BACK TO THE FUTURE
Sedim pred gatami G31 na letališču v Münchnu. Še sedaj ne dojemam, da sem za to, kar sem pravkar pojedel, plačal dvajset Evrov. OK, saj vem, da je prehranjevanje na letališčih ena večjih in predvsem dražjih neumnosti, kar jih človek lahko izvede v življenju. Ampak kaj naj naredim drugega, ko pa me hrana na letalu ni zadovoljila … Iz zvočnikov me prijazni glas, v rednih enakomernih presledkih, opozarja, naj imam prtljago ves čas nekje v svoji bližini, ker mi jo lahko drugače odstranijo in uničijo. V uho mi neprestano lezejo nekak zelo sumljivo izgovorjeni in naglašeni različni priimki oseb (v glavnem tisti vzhodnjaški), katerih letalo bo v kratkem vzletelo, oni so pa še kdo ve kje. Morda ob vrčku kakšnega bavarskega piva ... Iz Duty Free Shopa v bližini prihaja totalna zmešnjava vonjev različnih, v glavnem prestižnih znamk, parfumov. Mimo mene drvijo ropotajoči kovčki velikosti ročne prtljage, ki jih njihovi lastniki marsikdaj težko dohajajo. Če prištejem še policaje v neprebojnih jopičih s hitrostrelajočim (a se tako reče brzostrelki?) orožjem preko rame, je trenutna slika dogajanja okoli mene dokaj popolna.
In ob vsem tem direndaju in ostalih motečih elementih poskušam razmišljati o tem, kje pravzaprav sem. OK, prostorsko vem. Kaj pa časovno? No, tu pa je mala poštena zmeda. Za njo pa sta pravzaprav krivi Maša in Tina s svojo izjavo: »Back to the future.« Ameriške dogodivščine so se iztekle, vsaj trenutno. Bilo je čudovito, čustveno, in polno zabavnih in zanimivih doživetij. Vse bo varno shranjeno v škatlice prijetnih spominov, po katerih tako rad, od časa do časa, pobrskam. Toda potrebno se je bilo podati nazaj v resnično življenje. Ampak kje to je? V prihodnosti, preteklosti ali sedanjosti? Dobro, glede časovnih pasov na našem planetku mi je vse dokaj jasno. O tem sem nekoč celo učil na neki srednji šoli. Hm, me prav zanima, če se moji nekdanji učenci danes (torej v sedanjosti) spomnijo tisto o poldnevnikih, Greenwichu, petnajst stopinj širokih pasovih, datumski meji … Ali jim je bilo takrat (torej v preteklosti) to razumljivo. In kaj si bodo o vsem skupaj mislili čez nekaj let (mislim v prihodnosti)?
Torej … upam, da ne bom preveč zabluzil … Ko sem se odpeljal od doma tja nekam v osrednji del Združenih držav Amerike, sem med deseturno vožnjo, izgubil osem ur časa. Ja, in že tu se srečam s prvim pomislekom. Ali sem na ta način izgubil tudi toliko ur življenja, ali pa sem dve uri le-tega pridobil, ker deset minus osem je enako dve. Glede na to, da sem, več kot očitno, zaostal za časom, ali to pomeni, da sem se prestavil v preteklost? Ja, in zdaj pazi, če sem prihodnost pustil doma (saj je tu čas osem ur pred srednjeameriškim), potem to pomeni, da sem zdaj, ob povratku v Evropo, šel v prihodnost? Oziroma še bolj komplicirano … sem se vrnil v prihodnost. Tisto, kar se je dogajalo v domačem kraju, se je zgodilo osem ur pred tem, ko sem jaz prišel v ta čas. Oziroma bolje povedano (napisano) ko me je Zemlja obrnila, ali pa pripeljala, v ta čas. Ampak tisto, kar se je meni dogajajo v ZDA, sem imel občutek, da se je dogajalo sedaj, točno tisti trenutek. Toda za vas v Evropi se je to dogajalo dokaj daleč v preteklosti, pred osmimi urami. Tisto, kar pa se je vam tukaj dogajalo točno tisti trenutek, torej definitivno v sedanjosti, bi se naj meni zgodilo šele čez osem ur. Zdaj pa razumi to, če lahko.
Torej, odkrito povedano, nimam pojma, ali sem zdaj, ko sedim tu pred gatami G31, v preteklosti, sedanjosti, ali prihodnosti. Hm, mislim, da kar v sedanjosti, saj sem na začetku tega bloga napisal: »Še sedaj ne dojemam …« OK, to sem razčistil, toda kam sem prišel (glede na čas), pa še vedno ne vem … Mislim, da sem zabluzil. Ampak zadeva je hudo resna, saj mi, kot geologu, zdaj ni jasno, ali so dinozavri že izumrli, ali se bodo šele pojavili ...
