacev. Ja, tu se v Ameriki hodi pes, ne pa po ulicah ...

V parku je velik spomenik. Posvecen seveda tistemu, kar Americani najbolje znajo ... vojni. Oziroma vsem tistim prebivalcem tega okrozja, ki so kdajkoli sodelovali v katerikoli vojni. In teh je bilo veliko. Vojakov in vojn ... Pa ne bom zdaj o tem, ker me je cakala se pot domov. Izbral sem se malo bolj sem in tja pravokotno zavijajoco. Ko sem prisel do majhnega parkca v blizini Katarininega doma, mi je prav pasalo stopit na gosto mehko travo in se malo se posvetiti lokalnemu zivalstvu.

Goske so peljale vrtec na sprehod, zajcki so se skrivali v grmovju, ribe v jezercu so navduseno zagrizle v trnek skoraj vsakic, ko ga je mladi ribic zalucal v vodo, veverice pa ... Eh, veverice pa so povsod. Ne le v parku, ampak skakljajo preko ceste, se podijo okoli his, plezajo na drevesa in prav lepo rejene imajo ves cas nekaj v gobcku ... Ojoj, naslov ... Vlak, vlak ... Kje naj zdaj najdem vlak ... V Greeleyu je zelezniski muzej. OK, eksponatov s starih vlakov in zelezniskih prog ter postaj je kar veliko, toda glavna atrakcija, in to prihajajo vsi gledat, je velikanska maketa po kateri vozijo sem ter tja mali vlakci. Pa ne le to.

Ob progi so prava majhna mesta, na ulicah parkirana vozila, pred trgovino majhni clovecki, pa lunapark, tovarne ... Skratka prava mala dezela v kateri pa so vseeno glavna atrakcija vlakci. Parne lokomotive sopihajo in vsakih toliko casa spustijo dimcek pare, elektricni vlaki vlecejo celo malo kaco tovornih vagonckov na katerih je nalozena ruda, les ali pa kontejnerji ... Vmes malo na pobocju zagori gozd in zaslisi se gasilska sirena. Muzej je pravzaprav pravo malo zeleznisko omrezje, ki vodi vlakce iz doline visoko v hribe, ob rekah in jezerih, skozi mesta ... v daljave ... Vse je usmerjano iz zeleznicarskega prometnega centra, kjer sedi mozakar, ki skrbi za pravocasno premikanje kretnic, zapiranje tirov in obvescanje strojevodij, ki pes spremljajo vsak svoj mali vlakec z daljincem v roki, in z njim prilagajajo hitrost posameznim situacijam in ustavljajo vlak, ce je potrebno. Hm, pravzaprav je njihovo delo igranje z modelom zeleznice ... In videti bi morali, kako se jim svetijo oci od navdusenja. Na, tu imate se vlak ...

V DRUZBI DINOZAVROV

V DRUZBI DINOZAVROV

V Ameriki je vse veliko ... vecje ... dosti vecje kot v Evropi. To mi je ostalo v spominu ze od potovanj, po tej dezeli neomejenih priloznost, se iz prejsnjega zivljenja. Zato nisem nad velikostjo vec bil presenecen, sem pa bil ponovno navdusen. Pokrajina zaradi svojih lepot ze sama po sebi jemlje dih, ce pa zraven pomislim se na neverjetne razseznosti, potem clovek lahko samo zavzdihne in ostane brez besed. Ker je dovolj prostora, so ceste in ulice siroke in se vlecejo v vse smeri v dolgih ravnih crtah. Mesta pa so raztegnjena kot velikanske amebe.

Ker so ceste siroke, so avtomobili veliki. Katarinina Kia je pravi palcek proti vsem tistim Chevroletom, Dodgeom, Fordom in ostalim znamkam, ki so v vecini v obliki Pick upa ... Majhen premor med nastevanjem velikih ameriskih stvari ... Katarina mi je prijazno ponudila, da sem malo vozil njen avto. Dobro ve, da sem se ze pred leti, ob prvem obisku v ZDA, zaljubil v avtomatike, in da me je ves cas od prihoda k njej, srbel podplat desne noge. Super je bilo. Niti enkrat se nisem zmotil in segel z roko po rocici menjalnika, niti enkrat nisem z levo nogo poskusal pritisniti v prazno ... Samo enkrat sva se malo zapeljala, ker sva cvekala in spregledala oznako ceste, samo enkrat sem imel priliko pri rdeci luci na semaforju zaviti v desno (zal, ker mi je to zelo vsec) ... In kar naprej sem pogledoval na merilnik hitrosti, saj so omejitve malo hecne in se kar naprej spreminjajo, kazni za prekrske pa so visoke.

