VECER V DRUZBI DUHOV

VECER V DRUZBI DUHOV
Se spomnite filma The Shining? V slovenscini se naslov slisi kot

Izzarevanje. Kultni film reziserja Stanleya Kubricka izpred petintridesetih let, posnetega po istoimenskem romanu Stephena Kinga. V glavni vlogi pa Jack Nicholson.

Ze samo ta tri imena povedo, da ko film vidis, ga ne pozabis. Ja in Nicholson je takrat bil na visku svojega igraskega izrazanja. Najprej Easy Rider (Goli v sedlu), pa potem One Flew Over the Cuckoo's Nest (Let and kukavicjim gnezdom), potem pa se The Shining ... Ja v teh in se nekaterih filmih ga je bio res uzitek gledat. Zadnje case snema neke psevdokomedije v katerih se vedno pojavlja z istim trapastim izrazom in misli, da je smesen. Skoda, v svojih mlajsih letih je bil res srasen. OK, za moje mlade blogosledilce, ki jim verjetno ni cisto nic jasno, o cem zdaj pisem ... Dobronameren nasvet - poglejte katero od zgoraj nastetih filmskih mojstrovin ... S The Shining je pa takole ... Na kratko ...

Stephen King se je odvajal od alkoholizma in v casu zdravljenja je dvakrat obiskal Stanley Hotel. Tu bi se mu naj dogajale cudne stvari, in mu nudile istocnico za omenjeni roman ki govori zgodbo o nekdanjem ucitelju in zdravljenemu alkoholiku Jacku Torranceu, ki preko zime sprejme delo oskrbnika hotela Overlook in se tja preseli s svojo zeno in sinom. Hotel je visoko v gorah in preko vse zime zaprt, saj je do njega, ko zapade sneg, nemogoce priti.  Torrance se torej nastani v hotelu, kjer pa zacne dozivljati nenavadne, paranormalne stvari ... OK, dovolj. Tisti, ki ste prebrali knjigo ali pogledali film tako veste o cem govorim. Tistim, ki pa tega se niste storil pa ne zelim pokvarit uzitka. In zakaj zdaj nakladam o tem? Zato, ker Stanley Hotel stoji v Estes Parku, dve ulici nad motelckom v katerem sva trenutno nastanjena s Katarino. Ze od dalec se vidi, da je nekaj posebnega. In danes sva v njem to posebnost tudi v zivo dozivela. Cisto slucajno sem namrec v eni od turisticnih brosur zasledil, da imajo organizirane oglede hotela in v vecernem casu srecanja z duhovi. Pa sem to na glas omenil in se isti trenutek, a prepozno, ugriznil v jezik ... Katarina je kot prava filmoljubka bila takoj navdusena.  Kar preko spleta sva placala konkretno vstopnino in se zvecer polna pricakovanj podala proti veliki beli zgradbi, ki cepi nad Estes Parkom. "Mislis, bodo pokazali sobo 217, oziroma 237?" je zanimalo Katarino, "pa tisto dvigalo iz katerega se ulije kri? Prav zanima me, kako bo s sobo v kateri se pojavljata dvojcici ..." V kleti hotela, pred pisarno s turisticnimi informacijami, je ze bila zbrana majhna skupina Americanov, zeljnih druzenja z duhovi. Zacelo se je zelo obetavno. Nas vodnik, moram priznati, da fant obvlada svoj posel, je zanimivo z rahlim humorjem in ironijo dvigoval vzdusje.

Zvedeli smo nekaj zgodovinskih podatkov o hotelu, potem pa smo se napotili v plesno dvorano. In tu se je zacelo. Na telefone smo si nalozili aplikacijo za sledenje duhov. In glej ga zlomka, prav v nasi blizini se je eden premikal sem ter tja, saj smo to lahko jasno, kot majhno oranzno piko, videli na ekrancku nasih pametnih telefonov. "Ne me fopat ..." Vodic nam je postregel z zgodbicami, res zanimivimi, o osebah, ki so nekoc zivele ali pa delale v hotelu in se se zdaj po smrti pojavljajo na razlicnih koncih in delajo zgago. "Ne me fopat ..."