VREMENSKA SLIKA
Kadar ne vemo o čem bi govorili, ali še huje, o čem bi se pogovarjali, je rešitev vedno hudo banalna … vreme. Najbolj hvaležna tema, saj je tako enostavno šimfati čez njega, ga hvaliti, modrovati o njem, ali pa ga vsaj komentirati. Malo nerodno je, če to postane osrednja tema pogovorov. Ker v tem primeru se lahko resnično resno vprašamo, zakaj se z nekom sploh družimo, ko pa se pogovarjamo vedno isto …
O vremenu načeloma ne debatiram, ker je pač takšno, kot je in tu res ne morem ničesar narediti, da bi bilo drugačno. Sprejemam ga takšnega kot je in zame je vedno lepo. Nima smisla bemtiti nad dežjem, ampak je bolj enostavno odpreti dežnik, če že preveč intenzivno pada (drugače pa si je prav prijetno tudi zmočiti lase). Brez veze je preklinjati vročino, ko pa je toliko zanimivih in primernih načinov za ohladitev. Le zakaj bi bil jezen na veter, ko pa mi naredi tako zanimivo zmešano frizuro …
Aha, bo zdaj kdo rekel … ne ve, kaj bi napisal v današnji blog, pa mu prav pride filozofiranje o vremenu … No ja, ni čisto tako.
Bloge pišem kadar sem na potovanju. Takrat se vedno zgodi nekaj takega, kar je primerno za kakšen krajši zapis. OK, saj se mi tudi drugače dogaja … ampak ne bi o tistem. Zapiski s potovanj se mi zdijo zanimivi in uporabni kot spomin, pa tudi da jih morda lahko še kdo drug prebere. Hmja, čeprav slednjega nikoli ne veš, saj nihče ne »lajka« ali pritisne srček, če mu je blogovski zapis všeč, ali pa pod njega pritisne tisto jezno faco, če se mu zdi slab … Tudi komentarji so hudičevo redki … Opa, malo sem spet zabluzil. Torej, ni res, da se na tem mojem potovanju ne dogajajo zanimive dogodivščine. Problem je v tem, da je to potovanje čisto na drugem čustvenem tiru, pa tudi nivoju, kot vsa prejšnja. In blogobralci (tisti, ki recimo preberejo, kar napišem), pričakujejo opise krajev, ljudi, smešne komentarje dnevnih dogodkov, kako besedo o hrani ali pijači … ne pa neke čustvene izlive. In zato danes pišem o vremenu. Ja, malo zato, da zamašim praznino in malo bolj zato, ker je vreme na potovanjih tudi dogodivščina. Čustveni izliv ste dobili v prejšnjem blogu z naslovom SPOMINI.
»V Koloradu je na leto tristotrideset sončnih dni,« je rekla Katarina, preden sem pred dobrim letom in pol prvič pripotoval k njej na obisk. Že takrat sem nameraval napisati nekaj o vremenski situaciji v blogu ODKRIVANJE ODKRITIJ, pa nisem. Torej, prvi teden, ki sem ga predlani preživel pri Katarini in Juanu, je bilo vreme tipično kalifornijsko za tistih ostalih petintridest dni na leto. Pošteno je deževalo in to vztrajno dan na dan. OK, malo pretiravam, ker je en dan tudi snežilo, čeprav smo bili na začetku junija. Seveda je bilo tudi temu primerno mrzlo. Že sem se sprijaznil, da bo odkrivanje in spoznavanje te ameriške zvezne države omejeno na muzeje, pube in trgovine, ko je prišlo do sto odstotnega zasuka in udarila je tropska vročina. Torej mi je bilo takrat postreženo tudi s tipičnimi večinskimi vremenskimi razmerami.
Ko sem se letos, pred nekaj dnevi, spet odpravil malo na drugi konec sveta, sem vedel, da me bo pričakala zima. Toda kakšna? Tega pa niti slučajno nisem vedel. Še manj pa pričakoval to, kar se dogaja. Začelo se je z rahlim, drobnim sneženjem. V eni noči in delu dneva je nasulo dobrih dvajset centimetrov debelo mehko preprogo. Mimogrede povedano (OK, napisano) v Koloradu razen glavne, ostalih cest ne plužijo. In Američani to čisto mirno prenašajo. Vsak skida pred svojim pragom, na cesti pa pač vozijo počasneje in dosti bolj previdno kot drugače. Je pa res, da vožnja po »neglavnih« ulicah postane kar prijetno zanašajoče zanimiva.
Po sneženi dobrodošlici se je v kraju, kjer živita Katarina in Juan zjasnilo. Logična posledica je bil občuten padec temperature ozračja. Istočasno se je v domovini precej govorilo o polarnem mrazu. Hm, v Greeleyu je bilo -35°C in življenje je potekalo lepo umirjeno normalno naprej. Ko smo se pripeljali v Estes Park, ki je le na par metrov nižji nadmorski višini kot naša Kredarica, nas je pričakalo prijetnih 7°C in sončni žarki, ki so kukali med trgajočimi se oblaki. Naslednji dan se je, na trenutke, orkanski veter igral in kuštral krošnje mogočnih borovcev. Sledil je deževni dan, ki je ulice mesta spremenil v majhne deroče potočke. Zdaj, ko se bo ura počasi prevesila v nov dan, pa pošteno sneži in pokrajina se odeva v tisto pravo, pričakovano zimsko belino.
