SREČANJA

Poleg vse potrebne in nepotrebne solate na potovanju skozi življenje, so na srečo tu tudi srečanja. Ta dajo življenju smisel, saj smo sesalci vendarle družabna bitja; ga oplemenitijo in popestrijo z izmenjavo mnenj, izkušenj, načrtov, če le znamo sprejeti drugačnost in v njej ne vidimo "čudnosti"; in mu dajo dodatno dimenzijo, s katero življenje in svet okoli sebe zaznavamo nekoliko drugače, širše. In če srečanja povzročijo srečo in ugodje, rodijo odkrita prijateljstva, puščajo prijetne spomine in nam izvabijo nasmeh ali celo smeh na ustnice ... kaj sploh še potrebujemo drugega.
Ko sem deževnega poznojulijskega večera vstopil v majhen hotelček v nemškem Schwarzwaldu, sem srečal Elvisa Presleya. Tistega tapravega z visoko z nekaj kilogrami želeja oblikovano frizuro, bogatimi zalizci, sončnimi očali, v beli z bleščicami posuti obleki in špičaki prav takšne barve.
"Hochzeit ... Poroka," mi je pojasnil receptor.
In res, na drugi strani dvoranice v pritličju hotela sem zagledal dekle v belem, ki se je držalo za trebuh, telo pa ji je drgetalo v smehu. Nevesta. Kdo je bil ženin pa ne vem, saj je Elvis s svojo prisotnostjo zasenčil vso ostalo moško populacijo.
Dobro sem spal. Kljub silni zabavi v pritličju. Morda zaradi tega, ker so v meni telesne tekočine še vedno valovile v tadum-tadum uspavajočem vlakovnem ritmu, ali pa zato, ker sem že nestrpno pričakoval naslednjega dne in tisti pravi začetek potovanja.
Pri zajtrku sem se pošteno najedel. Že dolgo nimam v hotelih več težav, da bi mi bilo nerodno naložiti na krožnik vse, kar ponujajo za prvi jutranji obrok in to potem še nekajkrat ponoviti. Tu je morda tudi ena od večjih razlik med rekreativnimi in popotnimi kolesarji. Oni prvi se bašejo z energetskimi tablicami in pastami, za kosilo pa preračunavajo, koliko testenin bodo pojedli. Mi drug pa se zjutraj najemo in potem kolesarimo do koder gre, pač gre. Tam se spet ustavimo in znova jemo ...

Receptorka mi je povedala, da je mitološki izvir Donave, ki so si ga bolj kot ne izmislili že stari Rimljani, v fazi restavriranja in ga ne bom mogel videt. Ja, drži. Pri dvorcu Donaueschingen, kjer je nad kraškim izvirom bil konec 19. stoletja zgrajen vodnjak, kjer simbolično upodobljena pokrajina Baar (planota med Schwarzwaldom in Švabskimi Alpami) kaže pravo pot svoji hčerki, mladi Donavi, me je pričakal napis: "Wir bauen für Sie ... Gradimo za vas." OK, bom pa prišel še enkrat takrat, ko boste to zame zgradili. Odpeljal sem se dober kilometer naprej do obrobja mesta, kjer se zlijeta potoka, morda bolje povedano rečici, Brigach in Breg. Tu se pravzaprav začne tista prava Donava. Vrgel sem kamenček v vodo in mu zaželel srečno pot proti Črnemu morju. Če geološke in hidrološke zakonitosti držijo, bi se kamenček moral čez khm, khm let (o tem koliko, raje ne bi pisal, saj geologi čas pojmujemo malo drugače) prikotaliti do morja, kjer se tok reke konča. Ravno sem se pripravljal na zgodovinski fotografski posnetek, ko sem zaslišal prijazen pozdrav: "Guten Morgen."