Aja, kje sem ze ostal z nastevanjem velikih stvari ... ja tudi porcije hrane so velike. Tako na prvi pogled sicer lahko ne zgleda, ko pa se lotis tistega, kar ti lezi na krozniku, pa imas s tem veliko dela.

Burger, ki sva ga jedla prvi dan je bil gromozanski in podkrepljen s pomfritom, mashed potato je razmetan po celem krozniku, solata sili na vseh koncih iz sklede, chicken wings so zlozene na velikanskem kupu, kepica sladoleda je taksna, da je ne stlacis v kornet XXL velikosti (poglej sliko pri blogu TEKMA RACK), da o puranji nogi raje ne govorim ... In ko ze ravno pisem o hrani ... Katarina v glavnem, ko je sama, kuha doma. Je ceneje. Izumila pa je neko mesanico slovensko-amerisko-mehiske kuhinje. Dobro in okusno ji gre od rok. Sem preveril.

Veliki so tudi dinozavri. Obiskala sva nahajalisce fosilov te velicastne skupine plazilcev, ki je kraljevala na nasem planetu ves mezozoik. Za moje negeoloske blogosledilce majhen namig ... Paleozoik - mezozoik - kenozoik ... trias, jura, kreda ... Steven Spielberg ... Jurski park ...

Dinosaur Ridge je malo zahodno od Denverja. Hribcek, kjer so na povrsju razkrite lepo zlozene kamnine jurske in kredne starosti. V njih pa mrgoli ostankov raznih dinozavrov. Vsepovsod same kosti, ampak glavno in najboljse pa so odtisi stopinj, ki so nastali v mehkem blatu pred vec kot sto milijoni let.

Na velikanski plosci pescenjaka je zapisana zgodba o treh vrstah dinozavrov. Katarinina interpretacija je bila najprej taka: "Na morski obali so se igrali trije dinozavrski prijatelji." Vesel sem, da je najprej pomislila na veselo plat zivljenja. Kasneje, ko sva prebrala razlago na tabli, pa je zgodba dobila cisto drugacno podobo. "OK, obstajajo se druge moznosti," je rekla Katarina in svojo zgodbo spremenila v rahlo Hitchcockovski stil: " Eolambis, ki je bil rastlinojed, je bezal pred Acrocanthosaurom, ki je bil mesojed, oba pa sta bezala pred Ornithomimidom, ki je bil vsejed." Hm, slisi se napeto, ampak mislim, da ni bilo ravno tako. Ali pac ... Dinosaur Ridge je cudovita velika ucilnica na prostem v kateri se z velikimi ocmi lahko samo cudis velicini narave.

Aja, pa dobro je, ce imas oci na veliko odprte, saj se baje tam v blizini sprehajajo tudi zverine z ropotuljico na repu.

TEKMA RACK

TEKMA RACK
Sam nisem ravno nekak tekmovalen tip. Raje imam, ce z nekom nekaj skupaj ustvariva ali ustvarimo, dosezemo in se nas potem tega uspeha veseli vec ljudi, prijateljev. Danasnji svet je naravnan cisto drugace. Zal. Povsod se tekmuje. Kdo bo boljsi, vecji, bogatejsi, slavnejsi ... in vsem je malo mar za soljudi. Glavna vrlina je egoizem in glavni cilj premagati vse ostale. Povsod in vedno. In pri tem so dovoljena vsa sredstva. In to pripelje do tega, da so najbolj cenjeni tisti, ki so najbolj agresivni, nesramni, morda celo neposteni. Povsod je enako. V soli, sluzbi ... v sportu. Ja sportniki, ki jim nekak tekmovalnost najbolj pritice, so postali gladiatorji. Nihce vec v sportu ne uziva. Vsak hoce le zmagati in uzivati v tem, da je nekoga premagal. OK, se kdo spomni kaksnega sportnika, ki se mu na obrazu vidi med tekmo, da uziva? Zadnje case pogosteje hodim na kosarkaske tekme. Ze nekaj let. Pa se ne spomnim, da bi videl igralca, da je med tekmo uzival. Zadnji nogometas, ki se ga spomnim, da mu je bil sport, in to profesionalni, zabava, je Ronadlinho. Ta se je smejal, ko je dal gol in ko je z dveh metrov zgresil prazna vrata, ko je preigral nasprotnika in ko je nasprotnik preigral njega ... ja on je res uzival v igri. Mogoce je danes edini taksen sportnik Filip Flisar. Imam obcutek, da mu je tekmovanje zabavna zabava. Mogoce tudi zaradi tega dosega taksne rezultate ... Kaj si nor, ze kar na zacetku bloga me je odneslo nekam cisto drugam ... OK, tisti, ki ste se preglodali do sem, zdaj pridejo racke ...

