VREMENSKA SLIKA

VREMENSKA SLIKA

Kadar ne vemo o čem bi govorili, ali še huje, o čem bi se pogovarjali, je rešitev vedno hudo banalna … vreme. Najbolj hvaležna tema, saj je tako enostavno šimfati čez njega, ga hvaliti, modrovati o njem, ali pa ga vsaj komentirati. Malo nerodno je, če to postane osrednja tema pogovorov. Ker v tem primeru se lahko resnično resno vprašamo, zakaj se z nekom sploh družimo, ko pa se pogovarjamo vedno isto …
O vremenu načeloma ne debatiram, ker je pač takšno, kot je in tu res ne morem ničesar narediti, da bi bilo drugačno. Sprejemam ga takšnega kot je in zame je vedno lepo. Nima smisla bemtiti nad dežjem, ampak je bolj enostavno odpreti dežnik, če že preveč intenzivno pada (drugače pa si je prav prijetno tudi zmočiti lase). Brez veze je preklinjati vročino, ko pa je toliko zanimivih in primernih načinov za ohladitev. Le zakaj bi bil jezen na veter, ko pa mi naredi tako zanimivo zmešano frizuro …

Aha, bo zdaj kdo rekel … ne ve, kaj bi napisal v današnji blog, pa mu prav pride filozofiranje o vremenu … No ja, ni čisto tako.
Bloge pišem kadar sem na potovanju. Takrat se vedno zgodi nekaj takega, kar je primerno za kakšen krajši zapis. OK, saj se mi tudi drugače dogaja … ampak ne bi o tistem. Zapiski s potovanj se mi zdijo zanimivi in uporabni kot spomin, pa tudi da jih morda lahko še kdo drug prebere. Hmja, čeprav slednjega nikoli ne veš, saj nihče ne »lajka« ali pritisne srček, če mu je blogovski zapis všeč, ali pa pod njega pritisne tisto jezno faco, če se mu zdi slab … Tudi komentarji so hudičevo redki … Opa, malo sem spet zabluzil. Torej, ni res, da se na tem mojem potovanju ne dogajajo zanimive dogodivščine. Problem je v tem, da je to potovanje čisto na drugem čustvenem tiru, pa tudi nivoju, kot vsa prejšnja. In blogobralci (tisti, ki recimo preberejo, kar napišem),  pričakujejo opise krajev, ljudi, smešne komentarje dnevnih dogodkov, kako besedo o hrani ali pijači … ne pa neke čustvene izlive. In zato danes pišem o vremenu. Ja, malo zato, da zamašim praznino in malo bolj zato, ker je vreme na potovanjih tudi dogodivščina. Čustveni izliv ste dobili v prejšnjem blogu z naslovom SPOMINI.
»V Koloradu je na leto tristotrideset sončnih dni,« je rekla Katarina, preden sem pred dobrim letom in pol prvič pripotoval k njej na obisk. Že takrat sem nameraval napisati  nekaj o vremenski situaciji v blogu ODKRIVANJE ODKRITIJ, pa nisem. Torej, prvi teden, ki sem ga predlani preživel pri Katarini in Juanu, je bilo vreme tipično kalifornijsko za tistih ostalih petintridest dni na leto. Pošteno je deževalo in to vztrajno dan na dan. OK, malo pretiravam, ker je en dan tudi snežilo, čeprav smo bili na začetku junija. Seveda je bilo tudi temu primerno mrzlo. Že sem se sprijaznil, da bo odkrivanje in spoznavanje te ameriške zvezne države omejeno na muzeje, pube in trgovine, ko je prišlo do sto odstotnega zasuka in udarila je tropska vročina. Torej mi je bilo takrat postreženo tudi s tipičnimi večinskimi vremenskimi razmerami.

Ko sem se letos, pred nekaj dnevi, spet odpravil malo na drugi konec sveta, sem vedel, da me bo pričakala zima. Toda kakšna? Tega pa niti slučajno nisem vedel. Še manj pa pričakoval to, kar se dogaja. Začelo se je z rahlim, drobnim sneženjem. V eni noči in delu dneva je nasulo dobrih dvajset centimetrov debelo mehko preprogo. Mimogrede povedano (OK, napisano) v Koloradu razen glavne, ostalih cest ne plužijo. In Američani to čisto mirno prenašajo. Vsak skida pred svojim pragom, na cesti pa pač vozijo počasneje in dosti bolj previdno kot drugače. Je pa res, da vožnja po »neglavnih« ulicah postane kar prijetno zanašajoče zanimiva.

Po sneženi dobrodošlici se je v kraju, kjer živita Katarina in Juan zjasnilo. Logična posledica je bil občuten padec temperature ozračja.  Istočasno se je v domovini precej govorilo o polarnem mrazu. Hm, v Greeleyu je bilo -35°C in življenje je potekalo lepo umirjeno normalno naprej. Ko smo se pripeljali v Estes Park, ki je le na par metrov nižji nadmorski višini kot naša Kredarica, nas je pričakalo prijetnih 7°C in sončni žarki, ki so kukali med trgajočimi se oblaki. Naslednji dan se je, na trenutke, orkanski veter igral in kuštral krošnje mogočnih borovcev. Sledil je deževni dan, ki je ulice mesta spremenil v majhne deroče potočke. Zdaj, ko se bo ura počasi prevesila v nov dan, pa pošteno sneži in pokrajina se odeva v tisto pravo, pričakovano zimsko belino.

In kaj zdaj? Nič.

Ko je snežilo sem z veseljem vzel v roke lopato in skidal pločnik pred hišo. Že dolgo nisem tega počel. V Ameriki še nikoli. V največjem mrazu sem šel na dolg sprehod v bližnji park in užival, ko mi je ob vsakem vdihu zmrzovala sluznica v nosu. Veter je pihal ravno pravi čas, da so nastale čudovite fotografije plapolajoče Katarinine obleke. Deževni dan sem izkoristil za pohajkovanje po trgovinicah. In jutri se bomo verjetno že nekak odričali po zasneženi cesti v dolino … Vam pravim, čista uživancija je to vreme.