VČASIH KONEC ŠE NI KONEC

VČASIH KONEC ŠE NI KONEC

Pravkar se je iz datoteke "glasba" na mojem računalniku odvrtela (hm, še vedno uporabljam ta izraz, čeprav se glasba že kar nekaj časa ne vrti na ploščah) tista Đoletova "Svako vreme ima svoju boju … Vsak čas (doba) ima svojo barvo", ki med drugim pravi:

"Svako vreme žuri svome kraju
malo žuri, malo i ne žuri
nagadjati kad če kraj da dodje
to je isto k'o kad slepac žmuri."
Ja, vem, zdaj bi moral to prevesti v slovenščino, da bi razumeli tudi moji mlajši FB prijatelji. Ampak ne bom. Ne znam tako, da bi besedilo ohranilo svoj smisel in sporočilo. Đole zna to najboljše.
Morda kar dober verz za zaključek mojega pisarjenja o popotovanju s kolesom ob Donavi. Res je, na začetku nisem vedel (pa na koncu tudi ne) kakšen bo konec in kdaj bo prišel. Vedel sem le to, da bom moral potovanje nekje na sredini prekinit. In to, da BO NA ZAČETKU VLAK, pa na koncu tudi. Toda zdaj malo pred koncem je še ves dan (OK, pol dneva, ker sem prvo polovico prespal) Budimpešte in nato še nekaj kolesarjenja ob Balatonu, preden se bom naložil v Keszthelyu na vlak in se podal na štiridnevno prisilno prekinitev potovanja, ki je pravkar tako dobro steklo …

Budimpešto sem prehodil. Že od nekdaj, s tistih potovanj v prejšnjem življenju vem, da je mesto potrebno spoznavati peš. Le tako ga čutiš. Pa ne le v nogah, ampak tudi z vsakim vdihom, pogledom, dotikom … Splezal sem na kupolo bazilike sv. Štefana in si ogledal roko tega svetnika, o kateri mi je prejšnji večer razlagala Fanni. To se spomnim. Nisem pa prepričan, da sem Štefanovo roko res videl. Za to, da bi se prižgala lučka v skrinjici v kateri je shranjena, bi namreč moral plačat. Pa mi je vse skupaj delovalo malo Disneyevsko in nisem. Povzpel sem se do Budima in se sprehodil po vrtovih in dvoriščih palače. Ob Donavi sem dopolnil skulpturo s čevlji. Opazoval ulične zabavljače. Si privoščil golaž in dan zaključil na orgelskem

koncertu v katedrali. Noro dobro. Še sedaj, če samo pomislim na globoke tone Bachove Toccate, zaigrane na velikanski inštrument, mi zavibrira v trebušni votlini. Noro dobro … aja, to sem že napisal …
Naslednje jutro sem usmeril azimut proti jugozahodu, vstran od Donave, ki mi je trinajst dni tako prijazno kazala pot …
"Ampak počakaj, prijateljica. Kmalu se vrnem …" sem si mislil takrat.
Z naslovom ribje restavracije v Balatonfüredu, ki mi ga je napisala Fanni in vinotoča v bližini Badacsony Thomaya, ki mi ga je dala Andrea, v žepu, sem zakolesaril ob Blatnem jezeru. Moram priznati, da je pokrajina ob severnem delu tega madžarskega "morja" prav simpatična.
Aha, tu moram napisati eno čisto strokovno geološko pripombo. V končni fazi bi bilo lepo, če bi to pisarijo tudi vsaj malo geološko obarval. Torej … Balaton ni ostanek nekdanjega Panonskega morja izpred nekaj milijonov let, ampak je jezero nastalo mnogo kasneje ob dveh močnih vzporednih tektonskih prelomih. Pika.
Zagotovo se bom sem še kdaj vrnil. Tako počasi, s postanki ob geoloških in kulinarično enoloških užitkih. Zdaj sem namreč prehitro drvel na njegov skrajni jugozahodni del, kjer me je čakal vlak, ki me bo odpeljal domov. Dobro, še vedno je bilo dovolj časa, da sem se v Tihanyu, skupaj z

