YES, SIR
Včeraj sem imel hudo dobro motivacijo, da napišem nekaj o …
no ja, polni luni in njenem vplivu na nekatere ljudi. Situacija je bila carska,
kaj carska, kraljevska, če ne kar cesarska … skratka, mislim diktatorska. Takšna,
ko na njo lahko rečeš le: "Yes, sir! Ja, gospod (hm, mogoče lahko tudi
gospa)!" Ob tem, sem se pravkar spomnil na JLA (v prevodu Jugoslovanska
ljudska armada … za moje mlade FB prijatelje, ki so bili rojeni mnogo let po
tem). Tam je bilo tudi pravilo: "Uradi, pa se posle žali … Naredi, potem
pa se lahko pritožuješ." Po vsem skupaj pa baje v Ustavi Republike Slovenije še vedno v
1. členu piše: "Slovenija je demokratična republika." Hm, še piše? Je
kdo to v zadnjem času preveril?
OK, ne bom o tem, čeprav sem včeraj pozno popoldne, ko sem vrtel volan
proti domu, imel v skorji sprednjega režnja možganov in v limbičnem sistemu
sestavljeno že celo globokoumno svojeglavo razmišljanje. Razpisal bi se verjetno
o marsičem, saj je bil dan dopoldne res izredno ploden na področju estetike,
popoldne pa še na področju etike. Pa sem šel najprej na mojih osem kilometrov
in sem po slabi uri pomislil: "Jebiga … O, yes sir, jebiga!" Grem raje na prijetne in prijazne spomine s kolesarjenja.
Jutro v Šturovem je bilo … deževno. Seveda, kakšno bi pa
lahko bilo drugače? Pospravil sem posteljo … mislim klopco, v postajni
trgovinici kupil zajtrk (mmmmmm, odlično čokoladno mleko), zavil popotne torbe
na kolesu v "nepremočljivi" šotor, se dobro oblekel in jo počasi, da pod
kolesi ne bi preveč špricalo, odpravil naprej proti Budimpešti. Do večera je
bilo potrebno prikolesariti v madžarsko prestolnico, saj sta me tam čakali
Andrea in Fanni.
Že prejšnji večer, ko sem kolovratil po mestu, sem opazil na
hribčku nad njim veličastno baziliko. Nekako kar ni pasala v okolico, kjer sem
gledal nizke hiške in moderne hotelčke. Odločil sem se, da si jo moram
pogledati od blizu. Do nje pa res ne bo težko priti, saj mi je njena sijajna
kupola služila kot orientir, ki se od vsepovsod vidi. Sploh pa, naravnost proti
njej vodi glavna cesta. Mahnil sem jo kar tako malo po občutku. Na koncu je bilo potrebno
rahlo zavijugat med hišami in že sem se znašel pod gričkom na katerem stoji bleščeča
stavba … skoraj … vmes je bila še Donava. Kaj si nor … mogočna cerkev sploh ni
na slovaški strani, ampak na madžarski. In sem zakolesaril dobrih tristo metrov ob
toku reke navzgor do mostu. Pa čez njega in v hrib … Na dvorišču me je
pričakala srednjeveška glasba, ki je poskočno nagajivo prihajala izza vogala
stopnišča. Ker glasba name deluje čarobno, me je seveda tako kot miši in
podgane v legendi o piskaču iz Hemelna, potegnilo v smer od koder so valovili
zvoki piščali in cingljanje zvončkov. Mlad fant, oblečen po zadnji modi enega
od delov srednjega veka, je veselo piskal kar na dve piščalki hkrati. Okoli goleni
pa je imel privezane kraguljčke, ki so v ritmu, ob udarjanju z nogo ob tla, prešerno
zvončkljali. Vse je bilo v redu. Glasba, obleka, okolje, instrumenti, smešna
kapa … vse, razen … sončnih očal, ki jih je imel nataknjene na nosu. Ojoj. Ker
me takšne malenkosti motijo (presežek je v podrobnostih), sem mu seveda omenil,
da sončna očala ne pašejo ravno najboljše k njegovemu celostnemu izgledu. Že
res, da so se sončni žarki ščemeče razpršili na nizkih sivih oblakih, ki se
niso mogli odloči ali naj dežujejo ali ne, in da je takšna svetloba ravno prava
za žgečkanje v nosu in povzročanje kihanja, kar zagotovo moti vsakogar.