Dobrih petnajst minut smo sedeli v majhni sobici v temi, kjer je poskusal prepricat duha, oziroma duhico Lucy, da bi zaprla vrata. Ker to je baje naredila, ko je danes vodil skupino pred naso. Pa tudi drugace se Lucy prakticno vedno pojavi ... No, na zalost duhica, ki zivi, mogoce boljse prebiva, v igralski garderobi pod plesno dvorano s svojimi stirimi otroki, ni bila pripravljena sodelovati. Prav tako se tudi ni hotel pokazat ali pa vsaj oglasit pijani duh, ki bi se naj pogosto sprehajal v kletnih prostorih. Nas vodic ga je ze veckrat videl in nesramni duh mu je celo nekaj vrgel v glavo, ja pa eno vodicko je pred leti tako sunil, da je takoj zapustila to sluzbo, ja in neki obiskovalec je nekoc, ne tako davno nazaj, naredil celo fotografijo tega duha ... in nas vodic je vse to videl ... No, tu se je nama s Katarino vse skupaj zacelo zdeti silno bedasto.

Americani, o ti pa so vse zgodbe zagrabili zelo resno in stekel je pogover o lovilcih duhov in o neki odaji na televiziji o paranormalnih pojavih in eden iz nase skupinice je rekel, da voha sivko. Nas vodnik pa je takoj pojasnil, da je to parfum gospe Stanley in kar naenkrat so ga vohali tudi vsi ostali ... raze naju s Katarino in se ene gospe, ki se je samo smejala. Skratka ves ogled je sel v tej smeri. Ne vem, ali je nas vodic tudi preprican v obstoj duhov v Stanley Hotelu, o katerih je tako navduseno razlagal, ali pa se je pri sebi smejal naivnosti obiskovalcev. Ja, ce je res to drugo, se strinjam, da je posteno nategnil tudi naju s Katarino. O nastanku in snemanju filma The Shining sva izvedela bolj malo. Sva pa za to hudo dosti placala. Res pa je, da sva si lahko ogledala nenavadni hotel s cudovitimi jedilnicami, dolgimi hodniki in zanimivim stopniscem ...

V glavni jedilnici z originalnimi lestenci iz leta 1909, ko je hotel bil postavljen, so bili na mizah kuliji z logotipom tega prestiznega hotela, v katerem se cene prenocitve gibljejo od 380 do nekaj cez 1.000 US dolarjev. Namenjeni so bili temu, da gosti napisejo, s cem jim naj naslednji dan kuharji postrezejo. Katarina je svoje razocaranje nad vodeno turo izrazila na ta nacin, da je enega od kulijev, medtem ko je nas vodic zavzeto razlagal o neznosnem hrupu, ki ga prav tu zelo pogosto sredi noci povzrocajo duhovi, spravila v zep.

Potem sva se malo sprehodila po stopniscih in hodnikih, poiskala sobo 217, naredila nekaj fotk in se spomnila, da bi mogoce ukradla se en kuli ... Mahnila sva jo nazaj v jedilnico, a je bila ta ze pospravljena in z najinim podvigom ni bilo nic. Hej, tam na receptorskem pultu sta tudi dva kulija ... Kaj pa ce bi enega vzela tam? Pa tudi to ni slo, saj sta bila privezana na stojalo ... Hm, ocitno kuli ni vreden samo sestinpetdeset dolarjev, kolikor sva zanj placala midva, ampak mora biti veliko dragocenejsi ...

NA HUM ...

NA HUM ...
Nad Laskim se dviguje hribcek, okoli katerega krozi kar nekaj legend ... taksnih in drugacnih. Ze od nekdaj so prebivalci mesteca pod njim lazili nanj. Eni zato, da so se nadihali svezega zraka in da so misli, podzgane s svezim kisikom, dobila krila; drugi zato, da so pokurili nekaj kalorij po kosilu (ponavadi nedeljskim) in so imeli potem malo bolj mirno vest; tretji kar tako, da so prilezli na vrh svojega lokalnega Triglava; spet cetrti za nabiranje potrebne kondicije za vsakdanje izzive ali pa se kaksne vecje ... Na vrh vodi lepo urejena in tudi vzdrzevana pot, po kateri se, v zadnjem casu vsakodnevno, valijo mnozice taksnih in drugacnih pohodnikov do klopce, knjige, stemplja, "selfija" ... Razlog za to pocetje pa je verjetno isti kot nekoc in za vsakega malo drugacen ...
Nad Estes Parkom se dviguje hribcek, okoli katerega krozi kar nekaj legend ... taksnih in drugacnih. Ze od nekdaj so prebivalci mesteca pod njim ... OK, ja, tu smo ... S Katarino sva se odlocila, da se malo sprehodiva po delcku Rocky Mountain National Parka. Ker je moja gorska vodnica tu ze bila in pozna nekaj "Hiking Trailov", je za zacetek, za zacetnika, ob strokovni oceni mojih hribolazniskih sposobnosti, predlagala, da se povzpneva do majhnega jezerca, skritega med hribi and Estes Parkom. "Dobro, pa greva," sem se strinjal. Ker je v hribih ponavadi vreme nepredvidljivo in se hitro spreminja, sva vsatala dovolj zgodaj, da sva se do desete ure ze pripeljala, tiste tri milje, od najinega motela do izhodisca poti.

