VREMENSKA NAPOVED

V Sigmaringen se je z mano pripeljalo grozljivo oblačno nebo, ki ga je spremljalo oddaljeno bobnenje. Res, da je bilo vreme ves dan rahlo oblačno, kar je za kolesarjenje prav prijetna stvar, toda to, tu, zdaj pa je bilo malo hudo preveč. Dobro, da sem na cilju današnje etape, sem si mislil pri sebi in istočasno razmišljal, kje si bom poiskal prenočišče. Varianta s šotorom je bila že kar na začetku potisnjena na stranski tir in prav hladnokrvno sem se peljal mimo majhnega, sicer simpatičnega kampa ob vstopu v mestni park. Zavil sem v stari del mesta, kjer sem pričakoval pomoč v obliki turističnih informacij. Pa iz tega ni bilo nič. Pisarna je bila že zaprta, v stojalu pred vhodom ni bilo niti načrta mesta. Krožil sem po mestu in iskal smerokaze rjave barve, na katerih sem pričakoval ime kakšnega hotela, hotelčka, oziroma še boljše kakšnega Gasthausa, kjer bi imeli tudi prenočišča. Pogled je pogledal v pravo smer in zagledal majhno tablico z napisom "Pension" in zraven narisani dve zvezdici. To se sliši zanimivo in obetavno. Dve zvezdici nakazujeta na sprejemljivo ceno.

V trenutku, ko so mi na glavo padle prve tri debele deževne kaplje prihajajoče nevihte, sem pozvonil na smešen okrogel zvonec stare podeželske hiše obdane in prekrite s cvetjem. Preko zastekljene verande je iz hiše, v velikih plišastih copatih, pridrsala starejša gospa.
"Guten Tag … Dober dan. Imate morda prosto še kakšno sobo?"
"Nur noch ein Einzelbettzimmer ist frei … Samo ena enoposteljna soba je še prosta." Mi je prijazno odgovorila gospa.
"Super, več ne potrebujem," sem se nasmehnil. Ko je gospa povedala še ceno in kaj vse bom za to dobil, je bil moj nasmeh še širši.
"Kolo lahko parkirate v garažo," je pojasnila gospa: "Pri meni se ustavlja veliko kolesarjev."
Soba je imela vse, kar popotnik potrebuje. Na prvem mestu tuš, potem svežo dišečo posteljo in je seveda predstavljala varno suho zavetje pred nevihto. OK, tega zadnjega nisem potreboval, saj se je po tistih prvih treh kapljah nebo razjasnilo, posijalo je večerno sonce in me zvabilo na odkrivanje mesta.
Sigmaringen je čudovit, vendar se nisem pustil pregovoriti ulicam in uličicam posejanim s trgovinicami in lokali, ampak sem jo mahnil naravnost proti gradu. Kaj je v gradu in zakaj, nisem imel pojma. Na to potovanje sem šel res slabo pripravljen. Sploh nisem preveril, kaj vse bi si na poti lahko ogledal. Prav zato so bila presenečenja res presenetljiva.

Mesto je zaznamovala družina Hohenzollern. Pa ne le mesto, temveč vso Evropo. Vpliv te družine je bil v preteklosti neverjeten. Od 11. stoletja, ko se prvič omenja družinsko ime grofov von Zollern, pa do konca druge svetovne vojne so člani različnih vej te družinske verige igrali pomembno politično vlogo od Francije in Španije na zahodu, preko Prusije, do Romunije na vzhodu. Veliko moč sta imela predvsem kneginja Amalie Zephyrine, katere zveze so segale vse do malega bojevnika Napoleona in kasneje knez Karl Anton, ki je postal romunski kralj. Skoraj prepričan sem, da imajo tudi dan danes Hohenzollerni še velik vpliv na dogajanja v Evropi. Glava družine, knez Karl Friedrich von Hohenzollern občasno še prihaja v svoj dvorec v Sigmaringnu. Kadar pa njega ali njegovih otrok ni tu, se v spremstvu vodičev, ki so polni zanimivih zgodbic o gradu in družini, da sprehodit po bleščečih sobanah. Članska izkaznica Slovenskega konservatorskega društva se je spet izkazala in uspelo se mi je izogniti kar zasoljeni vstopnini. Užival sem v s svetlikajočimi lestenci razsvetljeni plesni dvorani, kopalnici, ki je že v prvi polovici 19. stoletja imela tekočo vodo z banjo in tušem, "majhnih" sobah, ki so pravzaprav velikanske garderobne omare, jedilnici z raztegljivo mizo, bogati knežji knjižnici in arhivu, med meči, mušketami in oklepi največje privatne zbirke orožja v Evropi …