V Boulderu je bil vsakoletni Creek festival. In na programu je bila tudi tekma gumijastih rack. Dovolj nora stvar, da smo si jo morali ogledati. Dawntown je kar trepetal in valovil od mnozice ljudi, ki se je premikala proti potoku z enakim imenom kot mesto. Na glavni ulici, ki me spominja na kaksno dalmatinsko mestece pa so si stevilni ulicni umetniki prizadevali pritegniti pozornost mimoidocih. Glasbeniki, akrobati, zonglerji ...vsi s(m)o na razlicne nacine poskusali dodati kamencek k festivalskemu vzdusju. Seveda se nisem mogel upreti skusnjavi in simpaticno zonglerko sem prosil, ce mi posodi svoje zogice. ... Ja, se znam ... :-)

Najprej smo se osvezili z odlicnim sladoledom s seveda ameriskimi okusi. Moja cokolada z arasidovim maslom in kalifornijska figa sta bili prav odlicni. Potem pa smo ob potoku kupili, ali bolje receno s 5 Dolarji sponzorirali naso racko. Katarina ji je za sreco dala poljubcek na kljuncek, midva s Juanom sva ji namenila nekaj spodbudnih besed, na startu pa so ji na rit napisali startno stevilko 3977. Tako, usoda nasega financnega vlozka in nagrade vredne 1.000 Dolarjev je bila sedaj v njeni sposobnosti kako se bo uspela prepustiti vodnemu toku. Ker je bilo do zacetka tekme se

nekaj casa, smo se sprehodili med najrazlicnejsimi stojnicami. Tu je bilo vse ... od predstavitve politicnih strank in dobrodelnih drustev, vedezevalcev, razlicnih trgovcev, umetnikov ... pa zabaviscni park, oder z glasbeniki ter stojnice s hrano in pijaco.

Znamenita tekma plasticnih rack v Boulderu se je pricela s polurno zamudo. Ni nam uspelo ugotoviti ali zato, ker so se racke pred tekmo morale dobro ogreti, ali zato, ker so zadnji trenutek poskusali prodati se kaksno tekmovalko vec, ali preprosto zato, ker so imeli tezave z namescanjem mreze na cilju, v katero bi naj ujeli zmagovalno plasticno racko. Ni mi sicer jasno, kako je zgledalo dve ulici visje kjer je bil zacetek tekme in ali so se racke prerivale med sabo za najboljso startno pozicijo. Sicer pa je cisto vseeno. Kar naenkrat se je ob glasnem spodbujanju, smehu, komentiranju in navdusenju mimo nas po Boulder Creeku pripeljalo nekaj tisoc rumenih plasticnih rack. Mislim, da sem za trenutek videl naso.

Bila je v skupinici drugih tekmovalk. Zdi se mi, da sem na njenem kljuncku videl zadovoljen nasmesek in da se je prav zabavala. Sploh se ni trudila, da bi na cilj prispela prva. Raje je uzivala v druzbi in se veselo premetavala po valovih. Pa ji niti najmanj ne zamerim. Saj smo se zabavali tudi mi in z nami mnozica tisocih obiskovalcev festivala v Boulderu ...

ODKRIVANJE ODKRITIJ

ODKRIVANJE ODKRITIJ
V zadnjem blogu sem sicer na rahlo namignil, da bom v naslednjem, torej tem, ki ga ta trenutek prebirate sledilci mojih svojeglavosti, napisal nekaj o vremenu ... Eh, ne bom. Lahko bi se sicer na dolgo razpisal o vremenski situaciji tu v Koloradu, ki je v zadnjih nekaj dneh tudi cisto svojeglava, prav tako kot njen obiskovalec, ki pise o tem.