racami, namočil v blatno vodo, ki mi tudi v zavidljivi oddaljenosti od obale ni segala višje kot do popka in v kateri so odrasli, rdeče zapečeni turisti, veselo čofotali, otroci pa so se potapljali z maskami na nosu in verjetno občudovali to, da nič ne vidijo. Bilo je dovolj časa tudi za ogled benediktinskega samostana. In seveda za okusno ribo ob kozarcu vina.
V Keszthelyu sem si privoščil sobo v hotelčku z bazenom. Spral sem s sebe jezerski pesek, ki se je pomešal s soljo mojega telesa in mi zlezel v vse luknje. Naslednje jutro sem se še malo zapeljal po mestu s stoterimi muzeji. Res, toliko na enem kraju jih nisem videl še nikjer. Muzej o Balatonu, Muzej kočij, Lovski muzej, Muzej modelčkov vlakov, Muzej nostalgije, Muzej Cadillacov, Erotični muzej, Muzej mučilnih naprav, Muzej igrač (menda največji v Evropi), Muzej lutk, Muzej vina … Skratka, ni da ni. Poznam nekoga, ki bi verjetno obiskal vse po vrsti in v vsakem preživel nekaj ur. In poznam nekoga, ki za nobeno ceno ne bi šel zraven.
Naložil sem se na vlak in z nekaj prestopanji ter odisejado z avtobusom, v delu kjer so popravljali železniško progo in vlak ni vozil, prispel domov.
Potem pa sem dva dni za tem zbolel. Od silnih bolečin zaradi vnetja sluhovoda sem se metal po tleh in tako nisem bil niti v službi (tiste štiri dni, zaradi česa sem moral prekiniti kolesarjenje), niti s potovanjem nisem mogel nadaljevati, ker se je moje uho pač odločilo, da bo šlo malo po svoje.
Ampak (nekoč sem na nekem izobraževanju izvedel, da je to zelo močna beseda) jutri se začne novo leto in z Donavo imava še nekaj skupnih načrtov. Samo da pride poletje in s Scottom bova spet na poti …

NE OSTANI DOLŽEN

NE OSTANI DOLŽEN

Pred dvema večeroma sem bil na Primorskem. Najprej sem se malo prepustil burji … ni boljše stvari, kot se obrniti proti njej, razpreti roke, jo poskušati objeti, istočasno pa ji dovoliti, da se zapodi skozi tvoje možgane in jih dobro prezrači. Potem sem bil na čudovitem koncertu, ki se je zaključil ob pršutu, siru, malancanih, hobotnici, olivah, malvaziji, refošku. .. No in tako kot vedno, sem se spomnil na svojo nono. Bila je s Krasa, zato je bila pač nona, drugače bi bila babi, babica, oma, stara mama … ali kaj vem kaj vse še lahko. Toda ne, bila je nona. In povsem logično, da sta mojo mamo, ko je dobila novo družinsko funkcijo, njeni vnukinji pričeli poimenovali enako. Čeprav nekaterim kontinentalcem še zdaj ni jasno, kdo ali kaj je nona …
Moja nona je bila tako malo rahlo vraževerna. In ker je ravno takšen čas, sem se spomnil na nekaj njenih silvestrsko-novoletnih prepričanj. Torej … s silvestrovega na novo leto ne sme v stanovanju viseti nobeno perilo, ker to pač prinaša nesrečo … na novega leta dan se ne sme jesti ničesar, kar ima peruti, ker menda to odnese srečo vstran … prvi dan v novem letu mora prvi v hišo stopit in voščit moški .. in preko novega leta ne smeš biti ničesar dolžen. Ja in tu so se ustavile moje misli. Sicer je moja nona mislila, da moraš do konca leta vrniti tisto, kar ti je kdo posodil (OK, meni je pred par dnevi nekdo vrnil nekaj, kar mu nisem posodil, ampak dal … očitno ne razume …), toda mene je spomnilo na to, da moram napisati še kakšen blog, da speljem letošnjo pisarijo o kolesarjenju do konca. Da ne ostanem dolžen ...
Ne vem točno, zakaj se mi je pred skoraj tremi meseci ustavilo. Morda tudi zato ker sta se na poti pojavili Andrea in Fanni in so se v Budimpešti in potem kasneje zadeva peljala malo po svoje.
V Budimpešto sem iz Šturova prikolesaril skozi stranska vrata. Nekje po nekih takih in drugačnih predmestjih. Ko sem zavil med prve socialistične bloke, sem uporabil taktiko z DUNAJA. Vklopil sem GPS in se usmeril proti hotelčku, kjer mi je Andrea prijazno rezervirala apartma. Najprej sem se prepustil velikim količinam tekoče vode, potem pa sem enako privoščil še perilu, ki je čakalo v vrečki na svojo priložnost. Ja v apartmaju je bil pralni stroj. Na recepciji so mi priporočili dobro restavracijo z madžarsko hrano in seveda nisem dolgo razmišljal kaj naj naredim. Sem pa po okusnem kosilu obsedel ob kriglu piva in začel razmišljati … po dolgem času spet. Kako naprej. Moj čas se je počasi iztekal, ker pač nekdo nečesa ne razume in tudi ne bo nikoli razumel. Kako zaključiti ta prvi del poti? Sešteval sem kilometre, prešteval dneve … Imam še dovolj časa, da zašibam, dobesedno, naprej in pridem morda nekam v bližino Osijeka. Potem pa tam poiščem način kako se z vlakom vrniti v Celje. Do Beograda je predaleč .. ali pa tudi ne … hm.