Sprehodil sem se še malo po mestu, spil eno temno pivo, ki seveda vsebuje ime najznamenitejše družine tega okoliša, potem pa sem jo mahnil nazaj proti svoji sobici. Nebo je bilo jasno, priplavala je luna in pokazale so se prve zvezde. O dežju ne duha, ne sluha. Hm, morda pa bi vseeno lahko "zakampiral", sem pomislil. In ni vrag, ko sem na terasi pred mojim prenočiščem pisal dnevnik, je zapihal vete in od nekod prinesel drobne kapljice, ki so me pregnale v sobo.
"Pa kaj je zdaj to, a ne smem niti pomislit več na lepo vreme …?"

 

POT

Donauradweg … Obdonavska kolesarska pot se na začetku v Nemčiji vije ves čas ob reki. Zvesto jo spremlja na zavitih ovinkih, ki jih Donava riše tam kjer je svet nekoliko uravnan; se z njo spušča v ozke doline, kjer so ji hribi poskušali preprečiti pot; z njo se poda v mesta in mesteca, kjer so ljudje povezali oba bregova in se tam naselili. Včasih zavije med polja, se dotakne kakšne kmetije ali poda v manjši gozdiček. Ves čas pa je nekje blizu reke, ki jo prečka vsakič z drugačnim mostom ali mostičkom.

Ni cesta in ni kolovoz … ali pa je prav to. Nekje asfalt, drugod makadam. Povsod pa je trasa lepo vzdrževana in odlično ter predvsem razumljivo označena. To pa je za popotne kolesarje najpomembnejše.

Preden sem se odpravil na kolesarjenje sem naredil manjšo internetno raziskavo, kaj je o tem že napisanega. Odkril sem lične vodnike, ki opisujejo del Obdonavske kolesarske poti od Donaueschingna do Budimpešte. Tri knjižice z natančnimi zemljevidi, opisi vsakega ovinka posebej in seznamom gostiln ter prenočišč. Ja, zanimivo, morda za koga tudi uporabno (oziroma kar za večino, saj sem srečal veliko popotnikov s prav takšnimi vodniki), toda zame malo preveč. Manjkajo improvizacija, presenečenja in čar neznanega, ki potovanja naredijo pestra in zanimiva. Res ne rabim vedet, kaj me čaka za ovinkom, saj bom tja tako ali drugače prišel in bom to videl. Če ne, pa očitno zadeva name ni naredila takšnega vtisa, da bi jo moral opaziti ali morda celo občudovati. O tem se lahko odločim sam.
Ugotavljam, da Slovenci radi potujemo. Eni zato, da nekaj doživijo, drugi zato, da se lahko pohvalijo kje vse so bili. Večini najboljši način je, da se prepustijo turističnim agencijam, ki poskrbijo za vse. Kaj bodo videli, izvedeli, doživeli. Presenečenj pravzaprav ni. Na srečo obstajajo dobre agencije, ki znajo ponudit turistom točno tisto, kar si želijo … varnost, brezskrbnost, strokovnost in doživetost. Poznam dve, ki znata to najbolje.
Sam raje potujem sam. Ustavim se tam, kjer mi je všeč, kjer se dobro in prijetno počutim. Pogledam tisto, kar me privlači, večji del potovanja pa se prepuščam presenečenjem. In takšna so bila tudi vsa potovanja v mojem prejšnjem življenju, ko sem ta način odkrivanja sveta šele spoznaval. Hm, morda pa bi nekoč lahko napisal tudi kakšno dogodivščino od takrat …
OK, malo sem zdaj zabluzil, ampak všeč mi je tista od Nejca Zaplotnika: "Cilj je pot."
V končni fazi tistih treh knjižic z opisom poti, iz začetka današnjega bloga, nisem kupil. Zadovoljil sem se z enim precej približnim zemljevidom.