In kaj zdaj? Nič.
Ko je snežilo sem z veseljem vzel v roke lopato in skidal pločnik pred hišo. Že dolgo nisem tega počel. V Ameriki še nikoli. V največjem mrazu sem šel na dolg sprehod v bližnji park in užival, ko mi je ob vsakem vdihu zmrzovala sluznica v nosu. Veter je pihal ravno pravi čas, da so nastale čudovite fotografije plapolajoče Katarinine obleke. Deževni dan sem izkoristil za pohajkovanje po trgovinicah. In jutri se bomo verjetno že nekak odričali po zasneženi cesti v dolino … Vam pravim, čista uživancija je to vreme.
SPOMINI
Sedim ob prasketajočem kaminu, ki prijazno seva prijetno toploto in ves osrednji prostor koče The Historic Crags Lodge zapolnjuje s toplino. V ozadju komaj slišno nežna glasba boža uho in dušo. Plapolajoči plameni skačejo s topolovega polena na hrastovo vmes pa, za prijetno aromo, malo obliznejo kakšen kos borovca. Pa ni le ogenj, ki se poigrava s sencami tisti, ki daje celotnemu ambientu pomirjujočo domačnost. Ves, več kot sto let star hotel je prežet s prijaznostjo in nenavadnim mirom. In takšno vzdušje odpira škatle s spomini … tistimi prijetnimi.
Hotelček, morda je to vseeno boljša oznaka za ameriško »planinsko« kočo, je leta 1914 postavil Joe Mills, ki je kot otrok v sanjah videl čudovito gorsko dolino, ki ga je neizmerno privlačila. Ko je bil star šestnajst let, se je odpravil, kar malo tako, pohajkovat po vzhodnem delu Skalnega gorovja. Nekega jasnega večera, ko je na nebu sijala polna luna, se je znašel v dolini Estes in prepoznal pokrajino iz sanj. Nekaj let kasneje se je vrnil v »svoje sanje« z ženo Ethel in odprla sta hotelček, ki sta ga poimenovala po skalnatih stenah, ki obdajajo dolino. Od takrat se ni veliko spremenilo.
OK, kraj je postal eno od zelo obiskovanih turističnih središč Rocky Mountaina, sobe hotelčka so dobile udobje, ki si jo moderni turist želi, toda mize, stoli, fotelji, lesena tla in številne druge podrobnosti so točno tiste izpred dobrih sto let. Spomini številnih obiskovalcev so shranjeni na obledelih fotografijah v velikanskem lesenem albumu. Smučke, sanke in krplje, ki so razobešene po stenah ne prikazujejo le zgodovinskega razvoja teh pripomočkov za zabavno preživljanje zasneženih zimskih dni, ampak skrivajo marsikakšno zanimivo zgodbo.
Meni pa so se spomini zapodili za dobro leto in pol nazaj, ko sva se s Katarino sprehajala po lepo urejenih treking poteh v okolici Estes Parka in se na »Ghost touru« v Stanley hotelu nisva mogla načuditi ameriškemu dojemanju in sprejemanju paranormalnih pojavov. Ampak ne bi zdaj o tem. Če koga zanima, si naj prebere v blogih NA HUM in VEČER V DRUŽBI DUHOV
Glede na razlog, zaradi katerega sem tu, so se mi spomini zapeljali tudi za dobrih trideset let v preteklost. Kaj si nor, pa saj to je bilo tam enkrat v mezozoiku. Ampak bilo je lepo, prijetno in predvsem zabavno. Na začetku že zaradi odnosa in pristopa k temu velikemu dogodku, ki si ga je vsak zamislil malo zelo drugače. Potem zaradi fotografije, ki zaradi neresnosti protagonistov ni uspela in bi jo naj poskusili ponoviti dobrih štirinajst dni po dogodku. Pa seveda nismo. In seveda po napaki v slavnostnem govoru, ki je vse, tudi tiste, ki so se že prej pol ure jokali, spravila v smeh. Da o pojočem duhovniku raje ne pišem … Ni mi žal. Ne za tiste trenutek takrat in ne za vse ostale, ki so jim sledili.
Jutri pa se pričenja prihodnost, ki bo tudi postala spomin. Prepričan sem, da prijeten … no ja, zabaven zagotovo bo. To se vidi že iz razpoloženja, ki nas obdaja. Pričakovanje, pa tak … in seveda kakšno presenečenje mora biti zraven. Pa na neumnost tudi ne smem pozabit, saj se prav zaradi njih škatle s spomini, shranjene tam nekje na podstrešju možganov, nikoli ne zaprašijo. In potem jih odpiramo po mili volji takrat, ko jih želimo ter se vračamo v tisti trenutek, ki nam vzbuja prijetne občutke. Ali pa se te škatle odpirajo same, takrat, ko si to najmanj želimo in nas vlečejo med spomine. Ja, se zgodi tudi to. Na srečo pa z leti in izkušnjami, kako ravnati s spomini, znamo te škatle tudi kar hitro spet pokriti in zložiti nekam na dno kupa ... Matr, sem zdaj zabluzil … Ampak tako je to s spomini … sam se kar rad vračam v njih in marsikdaj mi dajo idejo, kako naprej. In moj jutrišnji govor bo tudi poln spominov. Ja, sigurno. Si, claro.