Kot prava planinca, sva najprej izdatno pomalicala, saj clovek nikoli ne ve, kaj ga na poti caka in je v vsakem primeru, za vsak slucaj, dobro imeti poln zelodec. Pa sesti planinski izrek tudi pravi, da prazen rukzak ne stoji pokonci ... Oskrbela sva se z vodo, ker je ob fizicnih naporih, ki so naju cakali, potrebno veliko piti. Katarina je rekla, da se morava ves cas nazaj hidrirat ... Ker nimam pojma, kako zgleda hribolazenje tukaj v Ameriki sem s sabo nosil se pulover, ki ga nisem potreboval in fotoaparat, ki sem ga presneto potreboval ... In sva sla. Zagrizla sva se v hrib ... OK, nisva se ravno zagrizla, saj se pot, ki sva jo zacela na skoraj 2.500 metrih nadmorske visine, pocasi in zlozno vzpenja. Siroka pa je tako, da sva skoraj ves cas lahko hodila vstric.

Pa lepo urejena je ter opremljena s pregradami za odvodnjavanje, kadar je veliko dezja, ki pa ga tu v Koloradu praviloma nikoli ni. Marsikje so narejene kamnite stopnice in malo pod vrhom celo stranisce v skali ... Americani mislijo na vse. Skratka "mala malica" bi si morda celo upal trditi ... Ampak tu je nastopil se en, malce "tricky" hribovski element ... A sem ze napisal, da sva startala na skoraj 2.500 metrih nad morsko gladino? Najprej sem se veselo cvekal s Katarino, nekaj metrov visje, pa sem ze razmisljal, kako bom tisto, kar nameravam povedati, povedal s cim manj besedami. Redek zrak dela ljudi redkobesedne ... Sopihal sem kot parna lokomotiva ... OK, ni res, tako hudo pa spet ni bilo. Ceprav sem nizinski clovek, mi v hribih kar dobro gre od nog. Ampak malo dramatiziranja pri pisanju bloga ne skodi. Sem pa preprican, da so moje rdece krvnicke delale sto na uro. V pljucih so na hitro vzele tisto molekulo kisika, ki je bila na razpolago (bilo jih je pa bolj malo) in nato sibale proti misicam, v glavnem v nogah. In potem spet nazaj v pljuca, pa hitro spet z novo posiljko tega presneto pomembnega plina v misice ... in zopet in spet. Tako silno so delale, da ni cudno, da sem se hudo potil in to z vsakim visinskim metrom bolj.

Dobro, da sem imel pri sebi zelo dober izgovor za obcasno ustavljanje ... fotoaparat. Joj kako lep pogled, to je potrebno ovekovecit na digitalno kartico ... klik, ej pa poglej tja, kjer se vidijo zasnezeni vrhovi na drugi strani doline ... klik, a bi midva naredila en "selfi" ... klik ... In rdece krvnicke so za trenutek lahko ujele ritem celic, ki so hlastale po zraku. OK, tako hudo pa spet ni bilo. Ampak saj veste, dramatizacija naredi zgodbo zanimivo. Ceprav pogledi na okoliske gore so pa bili resnicno dih jemajoci.

Na cilju, po dobre tricetrt ure zmerne hoje, ko sva premagala kaksnih 300 metrov dodatne nadmorske visine, naju je pricakalo lustkano majno jezerce v rahlo vesoljski pokrajini ... in majhne veverice, ki so, z neverjetno hitrostjo in spretnostjo, skakljale s skale na skalo. Malce so se umirile sele v blizini ljudi. Clovek bi od teh nagajivih zivalic sicer pricakoval, da bo ravno obratno in da bodo od ljudi bezale in izvajale vratolomne skoke po granitnih stenah. Toda veverice imajo svoja pricakovanja od pohodnikov ... hrano.