Toda o vremenu se ponavadi pogovarjamo takrat, ko ne vemo o cem drugem bi se. Pa se silno primerno je za kritiziranje, saj se ne more branit in je vedno v vsakem primeru krivo za vse in se vec. V stilu tistega ... kadar dezuje se pritozujemo, da kar naprej pada nekaj mokrega z neba in je grozno vreme, potem pa posije sonce (ker za vsakim dezjem posije sonce ... dobesedno in v prenesenem pomenu tudi) in se takoj zacnemo razburjati kako je vroce in grozno nasploh. Ne, ne bom o vremenu ... ali pa mogoce ze sem ...

S Katarino sva se odpeljala v Fort Collins.

"Tam je malo vecji Downtown in sploh se vec dogaja kot v Greeleyu," je rekla.

Vreme je bilo ... eh, sem rekel, da ne bom o njem. Na ulici, ki bi naj bila center mesta sva parkirala in  z enim manjsim ovinkom prej (hm, morda bi o tem lahko ob kaksni priloznosti tudi kaj napisal) zavila v izlozbo na kateri je pisalo Turist information, ki za razliko od ostalih ni bila trgovina (to lahko razumete tako ali drugace, saj ima v tem primeru dvojni pomen). Prijazni gospod v zelo zrelih letih nama je zivahno in poln navdusenja razlozil, kaj si lahko ogledava v kraju, kaj se dogaja v okolici, nama priporocil nekaj stvari, vmes povedal zgodbico iz svojega zivljenja in nama dal zemljevid ter nekaj prospektov. Med njimi tudi tistega o pivovarnah. Ampak o tem sem ze pisal v blogu PIVO.
Ker je bilo ... aja, ne bom o vremenu ... sva se odlocila, da pokukava v Museum of Discovery.

"Dobra odlocitev," bi rekel natakar v pubu cez cesto."Dobra odlocitev," je rakla Katarina, ko je takoj ob vhodu v veliko moderno zgradbo odkrila glasbeni oddelek. Mene pa je odneslo v spomine, ko smo enkrat v prejsnjem zivljenju obiskali Tehnicni muzej v Muenchnu. Spela bo tocno vedela, o cem govorim (pisem).
Torej, potrebno je bilo preizkusiti vse po vrsti.

Igrati na kitaro, bobne, klavir, trobento in na lavor za pranje perila ... vmes prouciti vse fizikalne zakonitosti zvocnega valovanja, preveriti kaksne frekvence zaznava clovesko uho ... Opa, tu pa rahel sok ... Imam obcutek, da nisem vec primeren za delo v solstvu ... ali pac, odvisno s katerega zornega kota pogledas na zadevo. Mojim ucencem je namrec slo zelo na ganglije, ker sem vse slisal ... zdaj pa so tu v muzeju Fort Collinsa bile frekvence, ki jih sploh nisem registriral. Katarina se je smejala in rekla, da je to zaradi ... Ja. OK, dovolj o tem, ceprav s svojo starostjo pravzaprav nimam problemov. Clovek je star toliko, kolikor se pocuti. In nekateri mojblogosledilci veste, kaj hocem povedati.
Katarina se je nato posvetila ugibanju zvocnih frekvenc.

Aparatura zapiska, potem pa moras s potenciometrom poiskati natancno isto frekvenco. Jaz bi temu preprosto rekel uglasevanje instrumenta. Glasbenega. Recimo violoncela. Punca je strasna. Kljub vsemu hrupu, ki je bil okoli naju, saj je bil muzej poln obiskovalcev, je bila napaka ekstremno majhna. Tam okoli slaberga procenta. OK, je pac profesionalna glasbenica. Ceprav se moram malo pohvalit, da sem tudi sam, tako po obcutku, bil dokaj (zelo raztegljiv pojem) blizu.
Ko sva obdelala oddelek, ki naju je poducil o zvoku, sva zavila v meni malo blizjo znanstveno zvrst. Spoznavala sva zivalstvo Kolorada. Tisto danasnje in ono izpred vec milijonov let. In vsega se je potrebno dotakniti. Kozuha bobra in bizona, zoba mamuta in tiranozavra, rogovja danasnjega in fosilnega jelena ... Skratka sistem "vklopi vsa cutila" na katerega nasi muzeji ponavadi pozabijo, ceprav moram priznati, da se je tudi na tem podrocju pri nas veliko spremenilo v to, vsaj zame, tapravo smer.