Nasmejan gospod, ki v sosednjem fotelju prebira časopis, je pravkar vrgel na ogenj novo drvo. Dim je malo skočil iz kamina in v The Historic Crags Lodgeu v Estes Parku je zadišalo po novem letu pred triintridesetimi leti v majhnem hribovskem vikendu, ko je … Eh, ne bom zdaj o tem, ker potem ne bom nehal.
DOBER TEK
Hrana … eden boljših delčkov življenja. OK, že res, da so nekatere druge življenjske dogodivščine tudi super in bi brez njih bilo naše bivanje lahko precej dolgočasno. Recimo pivo, pa bicikel, potapljanje v morju, dober koncert, prijatelji, sneg, pa seveda … ja, OK. Ampak kakor za koga. Hrana … no, tu je pa verjetno težko najti koga, ki mu je glede nje čisto vseeno.
Na potovanjih se vedno orientiram na lokalno hrano in lokalni način prehranjevanja. Zdi se mi namreč škoda, da ne bi pokušal in okušal posebnosti kuharskih mojstrovin z različnih koncev sveta, se prepuščal nenavadnim okusom in še bolj neobičajnim kombinacijam sestavin, ki vsaj na prvi pogled nikakor ne sodijo skupaj. Na prvi pogled … hahaha, dobra je ta. Res, da jemo tudi z očmi, toda tisti prvi stik in dotik hrane z brbončicami našega jezika, ko se izkušnja čisto prvega grižljaja prelije v simfonijo imenovano okus, je šele tisto pravo in edino, ko lahko sprejmemo odločitev ali nam je določena hrana všeč ali ne. (In nikakor ne, ali je dobra ali ne.)
Ja, žal bi mi bilo, če ne bi na Kubi poskusil cocodrilosa, v Egiptu pri Berberih jedel kuskusa, na Danskem Smørrebrød, na Dunaju seveda Wienerschnitzel, haggins na Škotskem, v Sarajevu čevapčičev …, če naštejem le par svojih potovalno prehranskih izkušenj, ki bodo mogoče pri kom povzročile slinjenje ali pa krčenje želodca.
V ZDA je seveda potrebno jesti tako kot pravi Američani. Torej obilno, nenavadno in najbolj primerno v enem od tipičnih ameriških Restaurantov. Katarina in Juan sta, iz svoje bogate zakladnice poznavanja široke palete tovrstne ponudbe v Greeleyu, izbrala in predlagala lokalček, kjer dela njuna prijateljica Kerrie. In smo šli …
V Downtownu so pred kratkim odprli novo mestno pridobitev. Majhen simpatičen prostor, urejen točno tako kot so taki lokali prikazani v ameriških filmih. Šank, ob oknih mize z usnjenimi, morda je bolj prav s psevdo usnjenimi sedeži, na sredini prostora pa nekaj samostojnih mizic. Ja, točno tako kot v filmih in točno tako, kot smo doživljali na naših preteklih potovanjih po ZDA. Imenuje se Yolk in Maša je kar hitro našla, oziroma izumila, slovensko ime … Si predstavljate, da bi se pri nas ta lokalček imenoval Rumenjaček? Odprt je le do dveh popoldne in seveda prav zaradi tega, logično, tukaj strežejo tipičen ameriški Brunch. Tega nismo poskušali prevajati, je pa to obrok, ki nekako ustreza zajtrku in kosilu skupaj. OK, pozni zajtrk ali pa zgodnje kosilo, kakor kdo hoče. Količinsko seveda takšno, da zadosti obema. Kerrie je bila o našem prihodu že obveščena. Čakala nas je pripravljena miza. In smo začeli ...
Po ameriško kajpada. Najprej smo bili postreženi z velikim, seveda plastičnim, kozarcem vode. Oziroma mogoče boljše, če napišem ledu z malo vode. Jasno, da smo istočasno naročili nekaj bolj konkretnega … Mimosa je šampanjec z dodatkom soka pomaranče, guave, brusnice ali ananasa. Zanimivo in okusno. Malo mi je bilo žal, da danes ni sobota ali nedelja, ker imajo takrat »free refill«. OK, ali pa rajši ne.