In seveda se je v tem primeru potrebno malo "skulirat", se pocasi in previdno priblizat roki, ki ti nekaj ponuja in ce je tisto v njej uzitno, toliko bolje ... Pohodnikov pa je tukaj veliko. Zelo veliko. Taksnih in drugacnih. Eni zato, da se poskusajo nauziti svezega zraka. Glede na njihovo sopihanje so to res samo poskusi. Drugi zato, da bi pokurili kaksno odvecno kalorijo po nekaj zauzitih burgerjih ter "Free refill" Coca Coli in bi imeli potem malo bolj mirno vest; tretji kar tako, da bi prilezli do bisera Kalifornijske narave, imenovanega Gem Lake; spet cetrti za nabiranje potrebne kondicije za vsakdanje izzive ali pa tudi kaksne vecje ... "Zgleda tako kot na Humu," je rekla Katarina. Ja, res je, zgleda tako kot na hribcku nad Laskim ...

ZADET OD ...

ZADET OD ...

Sedim takole na terasi motela, malo cez 2.400 m nad morjem in premisljujem, kaj naj napisem v danasnji blog.

Okoli mene gore pokrite s snegom, sonce pocasi leze za najvisjo med njimi, kmalu bo nebo nad Estes Parkom zazarelo v barvi kamnnin, ki v tem delu gradijo znameniti Rocky Mountains. Za mano je skoraj stiri milje dolg sprehod okoli bliznjega jezerca. Nekaj bo treba skomponirati, preden okoli polnoci pritisnem tipko "Objavi" na mojem Bloggerju, da boste evropski bralci letosnjih ameriskih dozivetij, imeli zjutraj okoli osme ure moje svojeglavosti sveze na racunalniku. Vidim, da vas kar nekaj spremlja, kaj se dogaja tukaj cez luzo. Ampak, to kar napisem, se zdalec ni vse. Saj veste iz prejsnjih objav ... nekaj stvari je takih, ki ostanejo samo zame. Aja, kaj sem ze hotel napisati ... da premisljujem, kaj bi napisal. Ne niti slucajno ne razmisljam o tem, saj sem se odlocil ze vceraj zvecer. Pravzaprav, po resnici povedano, taksen sem pac, kar me ponavadi tepe po glavi, sem se vceraj popoldne hotel razpisati o necem cisto drugem. Na siroko in dolgo sem nameraval blogati o eni stvarci, od katere si lahko tukaj v Koloradu cisto legalno malo, ali pa malo bolj, vesele volje. Enostavno jo kupis v trgovini in ... Aja, ne, ne bom o tem, lahko pa vam ob kaksni priliki povem v zivo, kako je tu s to stvarjo. Torej, pisal bom raje o tem, da sem bil posteno zadet od glasbe. OK, vem, da boste nekateri zdaj razocarano zavzdihnili, zamahnili z roko in nehali brati naprej. Ampak, saj sem rekel, da bom tisto drugo (ali pa je morda bilo prvo), raje povedal v zivo. Glasba je moja redna spremljevalka povsod. Doma, v sluzbi in seveda na potovanjih. Na potovanjih se toliko bolj, ker me ponavadi preseneti s cem posebnim, fantasticnim, uzivaskim. Morda tudi zato, ker je na potovanjih vse boj sprosceno.

V Ameriki, je glasba prisotna marsikje na vsakem vogalu. Veliko je ulicnih glasbenikov. Od tistih rosno mladih, ki jim dolocene note delajo se velike preglavice, so pa vseeno pogumno pripravljeni svoje znanje pokazati mnozici. Preko tistih, ki so svoje znanje dvignili ze na visok nivo in zdaj na ulici vadijo koncert, sonato ali kaj podobnega, mimogrede pa v svojo skatlo ulovijo se kaksen dolar, ki jim pri studiju se kako prav pride. Do seveda onih, ki so profesionalci, pa se vedno radi zaigrajo nakljucnim sprehajalcem in sebi v zabavo kar na odru pod milim nebom, ali v kaksnem podhodu, kjer je akustika malo mocnejsa. Cudovito se je pri taksnih in drugacnih glasbenikih ustavit, prisluhnit skladbici, jim z nasmehom dati spodbudo in na koncu koncert tudi "placati" s kaksnim "zelencem". Ja, dogajanje na ulici je prav posebno dozivetje. 