Silno razmišljanje me je silno utrudilo in moral sem spiti še eno pivo. Potem pa sem jo mahnil po mestu, pardon velemestu. Do večera, ko sem bil dogovorjen z dekletoma, je bilo še kar nekaj časa. V Budimpešti sem bil pred tem že nekajkrat, toda šele zdaj sem jo malo bolje spoznal. Ulice, stavbe, trge, palače, Donavo … Morda pa res, šele zdaj, ko sem se malo bolj intenzivno družil z reko, ki je ustvarila Budim in Pešto in ju povezala s številnimi mostovi, sem mesto začutil.
Hecni so ti Madžari. V isti liniji, takole eden za drugim, si sledijo štirje vsaj za moje pojme rahlo kontradiktorni spomeniki … Ja, in če ne bi bilo vmes nekaj dreves v parku, bi jih lahko vse objel z enim pogledom. Če se od parlamenta, ja čudovita mogočna stavba, ki je nikakor ne moreš zgrešiti, podaš nazaj proti staremu delu Pešte, srečaš najprej velikega bronastega bivšega ameriškega predsednika , ali pa je vseeno bil bolj kavbojski igralec, Ronalda Reagana, kako veselo s filmskim nasmeškom maha obiskovalcem. Nekaj korakov naprej je monumentalni kamniti spomenik postavljen ruskim osvoboditeljem … ja, osvoboditeljem … novo ime ne spremeni pomena, zaradi katerega je bil ta velikanski obelisk postavljen.

Malo naprej pa padeš naravnost med demonstrante, ki vsak dan že skoraj dve leti protestirajo pred spomenikom, katerega je Madžarska oblast postavila v spomin in opomin na nemško okupacijo dežele med II. svetovno vojno. Čakaj zdaj, a niso Madžari bili v tej vojni na strani Nemcev? … Nič mi ni bilo jasno, pa nisem s tem utrujal možganov. Počasi se je nad mesto spuščala noč. Poiskal sem lokal kjer bi se naj dobil z madžarskima prijateljicama. Seveda sem bil tam prvi. Pač še ena moja slabost … Potem je prišla Andrea in kar precej za njo, seveda, tudi Fanni. In začelo se je …

"Veš, najprej boš jedel to pa to … To je tipična madžarska hrana, pa to pa je tudi tipična madžarska hrana .. in za tem dobiš še to, kar je tudi tipično za madžarsko kuhinjo in nato še …" ja tako se je peljal ves večer v pozno noč. Jedli smo fantastično, za prste polizat, pili smo odlično madžarsko vino, in vmes vsak obrok presekali s Palinko. In teh presekanj je bilo ogromno. OK, da skrajšam, spraznili smo eno steklenico te močne in zelo okusne madžarske sadne žgane pijače. Mislim da jaz bolj, kot Andrea in Fanni. Potem se je lokal spremenil v disko … začel sem kadit … Kaj to pomeni poglej v blog PA SE GA NAPIJMO
Naslednje jutro, OK ni bilo jutro ampak enkrat pozno dopoldne, sem sklenil, da ostanem še en dan v Budimpešti, potem pa se ob Balatonu odpeljem naravnost domov …