Glavna sestavina bruncha so seveda jajca. Takole najmanj tri v porciji. Lahko »scrambled« (zmešana) ali »sunny side up« (na oko). Ko naročaš, seveda ne razmišljaš o holesterolu in ostali navlaki o zdravem prehranjevanju. Zraven rumeno-bele zmešnjave ali gor obrnjenega sončka, lahko dobiš kar želiš. Izbirali smo malo vsak po svoje, verjetno tudi zaradi tega, ker nas je blazno zanimalo, kaj bomo dobili. In smo dobili …
Šunko, hrustljavo popečeno slanino, hash (na majhne koščke rumenjačkasto popečen krompirček), čebulo, špinačo, črni fižol, toast, tortillo, Pico de gallo (mehiška omaka s paradižnikom in čebulo), zelen čili ... OK, ne vsi vse, ampak vsak svojo kombinacijo. Po vrhu smo pokapljali še malo Cholule in se resno lotili resnega opravila. Brez besed, le tu in tam kakšen vzdih, zadovoljno mrmranje in cmokanje. Prav zanimivo, kako človeku, če seveda nima predsodkov, tekne hrana dežele v kateri se trenutno nahaja. OK, meni sigurno. Mislim pa, da je tudi ostalim, ki so bili danes z mano za isto mizo.
Na koncu, ker je za slaščico v želodcu poseben prostor, ki ga druga hrana, neglede na to, koliko je poješ, ne more zasest, pa še prava ameriška palačinka s kokosom in čokolado ter obveznim sirupovom prelivom. Pa kaj to sploh pišem. Če res jemo tudi z očmi, si poskusite predstavljati po fotografijah … ampak manjkalo vam bo tisto najpomembnejše … ščegetanje med brbončicami jezika. Pa dober tek …
PRESVETLJEN
Spet malo na potovanju. Razlog je dober … kaj dober, odličen. Obetajo se nova poznanstva, nova doživetja, nov letni čas … čeprav je pot stara. Kolorado, Denver in njegova okolica. Tokrat bo, za razliko od pomladansko poletnega potepanja, malo zimskih radosti. Hm, odkrito povedano, si jih v preveliki količini ne želim. OK, nekaj snega že, saj se za januar v Denverju, ki je na nadmorski višini naše Rogle, to spodobi. Preveč pa spet ne, ker je kraj dogodka, zaradi katerega sem z velikim veseljem spet priletel v ZDA, na dobrih 2.000 m. In tam je tudi en hotel, ki mi je znan iz hudo zasneženega holivudskega filma, kjer se je dogajalo marsikaj.
V obeh malih mestih, v katerih se zadnje čase najpogosteje gibljem, se je seveda hitro razvedlo o moji planirani poti. Kako se le ne bi. Potem pa je tu še Facebook in … A naj še kaj naprej razlagam? Kakorkoli že, spet so se pojavili nekateri moji virtualni pa tudi resnični prijatelji, ki so mi zastavili rahlo retorično vprašanje: »A boš kaj napisal?«
Hmja, zakaj pa ne … Morda pa koga, takole čisto mimogrede, zanese še na tiste stare bloge, ki so nastali že enkrat davno v mezozoiku. Seveda je fino, če se na poti zgodi kaj takega, o čem se lahko potem razpišem, globokoumim in morda koga s tem celo zabavam. Ampak ja, mora biti neka dogodivščina, ki se zaplete ali pa razplete v zgodbo, da potem besede same stečejo. Toda že kar prvi dan? Le kaj tako zelo pretresljivega in zanimivega se lahko dogodi, če veš, da te čaka le dolgotrajna vožnja z letalom, kjer si ujet na malem prostoru s sotrpini, ki se vsi po vrsti vdajo v usodo neumornega gledanja filmov na majcenih ekrančkih zmontiranih na sedežu pred njimi. Če ves dan, ali pa še malo več, preživiš na letalu, res ne moreš pričakovati kakšnih zanimivih dogodivščin. In potem razmišljaš, kako ne boš mogel, hm, ali pa ti ne bo treba, nič napisanega poslati v elektronski svet. Kakšna zmota … pozabil sem, da potujem v ZDA. Če ne drugega, te tam pričakajo mejne formalnosti, ki so od mojega prejšnjega obiska, ki pravzaprav sploh ni bil daleč v preteklosti, postale naravnost navdušujoče nerazumljive.
Torej … doma že pred odhodom izpolniš ene elektronske obrazce v katere napišeš, da nisi sodeloval v holokavstu med leti 1941 in 1945, da nisi terorist in da to ne nameravaš postati v času bivanja v tej najbolj demokratični državi, kjer lahko drugače postaneš vse kar hočeš, označiš, da nisi član nobene prepovedane revolucionarne frakcije in še pa še. Skratka, vsepovsod označiš NO. Za to svojo izpoved o političnem in ostalem prepričanju in nagnjenjih seveda potem plačaš.