Spoznavala sva zgodovino Fort Collinsa in se za konec zaprla v komoro, kjer je simulacija tornada. Veter je pihal s hitrostjo 80 M/h (okoli 128 km/h) in dobro, da so bila vrata kabine dobro zaprta, ker bi naju drugace dobro odneslo ven. OK naju verjetno ne, ampak enega malega fantka, ki se je tudi predajal prikazu obcudujoce moci narave.
Kljub vsemu naju je po nekaj urah zadovoljna odneslo iz muzeja. Zunaj je se vedno ... aja, ne bom o tem. Ker naju je odkrivanje odkritij zlakotnilo, sva zavila v eno od pivnic lokalne mikropivovarne na pravo amerisko hrano. Hej, morda bi pa naslednji blog lahko bil o tem ...

PIVO

PIVO
OK, saj sem vedel, da se temu ne bo dalo izogniti. Najboljse, da naredim kar zdaj na zacetku.
In da bo vse tako, kot se za moje bloge spodobi, najprej malo nakladanja, ki z naslovom nima nobene zveze ... ali pa vseeno ...
Ne tako dolgo nazaj, ko sem vrgel na mail par idej ter neumno zraven napisal, da jih imam se nekaj in bi bilo fino, ce se usedemo skupaj, da jih predstavim, sem dobil zanimiv (morda le meni) odgovor: "Ti kar napisi, saj ideje so zastonj." Hm ... in mi je dalo malo mislit. Ce ideje niso nic vredne (pa ne mislim zdaj to financno), potem je brez veze, da jih sploh produciram. In ce so nic vredne, me hudicevo fejst zanima, zakaj so izvedljive sele takrat, ko moje ideje predlaga nekdo drug? Se je kar nekajkrat zgodilo in pricakujem, da se bo na ta nacin uresnicilo se nekaj mojih zamisli, ki jih bodo drugi "prodali" (hm, mogoce ali verjetno celo brez narekovajev) naprej.

OK, nehaj ... boljse ce napisem nekaj o bolj lahkotni temi ...
V Koloradu je tradicija varjenja piva ze zelo stara. Prva pivovarna v tej ameriski zvezni drzavi, Rocky Mountain Brewery imenovana, je pricela proizvajati pivo ze leta 1859. OK, skoraj petintrideset let za naso Lasko, ampak vseeno. Proizvodja je hitro narascala, pivovarne pa so rasle kot gobe po dezju (aha, mogoce bo naslednji blog o vremenu). Kolorado je danes na drugem mestu v ZDA po stevilu pivovarn na prebivalca. V osemdesetih letih preteklega stoletja pa se je zgodilo to, kar se je malo kasneje tudi v Evropi in se sedaj prav tako dogaja pri nas v Sloveniji. Pojavljati so se pricele prve mikropivovarne s posebno, pivopivcem zanimivo ponudbo. In v ozji okolici Denverja, oziroma Greeleya, kjer me gosti Katarina, je taksnih pivovarnic kar dvainpetdeset ... Hud izziv. Ker Katarina pozna mojo sibko tocko, Juan pa je poznavalec piv, tudi tistih temnih, ki so meni najbolj vsec, sta seveda v program mojih ogledov vkljucila tudi pivovarniske dogodivscine. In smo sli ...
Mikropivovarne so kar sredi mesta, pogosteje pa na njegovem obrobju, tako da nismo ravno sli, ampak smo se peljali. Vse imajo poleg proizvodnje tudi pivnico, kjer lahko poskusis vse njihove vrste te aromaticne pijace. Povsod se za sankom ali kje drugje v stavbi lahko skozi stekla pogleda tudi samo proizvodnjo. Ce imas sreco, lahko opazujes mojstra pivovarja pri njegovem delu. Za sankom pa ... pravljica. Seznam pivske ponudbe je lahko napisan na veliki tabli, licnih listkih s kratkimi opisi posameznih piv, ali pa kar v casopisu lokalne pivovarnice. Najprej se odlocis, kaj bi rad degustiral. Saj se sele potem lahko odlocis kaj bos pil. Na koncu pa je tudi od degustacije odvisna odlocitev, koliko bos spil. Ja, brezplacno v majhen kozarcek dobis vzorec piva. Potem se delas pametnega, kako se spoznas na degustiranje. Malo povohas, pogledas proti svetlobi, premesas, pocasi in spostlivo vlijes v usta, presprudlas po jeziku sem ter tja, pogoltnes in ... reces: "Ne, ne bom tega."