Majhni, lični in že od daleč vidni smerokazi so me usmerjali na letošnjem popotovanju ob Donavi. Všeč mi je njihova sporočilnost. Pot združuje reko, naravne in kulturne znamenitosti. Tri barve, trije simboli, vse zlito v en znak. Oblikovalec je to mojstrsko izpeljal. Elegantno, minimalistično, všečno in vsem razumljivo. V zadnjem času sem bil v stiku z nekaterimi oblikovalci, ki so svoj izdelek pojasnjevali na treh gosto natipkanih straneh, pa na koncu še vedno nihče, razen njih, ni doumel pomena.
Uf, že spet me je malo odneslo nekam vstran. Na Obdonavski kolesarski poti te nevarnosti ni. Vse je res lepo označeno. Če je kakšen del zaradi popravil ceste zaprt, so narejeni in prav tako označeni obvozi, po vrhu vsega pa so nekatere znamenitosti in posebnosti še posebej predstavljene. In ko se voziš po takšni poti s kolesom, ti ni potrebno preveč razmišljati. Možgane daš na pašo. Del pogleda počiva na cesti, drugi del pogleda (dobro, da smo ljudje stereo bitja), pa skače po okolici in zaznava spreminjajočo se pokrajino, beleži vtise, ki se vtiskajo v spomin, vzbuja čustva, ki se ob doživljanju pogledov sproščajo.
Po slabih sto kilometrih vrtenja pedal na mojem Scottu, sem pozno popoldne prispel v Sigmaringen. Že od daleč me je z grička nad mestom pozdravljal mogočen grad družine Hohenzollern …

MARIBOR

Dragi stezosledci mojega bloga in FB prijatelji, danes vas moram razočarat, če ste pričakovali nadaljevanje opisa kolesarjenja ob Donavi. Včeraj smo obtičali nekje malo pred Ulmom, toda danes gremo v Maribor. Zaigrali so mi namreč spomini na mojo mladost v rodnem mestu. Pa saj ni čudno.

Po čudovitem večeru sem poletel naprej v torkovo noč. V majhnem, meni najbolj simpatičnem, celjskem lokalu, kjer se zbiramo "prjatli", ob vrčku in pol piva, so se iz škatel na podstrešju mojega spomina vsuli prizori, besede, čustva in občutki, ki so čakali na svojo priložnost. In včeraj malo pred enajsto uro zvečer, so jo dočakali in s pridom ter intenzivno izkoristili.
To, da sem se rodil v mestu za katerega Zoran Predin pravi da "bo vedno živelo, ker z njim se dan začne", so mi povedali. Sam se ne spomnim. Morda tudi zato ne, ker se tehnično gledano pravzaprav nisem rodil, ampak so me enostavno "vzeli ven". Toda to, da sem velik del svojega otroštva in mladosti preživel v mestu, ki je "tak fejst noro, da srcu vse verjame", se dobro spomnim. Praktično vse vikende in velik del počitnic sem lazil po pobočjih Piramide in Kalvarije, v sadovnjaku Vrtnarske šole pozno spomladi rabutal češnje, zgodaj jeseni pa hruške in na ulici igral nogomet ter nabijal žogo v garažna vrata. (Če smo jo po nerodi spravili preko garaže na sosednji vrt, smo ponavadi nazaj dobili dve usnjeni kapi.) Ja, Maribor je bil vedno nogometno mesto. In takšno je tudi ostalo v mojem spominu. Morda imajo Mi2 kar prav v svoji pesmi, kjer pravijo "zdravili so depresijo z nogometno evforijo." In dobro so jo zdravili, kajti kolikor se spomnim, je ob nedeljah, ko so lokalni nogometni junaki igrali v svojem in našem Ljudskem vrtu, vse mesto dihalo z njimi.