"Dobro jutro," sem odzdravil gospe, ki se je na ravno tako obloženem kolesu kot je bil moj, tisti trenutek pripeljala na začetek svoje kolesarske poti. Prevzela je vlogo fotografinje z mojim fotoaparatom, jaz pa sem ji vrnil uslugo z njenim. Medtem mi je povedala, da gre sama s kolesom do Budimpešte, nato z letalom do Bukarešte, od koder bo z organizirano skupino kolesarila do Konstance ob Črnem morju. Lepo, še nekdo s podobno idejo kot je moja. Le da pri meni ni v igri letala.
"Samo še kamenček vržem v reko," je rekla gospa za odtenek starejša od mene, medtem, ko sva se poslavljala in si v smehu zagotavljala, da se bova na poti zagotovo še nekajkrat srečala. In sva se.
Kar nekaj časa, pravzaprav tri dni, sem igral ping-pong dohitevanja in prehitevanja s kolesarjema, očetom in sinom, ki sta s specialkama in izredno malo prtljage drvela v isto smer kot jaz. Popotno kolesarjenje je namreč sestavljeno tudi iz številnih postankov. Ne le zaradi hrane, ampak tudi zaradi fotografiranja, klepetanja z drugimi popotniki ali pa kar tako, ker ti je nekje posebej všeč, pa ne veš zakaj. Nazadnje sem ju srečal, ko smo v Ulmu krožili po mestu in si ogledovali znamenitosti, preden smo se podali naprej na pot. Po tistem smo se nekako zgubili.
Že prvega dne, po dobrih tridesetih kilometrih, sem na križišču nekje v bližini Tuttlingena srečal Stefana. Od daleč sem zagledal močno naložen bicikel z veliko tablo obešeno na prtljažniku, na njej pa napis Frankfurt - Istanbul. Seveda sem se ustavil. Stefan res namerava prikolesariti od doma v mesto na stičišču dveh kontinentov. Dobrih štirinajst dni je že bil na poti. Izmenjala sva svoje načrte, želje, sanje ... Ko sem mu povedal, da nameravam priti v enem mesecu do izliva Donave, se je Stefan zamislil. Čeprav mi je prej navdušeno, gostobesedno in doživeto razlagal, da ima motor pa "Wonwagen", a se je odločil za potovanje s kolesom, je zdaj obnemel. Najprej sem mislil, da preračunava, koliko kilometrov je potrebno zvoziti na dan, da bi moj načrt uspel. Potem pa sem v njegovem pogledu zaslutil, da razmišlja o nečem drugem. In vesel sem, da mi je to povedal. Odkrito, prijateljsko, tako kot je tisti trenutek tudi mislil.
"Hej, du hast nur ein Leben ... Ej, samo eno življenje imaš. Kam se ti mudi? Kolesari tako dolgo, dokler ti bo v zabavo. Ko v tem ne boš več čutil zadovoljstva, nehaj. Do koder boš prišel, boš pač prišel. Pomembno je le, kaj boš na tej poti doživel ..."

Hvala Stefan. Točno to je tudi moj način razmišljanja. Toda nekdo me je moral na to spomniti. Srečen sem, da si mi to povedal prav ti in to že na začetku mojega potovanja. Bil sem namreč zaslepljen s tem, ker pač nekdo nečesa ne razume in verjetno tega nikoli ne bo razumel. Stefan, res sem imel srečo, da sem te pravočasno srečal.
Po tistem, ko sva ugotovila, da sva približno istih let, si izmenjala izkušnje s kolesi in prtljago in zaželela srečno pot ter veliko doživetij, sva se prijateljsko objela in poslovila. V naslednjih desetih kilometrih, ko so se misli še vedno sprehajale po najinem pogovoru, sem nenadoma opazil, da se nevede res peljem počasneje, da sem pozabil na tekmo s časom, ki sem jo začel že pred odhodom na potovanje.
"Jaaaaaaa ...!" sem se na vso moč zadrl nekje na ozki makadamski cesti ob reki, ki mi je kazala pot novim doživetjem naproti.
Ne nisem se ustavil ob starejši gospe, ki je na vrtu pred svojo hišo plela gredice, da bi jo vprašal, zakaj me je tako začudeno pogledala, ko sem se vpijoč peljal mimo nje ...