"Das Sonnenlicht ist so diffus … Svetloba je tako
razpršena, da me moti," se je hitel opravičevati mlad srednjeveški
glasbenik.
"Ja, vem in vidim, toda izreden nastop se od
povprečnega loči prav po malenkostih," sem mu odgovoril.
Fant ni rekel nič, sem pa videl, kako je malo kasneje, ko je
mislil, da ga ne opazujem snel očala in jih spravil v veliko malho, ki je
ležala tam zraven. Saj bo kdo rekel, da sem tečen in se vtikujem v stvari, ki
sploh niso pomembne. Pa so. Ni vse dobro, čeprav večina ljudi razmišlja točno
na tak način. "Eh, saj je v redu. Glavno da nekaj je," pravijo in se
smehljajo ob pompoznem odprtju pomembnega objekta, ker vedo, da bo njihova
slika na veliko objavljena v časopisu, pri tem pa se sploh ne zavedajo, da se
po kolesarski stezi peljejo v napačno smer … Pa to je le enden od zadnjih primerov
"ehsajjevredu" načina razmišljanja. Opa, malo me je zaneslo. Ampak
tudi ti zadnji stavki so tako ali drugače povezani s kolesarjenjem o katerem
pišem blog in s tistim(i) o katerih sem rekel, da ne bom pisal. Eh, vedno me
zanese … "Yes, sir!"
TISOČ IN ENO
Ja, čas je, da počasi zaključim to kolesarko potovanje v
blogovski obliki. Malo me namreč motijo vse druge stvari, ki se mi dogajajo, pa
je pisanje postalo zelo neredno in morda vse skupaj celo neresno. Za ta zadnji
dolgi premor ni kriv alkohol iz bloga PA SE GA NAPIJMO
temveč razmetano dogajanje na različnih scenah, kjer sem moral ali pa hotel
biti zraven. Priznam, tiste druge so bile bolj vabljive kot prve in posledično
tudi prijetnejše. Čeprav bi po eni od zadnjih avantur, za katero do naslednjega
dne sploh nisem vedel, da sem jo dal na Facebook, najraje naredil selfie z
vrečko na glavi in ga objavil kot opravičilo (morda samemu sebi) na tem
portalu. OK, dovolj začetnega nakladanja. Na bicikel in naprej!
Po dogodivščini z irsko druščino in Lajosevih zgodbah o
pijanem oslu, me je čakalo še kar nekaj ur vrtenja pedalov. Odločil sem se, da
bom poskusil prikolesariti do Šturova. Razlog je bil čisto preprost. Na
zemljevidu je bilo označeno, da je tukaj tisoč možnosti za prenočevanje. Kraj
je hudo turističen, menda imajo neko termalno vodo in tu počitnikuje pol
Slovaške. V tistem stilu, ki smo ga poznali tudi v naši bivši domovini ob obali
v kampih: "Tam kjer je en Slovak, so vsi Slovaki."
Dobro uro po enem najlepših srečanj na moji poti, je pivo
pokazalo svojo moč in me je želodec spomnil, da bi bilo dobro nekaj pojest. Na
Madžarskem seveda človeku ni potrebno preveč razmišljati glede tega. Moja izbira
je bila prva čarda, ki se je prikazala ob poti. Ni bilo potrebno dolgo čakat.
Hrana pa tudi … da poližeš vse prste. Madžari so v tej spretnosti res dobri,
kar se je potrdilo tudi malo kasneje v Budimpešti. Toda o tem malo kasneje, bom
pisal malo kasneje.
Podkrepljen z golažem in nekimi hecnimi okusnimi svaljki ter
seveda pivom sem jo mahal naprej proti današnjemu cilju … in črnemu nebu iz
katerega so se vsakih toliko časa preko neba svetleče zabliskali nevihtni
bliski. Bliskovito se je bilo potrebno odločit. Ali naj pospešim in poskušam v
mesto, ki sem ga v daljavi že videl, priti preden se vsuje dež, ali pa se
ustaviti in počakati, da huda ura mine in se potem počasi odpraviti naprej. Ker
se je polagoma tudi že približeval temni del dneva, sem se odločil za prvo
možnost. Napel sem mečne mišice in dirjal proti središču intenzivnega
vremenskega dogajanja. Ustavile me niso niti lubenice, ki so jih prodajali
povsod ob cesti. Dobro sem naredil.