Včeraj zvečer je na enak način z nogometaši dihal ves lokalček, kjer smo na velikem platnu spremljali nogometne vragolije, stiskali vsak svoj krigl piva, ki ga je bilo potrebno nekajkrat dotočit in pričakovali nemogoče. Meni pa so se poleg vsega tega, na čisto lokalnem platnu v moji glavi, zraven vrteli še spomini. Na Horjak, Prosena, Krempla …, ki so v tistem času bili naši idoli. Na "norega Cirila", ki je bil s svojo sireno, verjetno izmaknjeno iz kakšnega gasilskega doma, maskota vseh navijačev. Na vijolične šale in zastave, ki so paradirale po ulicah mesta pred in po tekmi. Na polne tribune in porušeno ograjo, ko je šlo zares in se je klub boril za vstop v Prvo zvezno ligo. Mislim, da je na včerajšnji tekmi, na kateri se je Maribor potegoval za vstop v Ligo prvakov, okoli mene sedela vsa tista druščina izpred skoraj štiridesetih let. In tudi komentarji so bili točno takšni. Če se je že način igranja nogometa od takrat drastično spremenil in malo tudi pravila, pa so odzivi navijačev ostali enaki. Prav tako duhoviti, pronicljivi, spodbujajoči, občasno razočarani in jezni … Iste besede, enake reakcije. Isti vzkliki, enako navdušenje. Parkrat sem se prav na glas zasmejal. Ja, pogruntavščine nogometnih navijačev so pogosto res neverjetno izvirne. In ko je brazilski Mariborčan, ali mariborski Brazilec Marko, saj je zdaj to čisto vseeno, zabil tisti potrebni gol in so čustva eksplodirala, so bili občutki enaki tistim že skoraj pozabljenim. Znanstveniki še dan danes ne znajo pojasnit, kako lahko en sam trenutek v eno uro in pol trajajočem dogodku povzroči takšne emocije. Pa je odgovor čisto preprost: "To je pač nogomet."
Hm, ne vem, če je res bilo potrebno vse to pisat. Morda bi bilo dovolj, da bi kot komentar na včerajšnji dogodek, napisal samo zadnja dva stavka v prejšnjem odstavku. Tisti, ki smo nekoč intenzivno igrali nogomet, oni, ki to počnejo še danes in vsi pravi nogometni navijači bi razumeli ...
Aja, pa brez skrbi, jutri potujemo ob Donavi naprej ...

SREČANJA

Poleg vse potrebne in nepotrebne solate na potovanju skozi življenje, so na srečo tu tudi srečanja. Ta dajo življenju smisel, saj smo sesalci vendarle družabna bitja; ga oplemenitijo in popestrijo z izmenjavo mnenj, izkušenj, načrtov, če le znamo sprejeti drugačnost in v njej ne vidimo "čudnosti"; in mu dajo dodatno dimenzijo, s katero življenje in svet okoli sebe zaznavamo nekoliko drugače, širše. In če srečanja povzročijo srečo in ugodje, rodijo odkrita prijateljstva, puščajo prijetne spomine in nam izvabijo nasmeh ali celo smeh na ustnice ... kaj sploh še potrebujemo drugega.
Ko sem deževnega poznojulijskega večera vstopil v majhen hotelček v nemškem Schwarzwaldu, sem srečal Elvisa Presleya. Tistega tapravega z visoko z nekaj kilogrami želeja oblikovano frizuro, bogatimi zalizci, sončnimi očali, v beli z bleščicami posuti obleki in špičaki prav takšne barve.
"Hochzeit ... Poroka," mi je pojasnil receptor.
In res, na drugi strani dvoranice v pritličju hotela sem zagledal dekle v belem, ki se je držalo za trebuh, telo pa ji je drgetalo v smehu. Nevesta. Kdo je bil ženin pa ne vem, saj je Elvis s svojo prisotnostjo zasenčil vso ostalo moško populacijo.
Dobro sem spal. Kljub silni zabavi v pritličju. Morda zaradi tega, ker so v meni telesne tekočine še vedno valovile v tadum-tadum uspavajočem vlakovnem ritmu, ali pa zato, ker sem že nestrpno pričakoval naslednjega dne in tisti pravi začetek potovanja.
Pri zajtrku sem se pošteno najedel. Že dolgo nimam v hotelih več težav, da bi mi bilo nerodno naložiti na krožnik vse, kar ponujajo za prvi jutranji obrok in to potem še nekajkrat ponoviti. Tu je morda tudi ena od večjih razlik med rekreativnimi in popotnimi kolesarji. Oni prvi se bašejo z energetskimi tablicami in pastami, za kosilo pa preračunavajo, koliko testenin bodo pojedli. Mi drug pa se zjutraj najemo in potem kolesarimo do koder gre, pač gre. Tam se spet ustavimo in znova jemo ...