Na letalu, visoko nad oblaki, tam nekje v bližini Grenlandije, dobiš vprašalnik, ki ga moraš zopet vestno izpolniti s praktično enakimi odgovori kot si naredil že v elektronski obliki. Ko se izkrcaš, pa pride tisto, zaradi česar se splača potovati v domovino demokracije. Zavita, z elastičnimi trakovi označena in omejena pot te privede do najnovejše pridobitve … samokontrole. Ko dobiš znak, stopiš do naprave, kjer najprej sam skeniraš svoj potni list, potem se z isto napravo sam fotografiraš in nato še daš prstne odtise. Jasno, da še enkrat odgovoriš na vsa tista vprašanja od prej (in nikar ne pozabi, da mora biti vsepovsod odgovor NO) in potem si natisneš, še vedno na isti aparaturi, listek z lepo oblikovanim vsem tvojim početjem. In si misliš, OK, to je to, racionalizacija dela, seveda, stroj te lahko zelo kvalitetno preveri. Zdaj pa pride tisto v stilu: »Če pokličete zdaj, dobite še …« Ja, procedura namreč še ni zaključena, saj te zdaj prečekira še pravi, živi policaj. Z vsem tistim, kar že poznaš … skeniranje potnega lista, prstni odtisi, fotografiranje in seveda še kakšno resno vprašanje … In če ti uspe vse to preživeti, lahko vstopiš v obljubljeno deželo … ampak samo za določen čas.
Ja, ob enem samem prehodu meje ZDA sem bil bolj presvetljen kot takrat, ko sem šel na operacijo kolkov … obeh.
VECER V DRUZBI DUHOV
Se spomnite filma The Shining? V slovenscini se naslov slisi kot
Izzarevanje. Kultni film reziserja Stanleya Kubricka izpred petintridesetih let, posnetega po istoimenskem romanu Stephena Kinga. V glavni vlogi pa Jack Nicholson.
Ze samo ta tri imena povedo, da ko film vidis, ga ne pozabis. Ja in Nicholson je takrat bil na visku svojega igraskega izrazanja. Najprej Easy Rider (Goli v sedlu), pa potem One Flew Over the Cuckoo's Nest (Let and kukavicjim gnezdom), potem pa se The Shining ... Ja v teh in se nekaterih filmih ga je bio res uzitek gledat. Zadnje case snema neke psevdokomedije v katerih se vedno pojavlja z istim trapastim izrazom in misli, da je smesen. Skoda, v svojih mlajsih letih je bil res srasen. OK, za moje mlade blogosledilce, ki jim verjetno ni cisto nic jasno, o cem zdaj pisem ... Dobronameren nasvet - poglejte katero od zgoraj nastetih filmskih mojstrovin ... S The Shining je pa takole ... Na kratko ...
Stephen King se je odvajal od alkoholizma in v casu zdravljenja je dvakrat obiskal Stanley Hotel. Tu bi se mu naj dogajale cudne stvari, in mu nudile istocnico za omenjeni roman ki govori zgodbo o nekdanjem ucitelju in zdravljenemu alkoholiku Jacku Torranceu, ki preko zime sprejme delo oskrbnika hotela Overlook in se tja preseli s svojo zeno in sinom. Hotel je visoko v gorah in preko vse zime zaprt, saj je do njega, ko zapade sneg, nemogoce priti. Torrance se torej nastani v hotelu, kjer pa zacne dozivljati nenavadne, paranormalne stvari ... OK, dovolj. Tisti, ki ste prebrali knjigo ali pogledali film tako veste o cem govorim. Tistim, ki pa tega se niste storil pa ne zelim pokvarit uzitka. In zakaj zdaj nakladam o tem? Zato, ker Stanley Hotel stoji v Estes Parku, dve ulici nad motelckom v katerem sva trenutno nastanjena s Katarino. Ze od dalec se vidi, da je nekaj posebnega. In danes sva v njem to posebnost tudi v zivo dozivela. Cisto slucajno sem namrec v eni od turisticnih brosur zasledil, da imajo organizirane oglede hotela in v vecernem casu srecanja z duhovi. Pa sem to na glas omenil in se isti trenutek, a prepozno, ugriznil v jezik ... Katarina je kot prava filmoljubka bila takoj navdusena. Kar preko spleta sva placala konkretno vstopnino in se zvecer polna pricakovanj podala proti veliki beli zgradbi, ki cepi nad Estes Parkom. "Mislis, bodo pokazali sobo 217, oziroma 237?" je zanimalo Katarino, "pa tisto dvigalo iz katerega se ulije kri? Prav zanima me, kako bo s sobo v kateri se pojavljata dvojcici ..." V kleti hotela, pred pisarno s turisticnimi informacijami, je ze bila zbrana majhna skupina Americanov, zeljnih druzenja z duhovi. Zacelo se je zelo obetavno. Nas vodnik, moram priznati, da fant obvlada svoj posel, je zanimivo z rahlim humorjem in ironijo dvigoval vzdusje.
Zvedeli smo nekaj zgodovinskih podatkov o hotelu, potem pa smo se napotili v plesno dvorano. In tu se je zacelo. Na telefone smo si nalozili aplikacijo za sledenje duhov. In glej ga zlomka, prav v nasi blizini se je eden premikal sem ter tja, saj smo to lahko jasno, kot majhno oranzno piko, videli na ekrancku nasih pametnih telefonov. "Ne me fopat ..." Vodic nam je postregel z zgodbicami, res zanimivimi, o osebah, ki so nekoc zivele ali pa delale v hotelu in se se zdaj po smrti pojavljajo na razlicnih koncih in delajo zgago. "Ne me fopat ..."