Fant za sankom to sprejme cisto samoposebi razumljivo in ti ponudi nov testni kozarec. Seveda ti zraven prijazno razlaga karakteristike piva, ki ga poskusas. In tako se stvar nadaljuje, dokler ne najdes pijace, ki tvojim brboncicam najbolje dene. "To," reces in potem dobis pint ali half of pint (kakor se odlocis) dusobozajoce hmeljne tekocine. In natakar ti z nasmeskom rece: "Dobra izbira." OK, tako poteka proces, ce zgledas tako kot zgledam jaz. Mularija, pa je morala prej opravit se en test.

"Lahko prosim vidim tvoj ID," je obvezno vprasanje, ki ga dobijo tisti obiskovalci pubov, ki ne zgledajo tako pivsko zreli kot jaz. In seveda so tudi Katarina, Juan in Sally morali pokazati svoje dokumente ter dokazati, da so starejsi od enaindvajset let.
"Kaj pa jaz," sem se pohecal v enem od pubov: "Moje osebne pa nocete pogledat?" 
"Ne," se je nasmehnila deklica za sankom, "Ti mi pa pokazi samo kreditno kartico."
Sistem placevanja je taksen, kot v meni ljubem Spitalu za prjatle v Celju. S to razliko, da v Spitalu Nives kar odtipka v blagajno moje ime in potem zraven zapisuje kaj vse sem popil, tu sem pa moral za sankom pustiti kreditno kartico, na katero so se zbirali racuni popitega piva. OK, me pac se ne poznajo ... Ko smo se odlocili, da bo dovolj, sem prijazni, simpaticni deklici povedal svoje ime, ona pa mi je vrnila mojo VISA kartico. In seveda pod nos pomolila ekran na katerem sem moral najprej oznaciti, koliko napitnine bom dal. Deset, dvajset ali trideset procentov. Brez tega se v programu ne mores pomaknit naprej. Sele potem sem racun lahko podpisal. Ameriski sistem, pac. In vem, da je del place zaposlenih iz napitnine. Zato je tako kar prav. Cene piva pa ... hmja, tisti Guinness, ki ga ponavadi pijem pri prjatlih v Celju je v primerjavi s tem hudo poceni. Ampak se splaca. Odkril sem namrec pivo, ki mi je silno dobro sedlo. Torej, Doubble Dba 2014 je pivo, ki se mu bo potrebno pred povratkom v Evropo se enkrat posvetiti. V majhnem kozarcu, mogoce deci in pol, vecjih ne tocijo ... aroma pa taksna, da je nikoli ne pozabis. Ko sem sestel vse obcutke, sem se pocutil tako kot takrat, ko sem prvic pil Portovec. Bozansko ...

Da gosta zadrzijo cim dalj casa v pivnici, so povsod na voljo razlicne druzabne igrice za velike in male. Veliki se zamotijo ob igranju dame, saha ali razlicnih kvizih, ki jih prirejajo v pubih. Otroci pa, da ne tecnarijo, kako bi radi sli domov, se lahko igrajo Clovek ne jezi se (OK, ni ravno tak, igra se malo drugace in se imenuje Sorry), Monopoly in podobno ... Natakarji so hudo prijazni in imajo vse pod kontrolo. Ko sem nerodno odlozil telefon v luzico piva na mizi (ne nisem bil pijan ... se), je takoj prisel fant izza sanka in mi prinesel servetke, da sem ga lahko obrisal.
Seveda pa pivo iz teh malih pivovarnic lahko odneses tudi domov. Natocijo ti ga v licne steklenice razlicnih velikosti, zraven pa dobis leseno "nosilko" okraseno s simboli pivovarne. In ja, v vseh teh pivovarniskih pivnicah je prilicna gneca. Vzdusje pa enkratno, z obilico smeha, klepetanja in tu pa tam tudi kaksno pesmijo ...
Uf, malo me je zaneslo in bojim se, da bo kdo iz tega izbrskal kaksno "svojo" idejo in bo potem ...
OK, nehaj, bolse ce ostanem na bolj lahkotni temi in spijem tole pivo do konca ... Cheers ...