Receptorka mi je povedala, da je mitološki izvir Donave, ki so si ga bolj kot ne izmislili že stari Rimljani, v fazi restavriranja in ga ne bom mogel videt. Ja, drži. Pri dvorcu Donaueschingen, kjer je nad kraškim izvirom bil konec 19. stoletja zgrajen vodnjak, kjer simbolično upodobljena pokrajina Baar (planota med Schwarzwaldom in Švabskimi Alpami) kaže pravo pot svoji hčerki, mladi Donavi, me je pričakal napis: "Wir bauen für Sie ... Gradimo za vas." OK, bom pa prišel še enkrat takrat, ko boste to zame zgradili. Odpeljal sem se dober kilometer naprej do obrobja mesta, kjer se zlijeta potoka, morda bolje povedano rečici, Brigach in Breg. Tu se pravzaprav začne tista prava Donava. Vrgel sem kamenček v vodo in mu zaželel srečno pot proti Črnemu morju. Če geološke in hidrološke zakonitosti držijo, bi se kamenček moral čez khm, khm let (o tem koliko, raje ne bi pisal, saj geologi čas pojmujemo malo drugače) prikotaliti do morja, kjer se tok reke konča. Ravno sem se pripravljal na zgodovinski fotografski posnetek, ko sem zaslišal prijazen pozdrav: "Guten Morgen."

"Dobro jutro," sem odzdravil gospe, ki se je na ravno tako obloženem kolesu kot je bil moj, tisti trenutek pripeljala na začetek svoje kolesarske poti. Prevzela je vlogo fotografinje z mojim fotoaparatom, jaz pa sem ji vrnil uslugo z njenim. Medtem mi je povedala, da gre sama s kolesom do Budimpešte, nato z letalom do Bukarešte, od koder bo z organizirano skupino kolesarila do Konstance ob Črnem morju. Lepo, še nekdo s podobno idejo kot je moja. Le da pri meni ni v igri letala.
"Samo še kamenček vržem v reko," je rekla gospa za odtenek starejša od mene, medtem, ko sva se poslavljala in si v smehu zagotavljala, da se bova na poti zagotovo še nekajkrat srečala. In sva se.
Kar nekaj časa, pravzaprav tri dni, sem igral ping-pong dohitevanja in prehitevanja s kolesarjema, očetom in sinom, ki sta s specialkama in izredno malo prtljage drvela v isto smer kot jaz. Popotno kolesarjenje je namreč sestavljeno tudi iz številnih postankov. Ne le zaradi hrane, ampak tudi zaradi fotografiranja, klepetanja z drugimi popotniki ali pa kar tako, ker ti je nekje posebej všeč, pa ne veš zakaj. Nazadnje sem ju srečal, ko smo v Ulmu krožili po mestu in si ogledovali znamenitosti, preden smo se podali naprej na pot. Po tistem smo se nekako zgubili.
Že prvega dne, po dobrih tridesetih kilometrih, sem na križišču nekje v bližini Tuttlingena srečal Stefana. Od daleč sem zagledal močno naložen bicikel z veliko tablo obešeno na prtljažniku, na njej pa napis Frankfurt - Istanbul. Seveda sem se ustavil. Stefan res namerava prikolesariti od doma v mesto na stičišču dveh kontinentov. Dobrih štirinajst dni je že bil na poti. Izmenjala sva svoje načrte, želje, sanje ... Ko sem mu povedal, da nameravam priti v enem mesecu do izliva Donave, se je Stefan zamislil. Čeprav mi je prej navdušeno, gostobesedno in doživeto razlagal, da ima motor pa "Wonwagen", a se je odločil za potovanje s kolesom, je zdaj obnemel. Najprej sem mislil, da preračunava, koliko kilometrov je potrebno zvoziti na dan, da bi moj načrt uspel. Potem pa sem v njegovem pogledu zaslutil, da razmišlja o nečem drugem. In vesel sem, da mi je to povedal. Odkrito, prijateljsko, tako kot je tisti trenutek tudi mislil.
"Hej, du hast nur ein Leben ... Ej, samo eno življenje imaš. Kam se ti mudi? Kolesari tako dolgo, dokler ti bo v zabavo. Ko v tem ne boš več čutil zadovoljstva, nehaj. Do koder boš prišel, boš pač prišel. Pomembno je le, kaj boš na tej poti doživel ..."

Hvala Stefan. Točno to je tudi moj način razmišljanja. Toda nekdo me je moral na to spomniti. Srečen sem, da si mi to povedal prav ti in to že na začetku mojega potovanja. Bil sem namreč zaslepljen s tem, ker pač nekdo nečesa ne razume in verjetno tega nikoli ne bo razumel. Stefan, res sem imel srečo, da sem te pravočasno srečal.
Po tistem, ko sva ugotovila, da sva približno istih let, si izmenjala izkušnje s kolesi in prtljago in zaželela srečno pot ter veliko doživetij, sva se prijateljsko objela in poslovila. V naslednjih desetih kilometrih, ko so se misli še vedno sprehajale po najinem pogovoru, sem nenadoma opazil, da se nevede res peljem počasneje, da sem pozabil na tekmo s časom, ki sem jo začel že pred odhodom na potovanje.
"Jaaaaaaa ...!" sem se na vso moč zadrl nekje na ozki makadamski cesti ob reki, ki mi je kazala pot novim doživetjem naproti.
Ne nisem se ustavil ob starejši gospe, ki je na vrtu pred svojo hišo plela gredice, da bi jo vprašal, zakaj me je tako začudeno pogledala, ko sem se vpijoč peljal mimo nje ...