Dobrih petnajst minut smo sedeli v majhni sobici v temi, kjer je poskusal prepricat duha, oziroma duhico Lucy, da bi zaprla vrata. Ker to je baje naredila, ko je danes vodil skupino pred naso. Pa tudi drugace se Lucy prakticno vedno pojavi ... No, na zalost duhica, ki zivi, mogoce boljse prebiva, v igralski garderobi pod plesno dvorano s svojimi stirimi otroki, ni bila pripravljena sodelovati. Prav tako se tudi ni hotel pokazat ali pa vsaj oglasit pijani duh, ki bi se naj pogosto sprehajal v kletnih prostorih. Nas vodic ga je ze veckrat videl in nesramni duh mu je celo nekaj vrgel v glavo, ja pa eno vodicko je pred leti tako sunil, da je takoj zapustila to sluzbo, ja in neki obiskovalec je nekoc, ne tako davno nazaj, naredil celo fotografijo tega duha ... in nas vodic je vse to videl ... No, tu se je nama s Katarino vse skupaj zacelo zdeti silno bedasto.
Americani, o ti pa so vse zgodbe zagrabili zelo resno in stekel je pogover o lovilcih duhov in o neki odaji na televiziji o paranormalnih pojavih in eden iz nase skupinice je rekel, da voha sivko. Nas vodnik pa je takoj pojasnil, da je to parfum gospe Stanley in kar naenkrat so ga vohali tudi vsi ostali ... raze naju s Katarino in se ene gospe, ki se je samo smejala. Skratka ves ogled je sel v tej smeri. Ne vem, ali je nas vodic tudi preprican v obstoj duhov v Stanley Hotelu, o katerih je tako navduseno razlagal, ali pa se je pri sebi smejal naivnosti obiskovalcev. Ja, ce je res to drugo, se strinjam, da je posteno nategnil tudi naju s Katarino. O nastanku in snemanju filma The Shining sva izvedela bolj malo. Sva pa za to hudo dosti placala. Res pa je, da sva si lahko ogledala nenavadni hotel s cudovitimi jedilnicami, dolgimi hodniki in zanimivim stopniscem ...
V glavni jedilnici z originalnimi lestenci iz leta 1909, ko je hotel bil postavljen, so bili na mizah kuliji z logotipom tega prestiznega hotela, v katerem se cene prenocitve gibljejo od 380 do nekaj cez 1.000 US dolarjev. Namenjeni so bili temu, da gosti napisejo, s cem jim naj naslednji dan kuharji postrezejo. Katarina je svoje razocaranje nad vodeno turo izrazila na ta nacin, da je enega od kulijev, medtem ko je nas vodic zavzeto razlagal o neznosnem hrupu, ki ga prav tu zelo pogosto sredi noci povzrocajo duhovi, spravila v zep.
Potem sva se malo sprehodila po stopniscih in hodnikih, poiskala sobo 217, naredila nekaj fotk in se spomnila, da bi mogoce ukradla se en kuli ... Mahnila sva jo nazaj v jedilnico, a je bila ta ze pospravljena in z najinim podvigom ni bilo nic. Hej, tam na receptorskem pultu sta tudi dva kulija ... Kaj pa ce bi enega vzela tam? Pa tudi to ni slo, saj sta bila privezana na stojalo ... Hm, ocitno kuli ni vreden samo sestinpetdeset dolarjev, kolikor sva zanj placala midva, ampak mora biti veliko dragocenejsi ...
NA HUM ...
Nad Laskim se dviguje hribcek, okoli katerega krozi kar nekaj legend ... taksnih in drugacnih. Ze od nekdaj so prebivalci mesteca pod njim lazili nanj. Eni zato, da so se nadihali svezega zraka in da so misli, podzgane s svezim kisikom, dobila krila; drugi zato, da so pokurili nekaj kalorij po kosilu (ponavadi nedeljskim) in so imeli potem malo bolj mirno vest; tretji kar tako, da so prilezli na vrh svojega lokalnega Triglava; spet cetrti za nabiranje potrebne kondicije za vsakdanje izzive ali pa se kaksne vecje ... Na vrh vodi lepo urejena in tudi vzdrzevana pot, po kateri se, v zadnjem casu vsakodnevno, valijo mnozice taksnih in drugacnih pohodnikov do klopce, knjige, stemplja, "selfija" ... Razlog za to pocetje pa je verjetno isti kot nekoc in za vsakega malo drugacen ...
Nad Estes Parkom se dviguje hribcek, okoli katerega krozi kar nekaj legend ... taksnih in drugacnih. Ze od nekdaj so prebivalci mesteca pod njim ... OK, ja, tu smo ... S Katarino sva se odlocila, da se malo sprehodiva po delcku Rocky Mountain National Parka. Ker je moja gorska vodnica tu ze bila in pozna nekaj "Hiking Trailov", je za zacetek, za zacetnika, ob strokovni oceni mojih hribolazniskih sposobnosti, predlagala, da se povzpneva do majhnega jezerca, skritega med hribi and Estes Parkom. "Dobro, pa greva," sem se strinjal. Ker je v hribih ponavadi vreme nepredvidljivo in se hitro spreminja, sva vsatala dovolj zgodaj, da sva se do desete ure ze pripeljala, tiste tri milje, od najinega motela do izhodisca poti.