Visoko nad oblaki

VISOKO NAD OBLAKI

OK, spet en majhen blogec, ali mogoce celo majhna serija blogcev. Kriva je pravzaprav FB prijateljica, ki je na eno od mojih zadnjih objav namignila, da bi bilo fino prebrati spet kaksen blog o dogodivscinah, ki se dogajajo na trenutnem potovanju. Pa sem si rekel: "OK, zakaj pa ne?"
Za zacetek majhno opravicilo sebi in vam, ki boste prebirali te moje svojeglavosti. Sigurno je ze bilo opazeno, da ne pisem kljukic nad czs. Kriv je racunalnik. Mogoce bi bilo dobro, da bi najprej napisal svojeglavo razmisljanje prav o tem, a sem ze dal drugacen naslov danasnjega bloga. Pa morda kdaj prihodnjic. Aja, zakaj je kriv racunalnik? Ker je ameriski in po vrhu vsega se v Ameriki ... 
Torej, nazaj k naslovu ... Zadnjih nekaj dni sem bil kar precej casa nad oblaki. Dobesedno in tudi v prenesenem pomenu. Zato je prav, da se zacne moje nakladanje prav s to temo.  Ze lani novembra sem kupil letalsko karto za eno potovanje, ki je zdaj ze varno spravljeno v najlepse spomine. Potem pa sem letos januarja kupil se drugo letalsko karto, ki me je popeljala preko luze, na obrobje ameriskega Skalnega gorovja. In zdaj sem tu ...
Tudi to potovanje ni cisto brez razloga. Na zacetku je bil sicer le en, kasneje pa so se razlogi kar lepili drug na drugega. Eden med njimi je seveda tudi ta, da bo potrebno spet malo igrati selitveni servis saj Katarina pravi, da sem jo med njenim studijem ze nekajkrat selil (iz enega dela Cambridgea v drugi del Cambridgea, iz Cambridgea v Glasgow, iz Glasgowa v London, iz Londona v Slovenijo ...) in zakaj je ne bi se sedaj.

Uros me je odpeljal na letalisce v Trstu, kjer se je zacela dogodivscina. Ker sem na poti nekajkrat prestopal (tako sem pac dobil najcenejso karto), sem se odlocil, da bom imel le rocno prtljago. Letalskim druzbam pac nekak ne zaupam, da bo kovcek, ki bo potoval nekak po svoje, prisel istocasno na cilj kot jaz. Lufthansa ima na svoji spletni strani lepo napisano, kaksnih dimenzij je lahko kabinska prtljaga in tudi koliko lahko najvec tehta. Hm, tu pa se lahko zatakne. In se tudi je. Ko sem vse zlozil v kovcek predpisanih dimenzij in takole na oko, pardon na obcutek potehtal, sem ocenil, da bo to malo vec kot dovoljenih osem kilogramov. Na letaliscu sem previdno polozil prtljago na tehnico in pokazala je dva kilograma prevec. Seveda. OK, ni panike. Iz kovcka sem vzel pulover in si ga oblekel, cez roko sem polozil vetrovko in vanjo zavil darilce za Katarinino. Samozavestno sem odkorakal k pultu, kjer sem cekiral svoje polete in ves cas pazil, da mi izpod vetrovke ni zdrsnilo presenecenje za Katarinin rojstni dan. Uspelo je. Gospa v letaliski uniformi, ki je bila, zaradi baje novega racunalniskega programa, rahlo zmedena, se je strinjala, da imam le rocno prtljago. Tehnica je pokazala slabih osem kilogramov. Dobil sem kuponcke za vkrcanje na letala in mahnil sem jo proti zaviti potki, ki vodi k piskajocim vratom pred vstopom v tapravi del letalisca. Mimogrede sem nazaj v kovcek zapakiral vse tisto, kar sem pred tehtanjem vzel iz njega in se spraseval, v cem je smisel vsega tega pocetja. Istocasno sem tudi ugotovil, da policaj, ki mi je v italijanscini povedal, da moram izprazniti zepe, sneti pas, vse tekocine zlozit v prozorno vrecko in tako naprej, govori tudi slovensko. Naredil sem kakor je zahteval, ceprav jezik nasih zahodnih sosedov razumem le priblizno, zakorakal skozi cudezna vrata, ki so seveda zapiskala in v istem koraku naredil tudi obrat, ter se vrnil proti policaju. Moj manever, ki je bil izveden kot samoumevna stvar, mu je izbuljil oci in nadel rahel izraz presenecenja, istocasno pa tudi strog uradni pogled. Pa sem ga hitro pomiril in mu dal kar v slovenscini vedeti, da sem ze preden sem stopil skozi piskajoco kontrolo, vedel, da se bova se enkrat malo poblizje srecala. "Umetne kolke imam," sem se mu nasmehnil. Nasmehnil se je nazaj in v mojem jeziku odgovoril, da me zaradi protokola mora preloparckat. In seveda je tudi loparcek piskal na pravih mestih.