NA ZAČERKU JE BIL … VLAK

Če ne štejem tistih potovanj iz otroških let s starši v Fičkotu in kasneje Stoenki po nekdanji domovini in sosednjih državah, so moja prva prava potovanja povezana z vlakom. InterRail je za študente tako ali drugače najboljša varianta. In takrat mi je vlak, kot popotovalno prevozno sredstvo, nekako prirasel k srcu. InterRail pa je vedno ostal tudi kot mikavna dogodivščina, ki jo velja še kdaj ponoviti. Po drugih železniških progah in državah seveda.
Tudi načrti za letošnje potovanje so vključevali klopotajoče tadum-tadum, tadum-tadum zibanje z enega na drug konec Evrope. Pa ne zaradi nostalgije, temveč iz čisto praktičnih razlogov. Potrebno je bilo nekako priti na izhodišče tokratne poti. V Nemčijo, v Schwarzwald, v Donaueschingen.

2008 - Okoli Jadrana, Sv. Stefan

Natanko pred šestimi leti sem sam s kolesom obkrožil Jadransko morje. Iz Slovenije ob Dalmatinski obali, preko Bosansko-Hercegovskega repka, ki se namaka v morju, do Črne Gore in naprej v Albanijo, tam pa na ladjo in v Italiji ob obali nazaj domov. Čudovito potovanje polno doživetij. In na koncu sem si rekel: "Kaj si nor, nekaj podobnega bo treba še kdaj narediti. Morda okoli Irske, ali po Islandiji. Hm, tudi Korzika ali Sicilija sta mamljivi … Kaj pa, če bi se zapeljal ob Donavi … Od takrat se je zgodilo veliko takšnih in drugačnih stvari, ki so dajale smisel in nesmisel mojemu življenju. Želja po potovanju s kolesom, ko se pokrajina okoli tebe počasi spreminja in v nogah, ali če sem malo romantičen, v laseh čutiš vsak njen dih; ko se vsak trenutek narave, ki te obdaja zlije s trenutki tvojega življenja, ta želja pa je ostala.
OK, ob Donavi. Narejen je bil zelo ohlapen potovalni načrt, ki pa je bil časovno zelo omejen, ker pač nekdo nečesa ne razume in verjetno tega nikoli ne bo razumel. Glavno vprašanje je bilo ali lahko v dobrem mesecu prikolesarim od izvira do izliva te druge najdaljše evropske reke. Seštel sem kilometre, preštel sem dni, ki sem jih imel na razpolago in ugotovil, da je kilometrov veliko, dni pa zelo malo, ker pač nekdo nečesa ne razume in verjetno tega nikoli ne bo razumel. Ampak je pa za poskusit. Oboje …
Načrt je bil dober in preprost. Z vlakom po najkrajši poti do Donaueschingna, potem pa ves čas ob reki naprej in naprej in naprej … Ja, "malo Morgen" (moram tako zapisati, saj sem vendarle potoval v Nemčijo). Zataknilo se je že na začetku.
"Dober dan, kupil bi vozovnico do Donaueschingna, prosim," sem se nekega dne pojavil na okencu za mednarodne vozovnice na celjski železniški postaji.
"Do kod?" je začudeno vprašala gospa v svetlozelenomodrobeločrtasti srajci.
"Donaueschingen v Nemčiji."
"Kako prosim?"
"D-o-n-a-u-e-s-c-h-i-n-g-e-n" sem črkoval.
No in potem sta se dve, sicer prijazni gospe, složno zagnali v računalniški program in mi čez pol ure, dokaj neprizadeto povedali, da na večerni vlak za München kolesa ne morem dati. Na jutranjega bi sicer lahko vzel tudi kolo, vendar ni prostega mesta. Sicer pa vlak pelje samo do Jesenic, potem moram na avtobus do Beljaka, ker vmes popravljajo železniško progo. V Beljaku pa lahko dam kolo brez problemov na vlak. Na vprašanje, kako bi vseeno lahko prišel v Nemčijo z vlakom skupaj s kolesom, sta me samo pomilujoče pogledali in skomignili z rameni. OK, človek se zgleda lahko res zanese le sam nase …
"A je možno priti z vlakom in kolesom seveda, do Münchna preko Avstrije, recimo iz Gradca?" nisem odnehal.