Kot prava planinca, sva najprej izdatno pomalicala, saj clovek nikoli ne ve, kaj ga na poti caka in je v vsakem primeru, za vsak slucaj, dobro imeti poln zelodec. Pa sesti planinski izrek tudi pravi, da prazen rukzak ne stoji pokonci ... Oskrbela sva se z vodo, ker je ob fizicnih naporih, ki so naju cakali, potrebno veliko piti. Katarina je rekla, da se morava ves cas nazaj hidrirat ... Ker nimam pojma, kako zgleda hribolazenje tukaj v Ameriki sem s sabo nosil se pulover, ki ga nisem potreboval in fotoaparat, ki sem ga presneto potreboval ... In sva sla. Zagrizla sva se v hrib ... OK, nisva se ravno zagrizla, saj se pot, ki sva jo zacela na skoraj 2.500 metrih nadmorske visine, pocasi in zlozno vzpenja. Siroka pa je tako, da sva skoraj ves cas lahko hodila vstric.
Pa lepo urejena je ter opremljena s pregradami za odvodnjavanje, kadar je veliko dezja, ki pa ga tu v Koloradu praviloma nikoli ni. Marsikje so narejene kamnite stopnice in malo pod vrhom celo stranisce v skali ... Americani mislijo na vse. Skratka "mala malica" bi si morda celo upal trditi ... Ampak tu je nastopil se en, malce "tricky" hribovski element ... A sem ze napisal, da sva startala na skoraj 2.500 metrih nad morsko gladino? Najprej sem se veselo cvekal s Katarino, nekaj metrov visje, pa sem ze razmisljal, kako bom tisto, kar nameravam povedati, povedal s cim manj besedami. Redek zrak dela ljudi redkobesedne ... Sopihal sem kot parna lokomotiva ... OK, ni res, tako hudo pa spet ni bilo. Ceprav sem nizinski clovek, mi v hribih kar dobro gre od nog. Ampak malo dramatiziranja pri pisanju bloga ne skodi. Sem pa preprican, da so moje rdece krvnicke delale sto na uro. V pljucih so na hitro vzele tisto molekulo kisika, ki je bila na razpolago (bilo jih je pa bolj malo) in nato sibale proti misicam, v glavnem v nogah. In potem spet nazaj v pljuca, pa hitro spet z novo posiljko tega presneto pomembnega plina v misice ... in zopet in spet. Tako silno so delale, da ni cudno, da sem se hudo potil in to z vsakim visinskim metrom bolj.
Dobro, da sem imel pri sebi zelo dober izgovor za obcasno ustavljanje ... fotoaparat. Joj kako lep pogled, to je potrebno ovekovecit na digitalno kartico ... klik, ej pa poglej tja, kjer se vidijo zasnezeni vrhovi na drugi strani doline ... klik, a bi midva naredila en "selfi" ... klik ... In rdece krvnicke so za trenutek lahko ujele ritem celic, ki so hlastale po zraku. OK, tako hudo pa spet ni bilo. Ampak saj veste, dramatizacija naredi zgodbo zanimivo. Ceprav pogledi na okoliske gore so pa bili resnicno dih jemajoci.
Na cilju, po dobre tricetrt ure zmerne hoje, ko sva premagala kaksnih 300 metrov dodatne nadmorske visine, naju je pricakalo lustkano majno jezerce v rahlo vesoljski pokrajini ... in majhne veverice, ki so, z neverjetno hitrostjo in spretnostjo, skakljale s skale na skalo. Malce so se umirile sele v blizini ljudi. Clovek bi od teh nagajivih zivalic sicer pricakoval, da bo ravno obratno in da bodo od ljudi bezale in izvajale vratolomne skoke po granitnih stenah. Toda veverice imajo svoja pricakovanja od pohodnikov ... hrano.
In seveda se je v tem primeru potrebno malo "skulirat", se pocasi in previdno priblizat roki, ki ti nekaj ponuja in ce je tisto v njej uzitno, toliko bolje ... Pohodnikov pa je tukaj veliko. Zelo veliko. Taksnih in drugacnih. Eni zato, da se poskusajo nauziti svezega zraka. Glede na njihovo sopihanje so to res samo poskusi. Drugi zato, da bi pokurili kaksno odvecno kalorijo po nekaj zauzitih burgerjih ter "Free refill" Coca Coli in bi imeli potem malo bolj mirno vest; tretji kar tako, da bi prilezli do bisera Kalifornijske narave, imenovanega Gem Lake; spet cetrti za nabiranje potrebne kondicije za vsakdanje izzive ali pa tudi kaksne vecje ... "Zgleda tako kot na Humu," je rekla Katarina. Ja, res je, zgleda tako kot na hribcku nad Laskim ...