V Muenchnu som bili kot bi mignil. Potem pa na veliki Airbus in preko Atlantika. Pilot in kopilot sta se na zacetku predstavila in nam obljubila, da bosta naredila vse, da nas varno pripeljeta v Washington. Mislim, da je to leporecenje posledica dogodkov iste letalske druzbe izpred dobrega meseca v francoskih Alpah. Kakorkolize bili smo pomirjeni. Sopotnik na sosednjem sedezu je na svojem pametnem telefonu odprl neko besedilo zapisano v rahlo nenavadnih znakih, ki se berejo od desne proti levi, nekaj momljal pred sebe ter kimal z glavo in ko je zakljucil smo vzleteli. Hmja, pogledal sem dva filma, ki sem ju zamudil v celjskem Metropolu, malo vmes pretegoval noge in vsakih toliko casa razmisljal o tem, da bi bilo dobro vsaj delcek poti tudi prespati. Pa ni slo, saj sta me ves cas motili dve lustni stevardesi, ki sta neprestano slilili v mene s pijaco, hrano, v vrelo vodo namocenimi robcki, nasmehom ... OK, saj je bilo prav prijetno.

Filmski program na prekooceanskih letih je nekaj cisto drugega kot tisto, kar sem dozivljal na poletih v ZDA v prejsnjem zivljenju. Ponudba se je noro povecala, vmes pa so tudi reklamni filmi in moram priznati, da mi je lepo strilo, ko sem nasel tistega za Slovenijo. Bravo Lufthansa. Devet ur kasneje, sem se sest ur mlajsi znasel na drugi strani luze. Ameriski policaji na meji so kljub opozorilom, ki sem jih dobival pred potovanjem z vseh strani, bili izredno prijazni. In postalo mi je zal, da sem opozorila jemal prevec resno, saj bi v nasprotnem primeru Katarini lahko prinesel vsa tri darila.
Malo je bilo potrebno pocakati, potem pa sem vstopil na Boing in takoj me je prevzel tisti znani obcutek, ki ga najprej dozivi vsak, ko prvic vstopi v dezelo neomejenih sanj. Vse je vecje, presneto vecje kot v Evropi. In tako je tudi s sedezi v letalih. Dobro, da je tako. Kmalu je k meni prisedla obilna gospa, OK zelo obilna gospa. Naciljala se je med naslonjala sedeza in se pocasi in previdno spustila v njega. Zaslisalo se je cviljenje usnjenih naslonjal ob stiku z njeno obleko in vzdih gospe, ko se je "udobno" namestila. Potem se je obrnila k meni in z nasmeskom dejala: "Ce bova imela sreco, ne bo med nama nihce sedel." Ja, tezko sem si jo predstavljal, da bi morala ves manever se enkrat ponoviti. Imela sva sreco. Ona zato, ker ji ni bilo potrebno vec vstati, jaz pa zato, ker je med nama bil en prazen sedez. Kako smo leteli ne vem, ker sem vso pot prespal. No ja dobro, vmes sem naredil se majhno napako, ker sem pozabil se eno tipicno amerisko znacilnost. Stevardeso sem prosil za kozarec vode. Dobil sem ga do vrha napolnjenega z ledom, prelitim s tremi ali stirimi kapljicami vode, kolikor je pac se slo v kozarec.
V Denverju me je pricakala Katarina. Zlozila me je v svoj avto in odpeljala sva se ameriskim dogodivscinam naproti ...