Začetek poti z vlakom

Gospe sta se spet lotili računalnika in glej ga zlomka, seveda, to bi pa šlo. Po eni uri in četrt mi je uspelo kupit vozovnico Celje – Gradec – Stuttgart - Rottweil – Donaueschingen. Tri prestopanja in celodnevna vožnja.
Na Scotta sem zmontiral prtljažnik, naložil v popotne torbe le stvari, ki so za takšno pot nujno potrebne, pa jih je bilo vseeno za dobrih dvajset kilogramov, in pot se je pričela.


Tadum-tadum, tadum-tadum udobno do Gradca in prav tako do Stuttgarta. No ja, vmes smo prestopili nekdanjo mejo med Avstrijo in Nemčijo. Čeprav te umetne delitve držav več ni, se tu kondukterji zamenjajo. V Gradcu smo kolesarji, ki nas je bilo kar precej, svoja kolesa lepo po vrsti zlagali v za to predvidena stojala posebnega dela "kolesarskega" vagona. Ko so vmes vstopali novi popotniki, so nadaljevali tam, kjer smo predhodniki končali. Z enakomislečepotujočimi smo klepetali o vsem mogočem. Največ pa seveda o naših poteh in kolesih. Vse lepo in prav … do Nemčije. Tam pa se je začel "Ordnung und Disziplin". Takoj, ko smo vstopili v deželo neomejene urejenosti, se je pojavila luštna kondukterka in želela videti naše vozovnice za kolesa.

Potem je moral vsak pokazati svoje kolo. Seveda se številke na vozovnicah niti slučajno niso ujemale s tistimi na stojalih v katerih so bila parkirana naša prevozna sredstva. In gospodična je zahtevala, da kolesa pravilno razvrstimo. Hitro smo ugotovili, da ji ni do heca in začeli smo prestavljati kolesa sem ter tja. Med tem je vlak prevozil tri postaje, vstopila sta dva nova potnika, nam pa je končno uspelo razporediti kolesa tako, da so se številke ujemale. Ja, dvajset kolesarjev je imelo dobre pol ure silno zabavo, toda zadoščeno je bilo nemškemu redu in disciplini in dekle v uniformi je na koncu bilo zadovoljno. To pa tudi nekaj šteje.
V Stuttgartu sem se prestavil na regionalni vlak in potoval skupaj s starejšim parom, ki je v otroškem vozičku prevažal dva psa neke žepne pasme. V Rottweilu sem povezavo do moje končne destinacije ujel za rep in z vlakom podobnim tistim našim nekdanjim motorkam, s katerimi smo se ob nedeljah vozili v Ljubljano, ob petkih pa nazaj domov, sem prispel v Donaueschingen. Bila je mlada noč, dež je rahlo pršil, ko sem pred železniško postajo ponavljal doma naučeno pot do hotelčka v katerem sem imel rezervirano sobo. Od postaje na levo, v prvem križišču na desno in potem kakšen kilometer naravnost pa se bom "zaletel" direkt v hotel.
V bližini se je hihitala in glasno pogovarjala gruča najstnic in do mene je prineslo njihovo čebljanje:
"Dali netko zna put?" "Najbolje da pozovemo taksi."
Ha, ha, ha te "naše" pa človek res povsod lahko sliši.
"Hej dekleta, od kod pa je vas prineslo?" sem jim zaklical kar v slovenščini. In presenečenje je bilo popolno. Smejal sem se do ušes, ko so punce izbuljile oči, usta so se jim od začudenja odprla in spodnje čeljusti so pristale tam nekje na dekolteju …