Dozivetje pa je tudi ob posebnih dogodkih, ko v mestu zaprejo kaksno cesto in cisto proti ameriskim pravilom, alkoholno pijaco strezejo tudi na ulici. OK, to pomeni, da ob izhodu iz prireditvenega prostoro stoji varnostnik z napisom, da se alkohola ne sme odnasati drugam. Hm, si predstavljate taksen ukrep v casu Piva in cvetja v Laskem? O ja, verjetno si, saj je v casu tega znamenitega festivala celo mesto en velik prireditveni prostor. No, nazaj v ZDA ... Na teh prireditvah organizatorji seveda poskrbijo tudi za glasbo. In to dobro glasbo. Taksno, na katero se da malo zaplesat, ali pa vsaj muvat ... Ja, in tu se vsi pozibavajo v taktu glasbe.

Pred odrom, ali pa vsaj tisti cas, ko gredo mimo njega. Poznam prireditve v eni drugi dezelici, kjer vecina obiskovalcev le gleda glasbenike, se ne upa prepustiti glasbi (ker, kaj bodo pa ljudje rekli) in opazuje one, ki plesejo ali pa se zibajo kakor narekujejo glasbeniki ter si mislijo: "Glej jih norce." O ja, vem kaj jim roji po glavi, saj se to lepo vidi v njihovih oceh. Odpeljali smo se  v Denver. Ze ob mojem prihodu v ZDA, sva s Katarino kupila vstopnice za zakljucni koncert Colorado Syphony Orcestra. "To bo sel poslusat tudi Juan," je rekla, "saj bodo igrali glasbo iz filma (pozneje sem izvedel, da jih je vec) Star Wars, ki mu je silno vsec in o njem vse ve." Koncert je bil spektakel. Ze sama dvorana Boettcher Concert Hall je fantasticna. Taka kot Royal Albert Hall v Londonu, le malo manjsa. Ooooo, tam je bil tudi en cudovit koncert, ki pa je ze shranjen v skatlico najlepsih spominov. Nazaj v ZDA ... Ves koncert je bil pravzaprav pravi performans.

Ze v preddverju dvorane so nas obiskovalce pricakali junaki iz filma. In seveda se je bilo potrebno fotografirati z njimi. Malo me je spomnilo na dekleti pred leti v Disneylandu, ko sta letali od Miki Miske k Pepetu, pa k Tiku in Taku, joj, pa tam je Peter Pan, glej ga Stitcha ... OK, nazaj v ZDA ... Aja, to je bilo tudi v Ameriki ... Mislim nazaj na koncert v Denver ... V osebe iz filma Vojna zvezd pa so prisli obleceni tudi nekateri obiskovalci koncerta. Nekdo je imel taksno celado kot Darth Vader, spet drugi je bil po obrazu poslikan kot Darth Maul, dekleta so imela v glavnem frizure kot princesa Leia, otroci pa so mahali s svetlecimi meci iz pene ... Ja, ze pred vsopom v velicastno dvorano sem imel obcutek, da sem se znasel sredi filma. Ceprav poram priznati, da nisem nobenega od njih gledal (baje jih je sest, zdaj pa snemajo sedmega), a sem bil o vsem dobro poducen. Juan ima vse v malem prstu ...

Vecina clanov orkestra je ze sedela na odru, ko je prisel kontrabasist oblecen v princeso Leio in jo mahnil cez ves oder do svojega mesta. Seveda je dobil buren aplavz. Nato je vzel(a) v roke mikrofon, napovedal koncert, mimogrede povedal svoji zeni, ki je bila med poslusalci nekje na drugem balkonu, da jo ima rad in da se ni nic spremenilo ... nato pa na oder povabil dirigenta. Ta je prisel zavit v ogrinjalo  imperatorja in potem izvedel celi show ... Povezoval je koncert s takimi domislicami, da smo poslusalci kar cepetali od navdusenja in se na glas smejali. Njegov nastop skozi ves koncert je bil pika na i. Vzdusje v denverskem Boettcher Concert Hallu je bilo noro dobro. Predstavljajte si, da poslusalci na konceru klasicne glasbe (filmska glasba navsezadnje je klasicna glasba) zacnejo navduseno ploskati takoj po prvih dveh ali treh taktih, ko prepoznajo melodijo, da o eksploziji navdusenja na koncu koncerta raje ne govorim ... Skratka to je potrebno videt, to je potrebno slisat in noro vesel sem, da sem to dozivel in bil zadet od glasbe ... Hvala Katarina.