Šturovo je posejano s hišami, hiškami, stanovanji pa tudi
hoteli, kjer oddajajo turistom sobe. No tu bo pa verjetno res enostavno dobiti
prenočišče. Hja, nikoli ni tako, kot na začetku zgleda. OK, tisto z nevihto je
bilo tako kot je iz daljave zgledalo. Malo po prihodu v mesto se je namreč
pošteno vsul dež in hočeš nočeš, sem moral zaviti v prvi bife na pivo. Ko so se
bogovi vremena nekoliko utrudili, ali pa mogoče izpeli, sem zajezdil kolo in se
podal do prve hiše na kateri je bil napis "Ubytovanie".
Pritisnil sem na zvonec: "Dring." Še enkrat:
"Driiiing." Pa še enkrat: "Drrrrriiiiing!" Odgovora ni
bilo. Eh, nič hudega, bom pa pozvonil pri sosednji hiši. Tudi tam visi tabla z
enakim napisom.
"Drrrriiiing" … spet nič. Enako pri tretji hiši.
Nihče se ni prikazal niti na oknu, kaj šele, da bi prišel odpret vrata. Takrat
se je pri meni ustavil možakar na kolesu.
"Dobrý deň … Dober dan, iščete prenočišče?" me je
prijazno vprašal.
"Ja, pa mi nikjer ne odprejo," sem se mu potožil.
Razložil mi je, da moram lastnike poklicati po telefonu. In
res, povsod je bila zraven oznake, da oddajajo sobe, napisana dolga telefonska
številka. Moj nenadejani turistični posrednik je iz žepa potegnil telefon in
odtipkal številko. Nekaj časa se je pogovarjal z nekom na drugi strani žice
(Hm, kako hecno reklo, saj se že dolgo po telefonu ne pogovarjamo preko žice).
Razumel sem ravno vsako tretjo besedo, da sem lahko domneval kako poteka
pogovor. Soba ni bila prosta. Sem se pa naučil kako se to v tem kraju dela.
Gospod, ki mi je razložil tehniko je zlezel nazaj na svoje kolo in mi rekel naj
poskusim še kje drugje, saj je prenočišč veliko.
"Ja, sigurno jih je tisoč", sem se mu nasmehnil.
Odgovoril mi je s smehom in me opozoril, naj nikar ne dam
več kot deset evrov za eno noč. Na različne številke sem telefoniral še petkrat
ali šestkrat, mogoče sedemkrat, a odgovor je bil vedno enak:
"Zasedeno."
Dež je rahlo pršel, v zraku je še vedno bil vonj po
razelektrenem zraku, noč se je nenavadno hitro približevala.
"Nič, poskusim
lahko še v kakšnem hotelu", sem si rekel.
Rezultat teh poskusov je zapisan v prvi besedi
prejšnjega stavka. Na kamp nisem niti pomislil, saj je kazalo, da bo vso noč
deževalo. Dovolj mi je bilo motoviljenja s kolesom iz ulice v ulico. Zavil sem
v trgovino, kupil večerjo in se odpeljal na železniško postajo.
V Šturovem je
tisoč prenočišč, ki so zasedena in le eno, kjer dobiš prostor. Na klopci perona
sem si postlal, pojedel sendvič, ki sem si ga naredil iz Lidlove ponudbe …
pozabil sem na pivo … zalegnil in zaspal. Malo po deseti uri, ko železniško
postajo zaklenejo, so se na peron pripeljali policaji. No samo to je še
manjkalo, da me naženejo, ker je zaradi kajjazvemčesa prepovedano spati na
postaji. Pa ni bilo nič takega. Samo posvetili so po klopcah in se odpeljali.
Spal sem kot klada. Zjutraj okoli šestih, ko so začeli prihajat prvi potniki
sem se samo obrnil na drugo stran in "žagal" naprej. Ena od bolje
prespanih noči, čeprav zunaj na klopci. Je pa res, da sem tistega dne naredil
stoštiridest kilometrov, vmes pa so bili še Irci.