1 ON – OFF svet

V času mojih študentskih let, hm od tega je minilo že kar nekaj časa, torej tam nekje v mezozoiku, smo na faksu imeli predmet, ki se je imenoval računalništvo. Ta stvar je bila prav takrat v silovitem vzponu na prestol tehnologije, čeprav še zagotovo nihče ni razmišljal o osebnih računalnikih, kaj šele prenosnikih ali pametnih telefonih. Računalnik je v tistem času pač bila velika omara, ki je zasedala cele sobe, če ne kar sobane. In mi smo se na predavanjih učili seveda o tistem najpomembnejšem … o programiranju. Ja, poslušali smo o 1-0-1-1-0 …, o DA – NE, oziroma o ON –OFF sistemu. Priznam, čisto nič nisem razumel. Morda zaradi tega, ker me je prav toliko, kolikor sem razumel, tudi vsa stvar zanimala.
Potem pa je počasi in vztrajno tudi mene čas zavedel in privedel iz raznih starejših zoikov v kompljuterozoik in ne da bi vedel kdaj, sem doumel tiste enke in ničle, tisti ON in OFF. Pravzaprav je vse skupaj silno preprosto in logično (najbolj komplicirane stvari imajo ponavadi najpreprostejšo razlago). Je le preslikava našega življenja v računalniški zapis.

Ja, naše življenje je sestavljene iz samih in neprestanih odločitev. Iz ON in OFF. Ko se zjutraj zbudim … OK ali se bom zbudili ali ne, ni ravno moja odločitev; na srečo … moram, še tako čisto zmečkani od spanja, sprejeti že prvo odločitev. Bom vstal? Ja ali ne? ON ali OFF? Bom raje še malo poležal? ON –OFF? No ja, pri meni se ve, kateri gumb bom tu pritisnil … Ko končno sprejmem odločitev, da bo morda vseeno dobro vstati, me čakajo naslednje preizkušnje. Zajtrk. Marmelada? ON – OFF. Med? ON – OFF? Ali pa morda na oko pečeno jajce, ki sem ga dobil s kmetije, kjer kure brskajo po gnoju? ON – OFF? V redu, tudi tu, vsaj pri meni ni dileme. Z velikim veseljem pritisnem na ON, sploh če pomislim na tista lepa, enako velika kurja jajca z dodanimi omeganevemkaj, ki so jih znesle kure talne reje (kaj že to pomeni?) in jih prodajajo v megatrgovskihmarketih. Potem sledi naslednja odločitev ON – OFF glede britja, pa oblačenja … in tako naprej do večera, ko je potrebno sprejeti odločitev o spanju. Sami ON-i in OFF-i. In to vsak dan, vse življenje. Ja res smo ujeti v to, da se moramo neprestano o nečem odločati. Čeprav vsem to ni potrebno.

Spomnil sem se na politiko. Recimo volitve. Letos je tema hudo aktualna. Na volitvah in referendumih imaš tudi na razpolago ON ali OFF. Je pa res, da so si politiki izmislili še SE VZDRŽIM. Pa kaj si nor … ne me "fopat". Ali si za neko stvar, ali pa nisi. S tem prevzameš tudi določeno odgovornost za svoja dejanja. Ne pa SE VZDRŽIM in potem čakaš, kaj se bo zgodilo in na koncu glede na ON ali OFF, ki si ga dobil, spet misliš, da si najbolj pameten, pomemben in sploh.

OK, da ne bom dolgovezil, ker se mi zdi, da je to zavilo v malo napačno smer. Dekle, ki je moja najboljša prijateljica in mi njeno prijateljstvo ogromno pomeni, se je nekoč znašla v dilemi in je bila vesela, da ni v trilemi. Tako sem se tudi sam pred kratkim znašel v ON – OFF odločitvi. Pisati ali ne pisati blog? Nekajkrat sem že nameraval pritisniti na tipko ON, pa se je takrat vedno prižgal OFF. Morda pa ni bil pravi čas. Zdaj, ko sem na FB-ju pričel objavljati svoje spomine na zadnje potovanje in je bilo na tistih par stavkov in fotografij prilepljenih kar nekaj "lajkov", sem pomislil: "Morda bi pa to kdo bral …" Potem sem dobil impulz še od dekleta, ki je sicer mnogo mlajše od mene, a njeno mnenje izredno cenim.

 

Tako danes, zdaj, ta trenutek pritiskam ON za moj blog. Malo bom pisal o potovanjih, tistih iz prejšnjega življenja in teh, ki nastajajo sedaj. Vmes pa bom občasno dodal kakšno svojeglavo razmišljanje. Vi lahko naredite s tem kar hočete. Lahko berete, lahko neberete … saj veste ON – OFF sistem; lahko kakšen citat uporabite, samo lepo prosim napišite, čigav je; lahko komentirate, bom zelo vesel …